Jedro

Trditev, da zaradi medsebojnega nepoznavanja članov tako imenovane hudodelske združbe slednja ne more obstojati, ne vzdrži presoje, saj je glede tega teorija in praksa že zavzela povsem nasprotno stališče, kakšna naj bi bila dejanska vloga obdolženca v združbi in njen načrt, pa bo znano po zaključku kazenskega postopka.

Glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na podatke o bogati kaznovalni preteklosti obdolženca, strukturo sedaj obravnavanih kaznivih dejanj ter v zadostni meri izkazano njegovo vlogo dobavitelja zelo kvalitetnega kokaina, na podlagi česar je senat tudi pravilno zaključil, da gre pri obdolžencu za člana združbe, ki zahteva poznavanje širokega kroga ljudi ter vnaprejšnjo dobro organiziranost in utečenost ravnanja.

Dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen za storitev kaznivega dejanja po členu 186 KZ-1, nima nobene teže, saj je po številnih obsodbah za različne oblike premoženjskih in kaznivih dejanj z elementi nasilja z izvrševanjem novih kaznivih dejanj očitno nadaljeval kmalu po tem, ko je prišel iz zapora, s čimer je najbolj nazorno sam pokazal, da je utemeljen zaključek o obstoju konkretne nevarnosti izvrševanja kaznivih dejanj, ki globoko posegajo v zdravje in življenje ljudi, za odpravo te dejavnosti pa je pripor neogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšo obliko hišnega pripora.

Izrek

I. Pritožbi obdolženega A. A. in njegovih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje obdolženemu A. A. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pripor podaljšal še za dva meseca, to je do vključno 21. 6. 2014 do 08.12 ure.

2. Zoper takšno odločitev so se pritožili obdolženec in njegova zagovornika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlagali, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi, podrejeno pa naj ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. V tej fazi kazenskega postopka za presojo utemeljenega suma obdolženemu A. očitane storitve kaznivih dejanj po členih 186/I KZ-1B in po členu 186/I in III KZ-1B obširni razlogi izpodbijanega sklepa ne vzbujajo nikakršnih pomislekov, saj je senat sodišča prve stopnje glede storjenih kaznivih dejanj dne 7. 6, 13. 6., 7. 11. in 8. 11. 2013 navedel in povzel tako obširno paleto zbranih dokazov, med katerimi izstopajo poročila o tajnem delovanju, številni izsledki KTT, opravljene analize razgovorov in prisluhov, izsledki prikritih ukrepov ter redne in konstantne menjave telefonskih številk v različnih mobilnih telefonih, da je povsem izključena možnost, da bi se ta obdolženec ne pečal z drogami, kot sam zatrjuje. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe obdolženca in njegovega zagovornika, da predstavlja izpodbijani sklep le povzetke trditev tožilstva in da v resnici ni ponujen noben verodostojen dokaz o storitvi kaznivih dejanj. Glede na stotine zabeleženih prisluhov in posledičnih izsledkov KTT je povsem izključena možnost, da je med obdolžencem in sostorilci potekala telefonska in SMS komunikacija zgolj na prijateljski osnovi in v zvezi z dobavo pasjih mladičev. Tudi če bi se obdolženec v resnici ukvarjal z vzrejo in prodajo psov (pritožbi priložena dokumentacija zgolj dokazuje, da je P. P. prodala dva psa mešančka, skotena 15. 4. 2013, novima lastnikoma in kot pravilno ugotavlja senat sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu „pasja komunikacija med A. in B. „a prodajate še pse?“ „ja še enga mam za prodat … zakaj?“ in da je „hišica v k...“ še zdaleč ne dokazuje, da bi se eni in drugi akterji ukvarjali s preprodajo nepasemskih psov, še posebno, ker takšno možnost povsem izključuje preostala medsebojna komunikacija. Tudi sklicevanje pritožnikov na predloženo posojilno pogodbo je v tej fazi kazenskega postopka glede na zbrane dokaze brezpredmetno, bo pa nedvomno moralo sodišče prve stopnje v kasnejšem teku postopka preveriti tudi takšen dokaz.

5. Zmotno je tudi stališče zagovornikov obdolženca, da sodišče ne more utemeljeno predvidevati, da naj bi bil predmet, ki ga je A. predal B., kokain, saj je za takšen zaključek sodišče navedlo obširne in prepričljive razloge, temelječe tudi na ugotovitvah tajnih policijskih delavcev, v celoti neutemeljeno pa je tudi sklicevanje pritožnikov na drugačen pomen pogovora o oknih kot o slabi kvaliteti kokaina, saj tudi celotna presoja posnetih pogovorov ravno tako izključuje možnost, da bi C. in D. dejansko govorila o razliki med dobavljenimi in naročenimi okni ter takimi z žaluzijami in brez njih.

6. Zmotno je tudi stališče obdolženca, da se mu ni omogočila obramba pri preiskovalnem sodniku, da bi se branil z dokumenti, s katerimi bi dokazoval svojo nedolžnost. Takšne trditve obdolženec ni konkretiziral, vsebinsko pa je ni pojasnil niti njegov zagovornik v svoji pritožbi. Tudi trditev obdolženca, da zaradi nepoznavanja članov tako imenovane hudodelske združbe slednja ne more obstojati, ne vzdrži presoje, saj je glede tega teorija in praksa že zavzela povsem nasprotno stališče, kakšna pa naj bi bila dejanska vloga obdolženca v združbi in njen načrt, pa bo znano šele po zaključku kazenskega postopka.

7. Tudi glede pravilno ugotovljenega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pritožnika zmotno menita, da njen obstoj ni dokazan. Sodišče prve stopnje se je namreč utemeljeno oprlo na v izpodbijanem sklepu taksativno naštete podatke o bogati kaznovalni preteklosti obdolženca, strukturo sedaj obravnavanih kaznivih dejanj, očitanih obdolžencu ter v zadostni meri izkazano njegovo vlogo dobavitelja zelo kvalitetnega kokaina, na podlagi česar je senat tudi pravilno zaključil, da gre pri obdolžencu za člana združbe, ki zahteva poznavanje širokega kroga ljudi ter vnaprejšnjo dobro organiziranost in utečenost ravnanja. Ocena senata, da obdolženčevi dohodki kot solastnika fitnesa ne zadoščajo za njegove potrebe, pa nima nikakršnega vpliva na obstoj tega pripornega razloga in ga zato ne more omajati pritožbena trditev obdolženca, da naj bi samo od prodaje psov letno zaslužil okrog 4.000,00 EUR, saj takšna trditev ni z ničemer podprta. Tudi dejstvo, da obdolženec doslej še ni bil obsojen za storitev kaznivega dejanja po členu 186 KZ-1 nima nobene teže, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je po številnih obsodbah za različne oblike premoženjskih in kaznivih dejanj z elementi nasilja obdolženec z izvrševanjem novih kaznivih dejanj očitno nadaljeval kmalu potem ko je prišel iz zapora, s čimer je najbolj nazorno sam pokazal, da je utemeljen zaključek senata o obstoju konkretne nevarnosti izvrševanja kaznivih dejanj, ki globoko posegajo v zdravje in življenje ljudi, za odpravo te dejavnosti pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča pripor neogibno potreben in ga ni mogoče nadomestiti z milejšo obliko hišnega pripora.

8. Iz navedenih razlogov je zato senat sodišča druge stopnje obe pritožbi zavrnil kot neutemeljeni.