Jedro

Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da so nesoglasja med dediči glede (skupne) uprave dediščine tako velika, da postavitev katerega izmed njih za upravitelja zapuščine ne bi bila sprejemljiva, v skladu z možnostjo, ki jo daje ZD v tretjem odstavku 145. člena, tj. da lahko za upravitelja zapuščine sodišče postavi tudi koga izmed dedičev (ni pa to nujno), za upravitelja zapuščine utemeljeno določilo odvetnika, torej tretjo osebo, ki ni v nobeni povezavi s katerim od dedičev.

Postavitev upravitelja zapuščine ni vezana na založitev predujma za njegove stroške oz. stroške, ki utegnejo nastati v zvezi z njegovim delom, saj to ne izhaja iz določbe 145. člena ZD, ki predstavlja materialnopravno podlago za določitev upravitelja zapuščine.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje za upravitelja zapuščine postavilo odvetnika K. B., K. u. ..., C. Navedeno odločitev s pravočasnima pritožbama izpodbijata dedinja N. K. G. in postavljeni upravitelj zapuščine, odvetnik K. B. Dedinja N. K. G. odločitev izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V pritožbi navaja, da za ohranitev vrednosti dediščine od smrti pokojnega dalje skrbi sama, je posestnica nepremičnega premoženja in ga vzdržuje kot skrben gospodar, saj je, kot je bilo zatrjevano tudi v samem predlogu, pričela s čiščenjem grmovja in drevja ter si uredila vrt. Ker lahko sodišče za upravitelja postavi tudi koga izmed dedičev, bi bilo logično, da ob danih okoliščinah primera sodišče za upravitelja zapuščine določi njo, saj bo kot oporočna dedinja znala nepremičnino premoženje zaščititi tako, da se bo ohranjala njegova vrednost, pri tem pa ne bodo nastali posebni stroški. Postavitev upravitelja zapuščini škodi, saj ga je potrebno plačati iz zapuščinskih sredstev. Sodišču nadalje očita, da ni določilo, na kakšen način se bo plačeval odvetnik. Opozarja še na praktične dileme postavitve odvetnika za upravitelja zapuščine ter namen I. R. in ostalih dedičev, ki s svojim ravnanjem zmanjšujejo vrednost zapuščine. Navaja še, da sta pravna standarda skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino ter sporazum dedičev glede uprave dediščine nejasna. Prav tako bi sodišče moralo pojasniti, zakaj v izboru možnega upravitelja ni upoštevalo vlagateljice pritožbe. Sodišču prve stopnje očita še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni obrazložilo, kaj je vsebina tistega, da se ne ohranja vrednost zapuščine in da je utemeljeno pričakovanje, da bo z upraviteljem drugače. Postavljeni upravitelj zapuščine, odvetnik K. B., pa v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 163. členom ZD in navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni odločilo o založitvi predujma, iz katerega bi se poplačal upravitelj zapuščine in iz katerega bi upravitelj poplačal določene stroške, ki utegnejo nastati z upravljanjem zapuščine s pomočjo zunanjih izvajalcev. Nemogoče je pričakovati, da bo te stroške vnaprej kril upravitelj zapuščine sam iz lastnih sredstev. Svoje delo namreč opravlja za dediče, ki so tudi predlagali določitev upravitelja zapuščine. Stroški, ki bodo nastali z upravljanjem zapuščine, so skupni stroški, zato predlaga, da ob uporabi 153. člena ZPP in drugega odstavka 35. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) predujem za stroške upravljanja zapuščine založijo vsi dediči po enakih delih. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določb ZPP in ZNP je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost odločitve. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa oz. njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi dedinje N. K. G. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 145. člena ZD, ki določa, da v primeru, če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj jo upravlja, v tej zadevi pravilno določilo upravitelja zapuščine, katerega naloga je, da upravlja z zapuščino za vse dediče, da se ohranja njena vrednost. Upravitelja zapuščine torej sodišče postavi, kadar je upravljanje z zapuščino onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči, ki morajo sicer po določbah ZD glede vseh poslov upravljanja z zapuščino doseči soglasje (prvi odstavek 145. člena ZD).

Pritožbeno ni sporno, da zapustnik ni določil izvršitelja oporoke, prav tako dedinja pritožbeno ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da med dediči ni bilo sporazuma glede (skupne) uprave dediščine (prim. prvi odstavek 145. člena ZD) ter da je dedič I. R. v tem zapuščinskem postopku podal predlog, da sodišče prve stopnje določi (njega kot) upravitelja zapuščine. Ob navedenem so torej bili izpolnjeni pogoji za postavitev upravitelja zapuščine po drugem odstavku 145. člena ZD.

Glede osebe upravitelja zapuščine pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ocenilo, da so nesoglasja med dediči tako velika, da postavitev katerega izmed njih (torej ne predlagatelja, tj. zakonitega dediča I. R., ne oporočne dedinje N. K. G., prav tako pa tudi ne katerega izmed njihovih sorodnikov) za upravitelja zapuščine ne bi bila smotrna oz. sprejemljiva. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je, v skladu z možnostjo, ki jo daje ZD v tretjem odstavku 145. člena, tj. da lahko za upravitelja zapuščine sodišče postavi tudi koga izmed dedičev (ni pa to nujno - op. pritožbenega sodišča), sodišče prve stopnje za upravitelja zapuščine utemeljeno določilo odvetnika, torej tretjo osebo, ki ni v nobeni povezavi s katerim od dedičev.

Ob navedenem so neutemeljene pritožbene navedbe dedinje, da postavitev upravitelja zapuščine ni potrebna, saj sama kot dober gospodar upravlja z nepremičninami, ki so predmet zapuščine. Prav navedeno ravnanje dedinje, ko od skupne uprave z zapuščino izloča ostale dediče in jim ne omogoči, da bi do delitve zapuščine upravljali in razpolagali z zapuščino skupno, kot to določa prvi odstavek 145. člena ZD in kot je v predlogu za določitev upravitelja zapuščine navajal dedič I. R., je namreč v obravnavanem primeru vzrok, zaradi katerega je slednji sodišču prve stopnje predlagal določitev upravitelja zapuščine. Kolikor bi dedinja z nepremičninami do delitve dediščine upravljala v soglasju z ostalimi dediči, postavitev upravitelja zapuščine ne bi bila potrebna. Zgolj dejstvo, da je dedinja upravičenka po zadnji oporoki zapustnika z dne 24. 8. 2011, upoštevaje, da je med dediči spor o veljavnosti navedene oporoke, le-tej ne daje pravice, da si še pred delitvijo dediščine samovoljno lasti izključno pravico do posesti in uprave nepremičnega premoženja, ki je predmet oporoke, zato so dediči utemeljeno uveljavili zakonsko možnost, kot jo določa 145. člen ZD.

Pritožbene navedbe, da sta pravna standarda skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino ter sporazum dedičev glede uprave dediščine nejasna, prav tako niso utemeljene. Skupno upravljanje in razpolaganje z dediščino pomeni, da odločitve glede uprave in razpolaganja z dediščino sprejemajo dediči skupno in ne le eden izmed njih, medtem ko sporazum glede uprave dediščine (jasno) predstavlja soglasen dogovor med dediči o tem, na kakšen način (skupaj ali posamično) bodo do delitve upravljali z dediščino. Upravljanje z dediščino sicer zajema poslovodenje (posle redne uprave) in zastopanje, kamor spada zlasti vprašanje posesti in uporabe zapuščinskih stvari, vprašanje dohodkov in vzdrževanja substance zapuščinskih stvari (1).

Pritožbeno izpostavljene praktične dileme postavitve odvetnika za upravitelja zapuščine prav tako niso utemeljene, saj slednji ni dolžan neposredno sam opravljati vseh del, povezanih z ohranitvijo zapuščine, ampak je njegova naloga predvsem skrb za primerno organizacijo del, kar pomeni, da sme neposredno izvrševanje del prepustiti drugi osebi, sam pa njeno delo usmerja in jo nadzoruje (prim. odločbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 29/1994, II Cp 14/2009). Dejstvo, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni določilo, na kakšen način se bo plačeval odvetnik, pa na pravilnost odločitve nima vpliva, saj določitev upravitelja zapuščine ni materialnopravno vezana s hkratno odločitvijo o plačilu upravitelja zapuščine (prim. drugi in četrti odstavek 145. člena ZD).

Končno je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko ni obrazložilo, kaj je vsebina tistega, da se ne ohranja vrednost zapuščine in da je utemeljeno pričakovanje, da bo z upraviteljem drugače. Navedeno namreč ne predstavlja pogoja za določitev upravitelja zapuščine po drugem odstavku 145. člena ZD.

Ob navedenem so pritožbeno uveljavljeni razlogi neutemeljeni, sodišče prve stopnje pa je materialno pravo pravilno uporabilo.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dedinje N. K. G. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ), saj tudi ob preizkusu, ki ga je dolžno opraviti po uradni dolžnosti, ni zasledilo kakšnih kršitev oz. nepravilnosti ( drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 163. členom ZD) .

O pritožbi upravitelja zapuščine, odvetnika K. B.: Upravitelj zapuščine v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana odločitev nepravilna iz razloga, ker v njej ni odločeno o založitvi predujma za stroške, ki bodo nastali z delom upravitelja zapuščine. Kot je bilo že pojasnjeno v tč. 11 obrazložitve tega sklepa, postavitev upravitelja zapuščine namreč ni vezana na založitev predujma za njegove stroške oz. stroške, ki utegnejo nastati v zvezi z njegovim delom, saj to ne izhaja iz določbe 145. člena ZD, ki predstavlja materialnopravno podlago za določitev upravitelja zapuščine. Očitana bistvena kršitev določb postopka tako ni podana.

V četrtem odstavku 145. člena ZD je posebej določeno, da lahko upravitelj z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je za to upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda.

Navedeno pomeni, da bo upravitelj zapuščine (kolikor plačila za njegovo delo morebiti ne bodo predhodno v soglasju poravnali dediči), ob poprejšnji odobritvi s strani sodišča prve stopnje, stroške, ki bodo nastali v zvezi z njegovim delom, lahko poplačal iz (vrednosti) zapuščine. Zato tudi ni potrebno za plačilo njegovega dela založiti predujma, saj bo dovolj, da bo upravitelj zapuščine sodišču prve stopnje posredoval informacijo o tem, da mora za ohranitev vrednosti nepremičnin opraviti nujno delo, za katerega bo potrebno plačilo, nato pa bo o tem odločalo sodišče prve stopnje.

Pritožba upravitelja zapuščine se tako pokaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ).

Op. št. (1): (prim. Kreč, Pavić, Komentar zakona o nasljeđivanju sa sudskom praksom, stran 513 in nasl.)