Jedro

Ukinitev delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, predstavlja zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov. Ukinitev delovnega mesta ni bila fiktivna, temveč posledica reorganizacije in optimizacije procesa dela, zaradi česar je pretežni del tožničinega dela prenehal obstajati oziroma se je delo moderniziralo in drugače organiziralo.

Po ustaljeni sodni praksi je pri ugotavljanju možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih bistveno, ali so te možnosti obstajale v času odpovedi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za (1) ugotovitev, da je tožena stranka nezakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 3. 1. 2001 in odpravo redne odpovedi št. … z dne 21. 9. 2011, (2) ugotovitev, da ima tožnica pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ne bo prenehalo 15. 11. 2011 in še vedno traja, (3) da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto po pogodbi o zaposlitvi z dne 3. 1. 2001, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe, (4) da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in ji izplačati vse zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 15. 11. 2011 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevki in davki vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe, ter (5) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške postopka (vse I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih procesnih kršitev ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega obsega dela, zaradi česar je delo tožnice postalo nepotrebno, tožničino delovno mesto administrator II pa je bilo ukinjeno. Po stališču sodišča prve stopnje naj bi tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, kar naj bi tudi izhajalo iz zaslišanj prič A.A., B.B., C.C. in D.D., ki naj bi prepričljivo izpovedale glede razlogov za ukinitev delovnega mesta tožnice in posledično odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ne bi mogla opravljati del in nalog, ki jih sedaj opravlja E.E., prav tako tudi ne nalog, ki jih je pred odpovedjo tožnici in še sedaj opravljala študentka F.F.. Sodišče prve stopnje je sledilo dokaznim predlogom tožene stranke ter zaslišalo s strani tožene stranke predlagane, zgoraj navedene priče, ki pa so vse zaposlene pri toženi stranki, bile so tožnici nadrejene ter so sodelovale pri izvedbi odpovedi pogodbe, njihovo pričanje pa je pristransko. Neutemeljena je reorganizacija in ukinitev delovnih mest, na katero se tožena stranka sklicuje izključno zaradi tega, da je lahko tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je imela angažirano študentko, ki je opravljala dela in naloge v polnem delovnem času. Pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi po tem je opravljala dela in naloge praviloma v polnem 8 urnem delovnem času, kar je razvidno iz predloženih evidenc prisotnosti. Nelogično je, da tožena stranka po eni strani odpoveduje pogodbo o zaposlitvi zaradi reorganizacije, ki ima za posledico zmanjšanje obsega dela in nalog, hkrati pa zaposluje študentko za polni delovni čas. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi navaja, da delo, ki ga opravlja študentka, ni primerljivo z deli in nalogami tožnice, vendar pa se tožnica sprašuje, ali samo dejstvo, da obstaja obseg dela in nalog za polni delovni čas, ki bi bil lahko ponujen tožnici pred odpovedjo, opravičuje odpoved. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je eden zadnjih ukrepov, ki ga lahko uporabi delodajalec pri reorganizaciji. Če bi bilo mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji na morebitnem drugem delovnem mestu, se mora pred samo odpovedjo uporabiti ta možnost. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da naj bi delo, ki ga opravlja E.E., bilo „visoko odgovorno delo“, saj je za takšno delo usposobljena tudi tožnica in bi ga lahko opravljala, kar izhaja iz sistemizacije delovnih mest. Tožnica izpolnjuje vse predpisane pogoje za zasedbo delovnega mesta, ki ga zaseda E.E., ki je bila s 1. 9. 2011 sprejeta v delovno razmerje v oddelek tarifacije, kjer je zaposlena tudi tožnica. Če je tožena stranka 1. 9. 2011 zaposlila novo delavko, bi to delovno mesto lahko ponudila tudi tožnici, hkrati pa obseg del in nalog rešuje tudi z zaposlovanjem študentov. Tožena stranka ni predložila niti enega dokaza, ki bi potrdil, da tožnica za to delovno mesto ni usposobljena in ga ne bi mogla opravljati. Ravno nasprotno, tožnica je usposobljena za opravljanje dela na tem delovnem mestu in izpolnjuje vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta. Tožnici je tudi znano, da je imela tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi prosta delovna mesta tudi v drugih oddelkih, konkretno delovna mesta zavarovalnih zastopnikov.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi pavšalno zatrjevanih. Ni pa popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR) v 1. alinei prvega odstavka 88. člena določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca s strani delodajalca tudi poslovni razlog, t.j. prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podan poslovni oziroma organizacijski razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu administrator II v oddelku tarifacije premoženjskih zavarovanj, v sektorju zavarovalne tehnologije premoženjskih zavarovanj A. po pogodbi št. ... z dne 3. 1. 2001 (priloga A2). Uprava tožene stranke je s sklepom št. ... z dne 6. 9. 2011 (priloga B2) sklenila, da se ukine delovno mesto administrator II, na delovnem mestu arhivar III pa se zmanjša število izvajalcev. Sklep tudi določa, da se tožnici s 1. 10. 2011 redno odpove pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je upoštevalo prepričljivo izpoved priče B.B., da je v obravnavanem času potekala racionalizacija in optimizacija procesov dela pri toženi stranki ter je bilo tariferjem prepuščeno, da sami poskrbijo za arhiviranje gradiva, ki ga je potrebno hraniti, hkrati pa je bila uvedena aplikacija, po kateri se podatki iz elektronske oblike direktno prenašajo v elektronsko brez skeniranja, kar je vse vplivalo na zmanjšan obseg opravil oziroma dela, tudi tožničinega. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno s sklepom z dne 6. 9. 2011, zavzelo pravilno stališče, da ta ukinitev predstavlja zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe iz poslovnih razlogov. Pri tem je upoštevalo izpovedbe vseh zaslišanih prič, to je že zgoraj omenjene B.B., prav tako tudi priče A.A., C.C. ter D.D., da ni šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta, temveč za posledico reorganizacije in optimizacije procesa dela, zaradi česar je pretežni del tožničinega dela prenehal obstajati oziroma se je delo moderniziralo in drugače organiziralo.

V zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da poskuša v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji in na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati, pa je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da je delo, ki ga opravlja E.E., neprimerljivo z delom tožnice. S tem v zvezi je povzelo tudi izpoved priče C.C., ki je delala na področju optimizacije prenove in modernizacije delovnih procesov pri toženi stranki in ki je izpovedala, da je delo, ki ga opravlja delavka E.E., neprimerljivo z delom tožnice ter da gre za „visoko odgovorno delo“, oziroma za „rokovanje z blagajno zavarovalnice“.

Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je najmanj preuranjen. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, ali so v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga pri toženi stranki sploh obstajale možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, ter če je taka možnost obstajala, ali je šlo za ustrezno delo v smislu določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, torej zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi.

Po ustaljeni sodni praksi je pri ugotavljanju možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih bistveno, ali so te možnosti obstajale v času odpovedi (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2007 z dne 17. 6. 2008 in opr. št. VIII Ips 36/2007 z dne 18. 6. 2007). Tožena stranka je namreč v drugi pripravljalni vlogi z dne 7. 6. 2012 navedla, da je bila delavka E.E. zaposlena v računovodstvu in je njeno delo postalo nepotrebno, zaradi česar ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi, istočasno pa ji je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalni zastopnik II v oddelku tarifacije. Delavka E.E. naj bi po navedbah tožene stranke ponudbo sprejela ter že s 1. 9. 2011 začela delati na tem delovnem mestu. Tožena stranka je predložila tudi sklep uprave tožene stranke št. … z dne 4. 7. 2011 (priloga B9), iz katerega izhaja, da se E.E. redno odpove pogodba o zaposlitvi in v skladu s 3. odstavkom 88. člena in 90. člena ZDR ponudi v podpis nova pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na drugem ustreznem delovnem mestu in sicer na delovnem mestu Zavarovalni tehnik II - št. 1558 (V/5, koef. 3,00), v oddelku tarifacije premoženjskih zavarovanj, Sektor zavarovalne tehnologije premoženjskih zavarovanj. Ker je iz podatkov v spisu razvidno, da je tožena stranka sklep o ukinitvi delovnega mesta tožnice sprejela dne 6. 9. 2011, ko naj bi po navedbah tožene stranke delavka E.E. že delala na drugem ustreznem delu, se zastavlja vprašanje, ali je bilo delovno mesto zavarovalnega tehnika II, na katerem se je zaposlila E.E., sploh prosto v času, ko je nastal poslovni razlog, zaradi katerega je bila tožnici redno odpovedana pogodba o zaposlitvi. V kolikor namreč tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta, sploh ni bilo treba ugotavljati, ali je to delovno mesto ustrezno v smislu določbe 3. odstavka 90. člena ZDR, v povezavi s 3. odstavkom 88. člena ZDR.

V kolikor pa bi bilo pri toženi stranki prosto delovno mesto zavarovalnega zastopnika II, na katero bi tožena stranka lahko zaposlila tožnico, pa bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali gre za ustrezno zaposlitev. Po podatkih v spisu gre pri delovnem mestu „zavarovalni tehnik II“ za delovno mesto, ki je v Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke (priloga B8) uvrščeno med delovna mesta, ki se po zahtevnosti dela uvrščajo med točko „V. BOLJ ZAHTEVNA DELA“, za katero se zahteva V. stopnja izobrazbe (4-letno srednje šolanje). Delovno mesto „administrator II“, za katerega je imela po navedbah strank tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa je uvrščeno v skupino „III. SREDNJE ZAHTEVNA DELA“, za katero se zahteva strokovna izobrazba III. ali IV. stopnje (2 do 3 letno šolanje). Tožnica sicer v pritožbi navaja, da izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta „zavarovalni tehnik II“. Vendar pa sodišče prve stopnje sploh ni ugotovilo, kakšna stopnja strokovne izobrazbe se zahteva za delovno mesto „zavarovalni tehnik II“ in kakšna za delovno mesto „administrator II“, na katerem je delala tožnica na podlagi pogodbe o zaposlitvi, saj stranki same pogodbe o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, sodišču prve stopnje sploh nista predložili.

Zaradi navedenega dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani del sodbe razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej najprej glede vprašanja, ali je tožena stranka sploh imela prosto delovno mesto, ki bi ga lahko ponudila tožnici, ter če je ta možnost obstajala, ali je šlo za ustrezno delo v smislu določbe 3. odstavka 90. člena ZDR. Ko bo ugotovilo ta dejstva, v okviru že podanih dokaznih predlogov, bo lahko ponovno odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami glede dela, ki naj bi ga opravljala pri toženi stranki študentka F.F., dodaja, da tožnica do konca prvega naroka za glavno obravnavo dne 24. 5. 2012 ni navajala dejstev in predložila dokazov, ki bi dokazovali, da bi lahko tožnica opravljala delo, ki ga opravlja študentka (nasprotno pa je glede dela E.E. tožnica pravočasno, že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 24. 5. 2012, navedla, da je tožena stranka na delovno mesto tarifiranja polic z dnem 1. 9. 2011 zaposlila delavko E.E.). Šele na tretjem naroku za glavno obravnavo dne 29. 11. 2012 je tožnica v svoji izpovedbi opozorila, da pri toženi stranki dela tudi študentka F.F.. Tožnica je na vprašanje predsednika senata sodišča prve stopnje tudi pojasnila, da je za to informacijo zvedela že prej, pred prejšnjo glavno obravnavo dne 13. 9. 2011 (pravilno: 13. 9. 2012), pri čemer je šele na naroku dne 29. 11. 2012 njen pooblaščenec predlagal, da tožena stranka vloži v spis evidenco prisotnosti za F.F.. Glede evidence prisotnosti je senat sodišča prve stopnje v okviru procesnega vodstva dne 29. 11. 2012 sklenil, da glede tega dejstva tožena stranka predloži evidenco, kar je tožena stranka storila z vlogo z dne 14. 12. 2012. Ker pa je glede dokazovanja dela F.F. pri toženi stranki nastopila prekluzija, sodišče prve stopnje sploh ni smelo ugotavljati obsega in vsebine dela F.F.. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da F.F. po vsebini ni opravljala tožničinega dela, temveč raznovrstna opravila glede na potrebe tožene stranke. Tožeča stranka namreč na naroku dne 4. 2. 2013 ni prerekala trditev tožene stranke iz vloge z dne 14. 12. 2012 oziroma iz poročila o delu F.F. z dne 3. 12. 2012 (priloga B10), zato tudi sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost dokazne ocene o vsebini dela F.F.. Zato ni odločilno, če je študentka delo opravljala v obsegu, ki ustreza zaposlitvi za poln delovni čas.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi, ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo vseh dejstev, ki se nanašajo na dolžnost tožene stranke iz 3. odstavka 88. člena ZDR, torej ali je bilo mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali jo je bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje, saj bi moralo sodišče druge stopnje izvesti celotni dokazni postopek glede ugotavljanja te obveznosti tožene stranke ter sprejeti novo dokazno oceno na podlagi uspeha dokaznega postopka. Sodišče druge stopnje bi torej prevzelo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.