Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Izpolnjeni so pogoji iz 18. člena ZDR za prehod iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, ker je tožnik opravljal delo še po datumu, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje za določen čas (en dan preko delovnega razmerja za določen čas).
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.
Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožnika pri toženi stranki z dnem 16.9.1998 prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in se ugotovi, da je tožniku dne 16.9.1998 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od vključno 16.9.1998 do vrnitve na delo zagotoviti vpis delovne dobe za to obdobje v delovno knjižico in priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila plače v višini, kot če bi bil na delu, s tem da je od vsakomesečnega bruto nadomestila dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostali neto znesek pa plačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 102.022,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22.2.2000 dalje, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Tožena stranka v pritožbi navaja, da sodba v celoti povzema izpoved tožene stranke glede načina prenehanja delovnega razmerja in medsebojni pogovor med tožencem in tožnikom, ki je temelj prenehanja delovnega razmerja in tudi odločitve sodišča v konkretnem sporu. Iz izpovedi zaslišanih prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, je sodišče zaključevalo, vendar so izpovedale zgolj tisto, kar jim je povedal tožnik. Dejansko je sodišče ugotavljalo dejstva le na osnovi izpovedi in trditve samega tožnika. Nobena priča ni vedela nič drugega kot to, kar jim je povedal tožnik. Sodišče ni popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba še navaja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala zaslišanje priče - delovodja, vendar sodišče tega dokaza ni dopustilo. Pri tem je nepravilno uporabilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb. To je tožena stranka storila že v odgovoru na tožbo dne 18.11.1999 in prav gotovo ni bila prekludirana, kakor je sodišče nepravilno odločilo v sodbi. Toženka je z vlogo kasneje sporočila točen naziv in naslov že predhodno predlaganih prič. Sodišče ni dalo možnosti toženi stranki, da navede vsa pravno relevantna dejstva. Svojo odločitev je podredilo izključno trditvi tožnika in nepravilno zaključilo, ne da bi predhodno preverilo tudi izjave oseb, ki so bile prisotne in ki bi lahko izpovedale o ravnanju tožnika. Netočna je navedba v sodbi, da je inšpektorica dela "preverila zapise", ki jih je naredila na podlagi izpovedi tožnika, saj le-tega dejstva ni moč zaznati iz dokaznega postopka in so zaključki sodbe nepravilni. V pritožbi tudi prikazuje izpovedbo A.A., inšpektorice za delo, ki je izpovedala zgolj to, kar ji je povedal tožnik in njegova mati, da naj bi tožnik delal ves delovni dan "oziroma je malo prej prišel šef in povedal". Sodišče ni natančno ugotovilo, kaj časovno pomeni "malo prej". Trditve že zaslišanih prič si nasprotujejo. Tožnik je zatrdil, da se je pri inšpektorici dela oglasil naslednji dan. Mati tožnika je zaslišana kot priča izpovedala, da se je še isti dan, ko je sin še delal, to je 16.9., sama obrnila na inšpektorico dela, ker je bilo tako dogovorjeno. To kaže, da je bilo vse načrtovano in je tožnik zavestno delal še 16. zgolj zato, da bi lahko izpolnil pogoje za prehod v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede očitka tožencu, da tožniku ni izročil sklepa o prenehanju delovnega razmerja, pritožba uveljavlja, da je tak sklep zgolj deklaratorne narava, saj delavec v tem primeru nima zagotovljenega odpovednega roka. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in je sodišče preuranjeno odločilo v škodo tožene stranke. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je ocenilo izvedene dokaze in zaključuje, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih navedb pripominja, da je senat sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 22.2.2000 ugotovil, da je bila zadeva že na prejšnji obravnavi preložena ravno zaradi toženca S., ki je želel biti zaslišan, pa je na naslednji obravnavi znova izostal. Zaradi ponovljenega izostanka je sprejelo sodišče sklep, da se glavna obravnava opravi v odsotnosti toženca in se na podlagi izvedenih dokazov zadeva zaključi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil na tem naroku za toženo stranko navzoč pooblaščenec odvetnik B.B. iz iz Z.. Res je tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 14.12.1998 navedla, da je tožeča stranka kljub opozorilom tožene stranke, dne 16.9.1998 še prišla na delo. Tožnik je zjutraj prišel na delovno mesto, vendar ga je delovodja v izmeni takoj opozoril na to, da ima sklenjeno pogodbo o delu za določen čas in mu je delovno razmerje prenehalo s potekom določenega časa že prejšnji dan. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer zatrjuje, da tožnik ni pričel z delovnim procesom oz. opravljanjem kakršnegakoli dela. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da bi morala tožena stranka najpozneje na prvem naroku predlagati izvedbo konkretnih dokazov in ne zgolj pavšalnih, kot na primer pri sklicevanju na delovodjo. Ugotovilo je, da tega toženka ni spoštovala in ni dokazala svojega ravnanja brez krivdnih razlogov v smislu čl. 286. ZPP citiranega zakona. Sicer je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze in je utemeljeno verjelo glede na izvedene dokaze, da je tožnik spornega dne še prišel na delo in tega dne delal, kar je konkretno opisal, kako je prišel in koliko časa se je tega dne nahajal v delovnih prostorih, upoštevaje tudi izpovedbe drugih prič, to je priče A.A., inšpektorice dela. Dokazno je ocenilo tudi zapisnik inšpekcije dela inšpektorice in po zaslišanju staršev tožnika poklonilo verodostojnost izpovedbi tožnika, da se je na dan 16.9.1998 ob 13. uri zglasil v predelavi v zvezi delovnih procesom in je delodajalec S. tožniku naročil, naj ostane doma, ker toži svojega delodajalca. Prej je normalno prišel na delo in delal ves delovni dan. Ker toženec ni preprečil tožniku opravljanje dela že ob prihodu v službo spornega dne, ampak je dopustil, da je nekaj časa delal, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za prehod iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožnik opravljal delo še tudi po datumu, ko mu je prenehalo delovno razmerje za določen čas. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno zaključilo, da je delovno razmerje tožniku trajalo en dan preko pravno urejenega delovnega razmerja za določen čas, zato je pravilno uporabilo 18. člen ZDR, po katerem se šteje, če je delavec ostal na delu tudi po času, ko bi mu moralo prenehati delovno razmerje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas. Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je v sporu v celoti uspela, zato je bilo treba tudi potrditi izrek o stroških v izpodbijani sodbi. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, odgovor na pritožbo tožeče stranke ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.