Jedro

Neutemeljene so dolžnikove pritožbene trditve, da predlog za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog plačila sodne takse. Sodišče vedno odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka stranke, kar pomeni, da ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Dolžnikov zahtevek je bil postavljen zgolj na oprostitev plačila sodne takse, kar pa pomeni, da sodišče prve stopnje ne more samo odločati o zahtevku, ki ga stranka niti ni postavila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks zavrnilo.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo dolžnik in navaja, da sodišče pri izdaji sklepa ni ravnalo skrbno pri presoji vseh okoliščin, pomembnih za odločitev o oprostitvi plačila sodne takse. Sklep je obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sklepa nasprotuje razlogom sklepa oziroma v obrazložitvi konkretno ni pojasnjeno, katerih pogojev dolžnik ne izpolnjuje za oprostitev plačila sodne takse. Sodišče pa tudi ni odločilo o vseh predlogih dolžnika, kar ponovno predstavlja kršitev postopkovnih pravil. Skladno s teorijo in sodno prakso predlog stranke za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog plačila le-te. Sodišče se glede tega ni opredelilo, čeprav bi se moralo. Glede na določbe ZST-1 je sklepati, da so za utemeljenost odloga plačila sodne takse nižji kriteriji kot za popolno oprostitev plačila sodne takse. Zato zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse sama po sebi še ne pomeni tudi zavrnitve predloga za odlog plačila sodne takse. Sodišče bi o tem moralo posebej odločati. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sklep razveljavi in se ugodi predlogu dolžnika za taksno oprostitev oziroma podrejeno, da se zadeva vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ). Na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZIZ je bilo o pritožbi odločeno po sodnici posameznici.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero opozarja dolžnik v pritožbi, ni podana. Dolžnik v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa ni pojasnilo, katerih pogojev dolžnik za oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa jasno navedlo, da iz podatkov dolžnika oziroma iz obrazca izjave o premoženjskem stanju dolžnika izhaja pozitivno poslovanje dolžnika, drugih težav (kot na primer likvidnostnih oziroma slabše poslovanje v zadnjem času ali kratkoročno visokih obveznosti) pa dolžnik ne trdi. Tako sami podatki o pozitivnem poslovanju dolžnika oziroma podatki, kateri ne nakazujejo na likvidnostno oziroma slabše poslovanje dolžnika, predstavljajo jasen in nedvoumen razlog, zaradi katerega dolžnik ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse.

6. Enako je neutemeljena dolžnikova pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o dolžnikovem predlogu ni ravnalo skrbno pri presoji vseh okoliščin. Pogoji za oprostitev plačila sodne takse so podani le takrat, kadar sodišče na podlagi podatkov, ki jih prosilec sporoči sodišču ugotovi, da ta nima sredstev za plačilo takse in jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Kadar sodišče iz predloženih podatkov o premoženjskem stanju dolžnika ugotovi, da je dolžnikovo premoženjsko stanje pozitivno, poleg tega pa dolžnik sam v izjavi o premoženjskem stanju navede, da je v zadnjih treh mesecih imel prilive na transakcijski račun in njegovi transakcijski računi niso blokirani, je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za taksno oprostitev in so zato neutemeljena pričakovanja dolžnika v pritožbi in njegova zatrjevanja, da sodišče pri tej oceni ni ravnalo skrbno.

7. Nadalje so neutemeljene dolžnikove pritožbene trditve, da bi sodišče moralo odločati tudi o predlogu dolžnika za odlog plačila sodne takse, ker po njegovi oceni predlog za oprostitev plačila sodne takse vedno vsebuje tudi podredni zahtevek za odlog plačila sodne takse. Sodišče vedno odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka stranke, kar pomeni, da sodišče ne sme odločati o nečem, česar stranka izrecno ni predlagala. Trditveno in dokazno breme o razlogih za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse je na stranki v skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Kadar stranka poda samo predlog za oprostitev plačila sodne takse in v ta namen predloži podatke o svojem premoženjskem stanju, mora sodišče pri odločanju o takšnem predlogu izhajati iz trditev v predlogu in dokazov, s katerimi stranka zatrjuje svoje slabo premoženjsko stanje, da bi bila upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Podrejenega zahtevka za odlog plačila sodne takse dolžnik ni postavil in zato sodišče prve stopnje tudi ni dolžno odločati o zahtevku, ki ga ni. Neutemeljeno je zato sklicevanje dolžnika v pritožbi, da v primeru, ko dolžnik poda predlog za oprostitev plačila sodne takse, avtomatično predlaga tudi odlog plačila. Instituta oprostitve in odloga plačila sodne takse sta namenjena osebam, ki kot stranke v postopku uveljavljajo svoje pravice na enakopraven način z drugimi strankami. Slabo premoženjsko stanje stranke tako ne sme biti razlog, zaradi katerega bi bila stranka prikrajšana se udeleževati sodnih postopkov in vlagati pravna sredstva. Oprostitev plačila sodne takse je namenjena tistim, pri katerih se po kriterijih ZST-1 ugotovi, da bi bilo plačilo sodne takse tako obremenjujoče za stranko, da bi lahko resno ogrozilo njeno poslovanje ali preživetje. Pri odlogu plačila sodne takse pa gre za primere, ko stranka trenutno, torej v roku, ki ji ga je sodišče naložilo, ne more plačati sodne takse, jo pa bo nedvomno lahko po izteku tega roka zaradi posebnih okoliščin. Zato je tudi dolžnost stranke, ko meni, da bi bilo plačilo sodne takse lahko odloženo, da konkretno navede tiste okoliščine, ki nakazujejo na to, da trenutno plačila sodne takse ne zmore (na primer v roku 8. dni od prejema plačilnega naloga), za te okoliščine pa predloži svoje premoženjske podatke.

8. Dolžnik je v predlogu za oprostitev plačila sodne takse z dne 11. 11. 2014 sam navajal, da nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti brez ogrožanja svoje dejavnosti, saj bi s takojšnjim plačilom sodne takse resno ogrozil svojo dejavnost. Zaradi tega je sodišču podal zgolj predlog za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tudi njegov zahtevek sodišču prve stopnje je bil postavljen le tako, da se dolžniku za oprostitev plačila sodne takse ugodi, pri čemer pa je dolžnik tudi sam v vlogi navajal, da niso podani pogoji za odlog ali obročno plačilo sodne takse. Dolžnikov zahtevek je bil tako postavljen zgolj na oprostitev plačila sodne takse, kar pa pomeni, da sodišče prve stopnje ne more samo odločati o zahtevku, ki ga stranka niti ni postavila.

9. Iz navedenih razlogov je zato odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, dolžnikova pritožba pa neutemeljena (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).