Jedro

Tožeča stranka je pobotnemu ugovoru tožene stranke oporekala s trditvijo, da je nasprotno terjatev tožene stranke že upoštevala v vtoževanem znesku, ki predstavlja razliko med terjatvijo in nasprotno terjatvijo. Na tak način pa bi terjatev tožene stranke lahko prenehala le v dogovoru oz. soglasju s toženo stranko ali pa s pobotom, kot tega določa OZ, česar pa tožeča strani ni niti zatrjevala niti dokazovala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: “1. Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 3.934,21 EUR (glavnica 3.518,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 do dne 31.8.2010). 2. Ugotovi se obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.934,21 EUR. 3. Ugovoru tožene stranke se ugodi. Terjatvi iz 1. in 2. točke izreka se pobotata do višine terjatve tožeče stranke (3.934,21 EUR). 4. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 11.6.2009, opr. št. VL 79058/2009 se v delu, kjer je toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 3.518,24 EUR, zakonske zamudne obresti od 16.5.2009 dalje do plačila; in izvršilne stroške v znesku 113,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do poteka paricijskega roka do plačila razveljavi in se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. 5. O pravdnih stroških bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.” V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: “Materialno podlago za odločitev o zahtevku tožeče stranka predstavlja sklenjena prodajna pogodba med pravdnima strankama po sistemu naročila materiala in dobave materiala. S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.

Med strankama ni prerekano, da je tožeča stranka toženi stranki v aprilu 2009 dobavila, prodala montažni material v vrednosti 4.478,90 EUR, zato je sodišče to dejstvo štelo za resnično. Predmet postopka je zgolj terjatev tožeče stranke navedena v predlogu: 3.518,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 dalje do plačila in izvršilni stroški (zahtevek na plačilo), in sicer v zvezi z računom št. ... v znesku 4.478,90 EUR (razvidno iz predloga za izvršbo z dne 10.6.2009). Tožeča stranka kot upnik prosto razpolaga s svojo terjatvijo, zato lahko od dolžnika terja tudi nižji znesek kot je naveden v fakturi (verodostojna listina). Sodišče je pri odločanju vezano na zahtevek (2. člen ZPP). Tožena stranka je pavšalno ugovarjala, da si je tožeča stranka v fakturah navedla večje količine vgradnega materiala, kot ga ji je dobavila, pri čemer ne navede niti glede katerih faktur podaja ugovor. Tožena stranka ni navedla katere količine in v katerih fakturah se razlikujejo o dejansko dobavljenih količin. Sodišče zato ni sledilo pavšalnemu ugovoru tožene stranke, in je zato dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki dobavila za 3.518,24 EUR blaga, kolikor zahteva v tem postopku, štelo za resnično (214. člen ZPP).

Terjatev po računa št. ... ni predmet zahtevka tožeče stranke, zato je sodišče ugovor tožene stranke, da ima omenjeni račun različno naravo, vsebino, nasproti tožbenemu zahtevku zavrnilo kot neutemeljen.

Tožena stranka ni prerekala datuma zapadlosti (15.5.2009) in zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče na podlagi 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ odločilo, da obstoji terjatev tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.518,24 EUR od dne 16.5.2009 dalje do plačila.

Sodišče je tako zaključilo, da je obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan odločanja dne 31.8.2010 v znesku 3.934,21 EUR (3.518,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 do dne 31.8.2010 - izračun obresti kot priloga).

Med strankama je sporno tudi, ali še vedno obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke. Tožeča stranka ni prerekala, da je toženi stranki dolgovala 6.367,06 EUR, vendar v zvezi s tem dolgom ugovarja, da je terjatev prenehala, saj je dolgovani znesek upoštevala pri sestavi predloga za izvršbo in za toliko tudi zmanjšala svoj zahtevek. Tožeča stranka je navajala, da je skupni dolg tožene stranke do nje po računih št. … EUR. Tožeča stranka je zato terjala od tožene stranke le še razliko med seštevkom dolgov tožene stranke po omenjenih računih v skupnem znesku 9.891,30 EUR in njenim dolgom do tožene stranke v znesku 6.367,06 EUR, kar znaša skupaj 3.518,24 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 dalje do plačila. Ugovor tožeče stranke, da je terjatev tožene stranke prenehala, ni utemeljen. Tožeča stranka ne zatrjuje nobenega načina prenehanja terjatve v smislu določb OZ (izpolnitev oziroma drugi načini prenehanja obveznosti), ampak zgolj vzporeden obstoj obeh terjatev. Ugotoviti je, da tožeča stranka ni podala ugovora procesnega pobotanja glede zatrjevanega obstoja ostalega dolga tožene stranke, niti drugega zahtevka, ki mora biti postavljen jasno in izrecno. Sodišče se zato trditev tožeče stranke v zvezi s terjatvami po drugih računih ni ukvarjalo. Sodišče je tako ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 3.934,21 EUR (odločitev o obstoju terjatve tožene stranke le do višine, ki je bila ugovarjana v pobot) in da je ugovor procesnega pobotanja, podan po toženi stranki utemeljen, zato se izvede pobotanje obeh ugotovljenih terjatev v 1. in 2. točki izreka sodbe do višine 3.934,21 EUR. Glede na utemeljen ugovor procesnega pobotanja je posledično zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.518,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 do dne 31.8.2010 neutemeljen.

Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke, da je prišlo do (izvenpravdnega) pobotanja že dne 15.5.2009, ko sta se obe terjatvi srečali. OZ v 312. členu določa, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji, ampak ko ena stranka drugi to izjavi. Tožena stranka ni zatrjevala, da je omenjenega dne podala pobotno izjavo tožeči stranki. Tožena stranka je pobotni ugovor podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, kar pomeni, da je tako pobotno izjavo moč šteti le za ugovor procesnega pobotanja v smislu 324. člena ZPP, po katerem sodišče, potem ko ugotovi obstoj in obseg terjatev na dan glavne obravnave oziroma odločanja, izvede pobotanje največ do višine utemeljenega zahtevka tožeče stranke.

Odločitev o izvršilnih stroških temelji na določbi 5. odst. 38. člena ZIZ v zvezi s 154. členom ZPP. Dolžnik je upniku dolžan povrniti le potrebne stroške v zvezi s predlogom za izvršbo. Tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, zato mora sama nositi izvršilne stroške.

Sodišče je glede na utemeljen ugovor procesnega pobotanja tožene stranke v znesku 3.934,21 EUR (višina terjatve tožeče stranke) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 79058/2009 z dne 11.6.2009 razveljavi v delu, v katerem je toženi naloženo plačilo 3.518,24 EUR glavnice; zakonskih zamudnih obresti obresti od 16.5.2009 dalje do plačila; in izvršilnih stroškov v znesku 113,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, in v tem obsegu tudi zavrnilo zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen.” Tožeča stranka je zoper to sodbo sodišča prve stopnje vložila po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi kršitve materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pobotni ugovor tožene stranke v znesku 6.367,06 zavrne, sklep o izvršbi pa vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.518,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.5.2009 dalje do plačila, izvršilne stroške 113,24 EUR in pravdne stroške, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke. V obrazložitvi pritožbe ugotavlja, da so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi nejasni in nerazumljivi in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da je tožeča stranka z računi in konto kartico dokazovala, da je imela do tožene stranke pred vložitvijo izvršilnega predloga terjatev v znesku 9.891,30 EUR in da je toženi stranki pred vložitvijo izvršilnega predloga dolgovala znesek 6.373,06 EUR ter je zato vložila izvršilni predlog zoper toženo stranko le za razliko, to je za znesek 3.518,24 EUR, kar da pomeni, da je že pred vložitvijo izvršbe pripoznala dolg toženi stranki za znesek 6.373,06 EUR. Meni, da je ravno v tem sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne strinja se namreč z zaključki sodišča prve stopnje, da ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da je terjatev tožene stranke prenehala ter z očitkom tožeči stranki, da ni zatrjevala nobenega načina prenehanja terjatve tožene stranke ampak zgolj vzporeden obstoj obeh terjatev. Meni, da so razlogi sodbe v tem delu nejasni in vse to zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka podati ugovor procesnega pobotanja glede zatrjevanega obstoja ostalega dolga tožene stranke. Vztraja, da je že pred vložitvijo izvršilnega predloga priznala v celoti dolg do tožene stranke s tem, ko je izvršbo vložila le za razliko in nato v postopku zatrjevala, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoja več. Ta je namreč prenehala s pripoznavo dolga, ki jo je dala tožeča stranka, s čimer se je zmanjšala terjatev tožeče stranke do tožene stranke, dolg tožeče stranke do tožene stranke pa je bil pripoznan s tem, ko je tožeča stranka zahtevala le plačilo razlike, ne pa plačilo celotne terjatve. Pri tem se sklicuje na določbo II. odst. 364. čl. OZ, po kateri dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo temveč tudi posredno, npr. da kaj plača na račun, da plača obresti ali da zavarovanje. Navaja, da za posredno pripoznavo dolga v smislu citirane določbe OZ gre tudi v primeru, ko upnik zmanjša svojo terjatev do dolžnika s tem kar mu istočasno dolguje. Nadalje navaja, da ne obstaja materialni predpis, ki bi upnika zavezoval, da mora najprej terjatvi vso terjatev, ki jo ima do dolžnika in da je ne bi smel zmanjšati za znesek dolga oz. za znesek nasprotne terjatve svojega dolžnika in nato šele v sodnem postopku podati ugovor procesnega pobotanja. Zato so po mnenju tožeče stranke takšni razlogi sodbe nejasni in nerazumljivi kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Poudarja še, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo vzpostavilo situacijo, ko je toženi stranki njena terjatev priznana dvakrat, najprej ji jo je v znesku 6.373,06 EUR priznala tožeča stranka že pred vložitvijo izvršbe, nato pa jo je do višine terjatve tožeče stranke priznalo še sodišče. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje skladne in jasne razloge o za odločitev pomembnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti, pritožbeno uveljavljana kršitev iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, niti katera druga kršitev na katero pazi pritožbeno sodišče po II. odst. 350. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 442. čl. ZPP po uradni dolžnosti, v postopku na prvi stopnji tako ni bila storjena.

Ob v postopku na prvi stopnji ugotovljenem dejanskem stanju na katerega je pritožbeno sodišče v tem sporu majhne vrednosti vezano (čl. 458/I ZPP), pa je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kot posledico utemeljenega pobotnega ugovora tožene stranke, tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Po določbi I. odst. 270. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) obveznost preneha, ko je izpolnjena kot v drugih z zakonom določenih primerih. Predmet izpolnitve obveznosti je v vsebini obveznosti zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (čl. 282/I OZ) razen, če se o tem upnik in dolžnik ne sporazumeta (čl. 283 OZ). Med drugimi načini prenehanja obveznosti OZ v tretjem oddelku četrtega poglavja, v čl. 311 in nadaljnjih, našteva druge možne oblike prenehanja obveznosti in določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da do prenehanja obveznosti sploh pride. Med načini prenehanja obveznosti zakon ne navaja pripoznave dolga.

Tožeča stranka je pobotnemu ugovoru tožene stranke oporekala, navajala je, da pobotni ugovor tožene stranke ni utemeljen, ker je v pobotnem ugovoru uveljavljano nasprotno terjatev tožene stranke že upoštevala v vtoževanem znesku, ki predstavlja razliko med terjatvijo tožeče stranke in nasprotno terjatvijo tožene stranke. Na takšen način, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, pa bi terjatev tožene stranke (in nasprotna terjatev tožeče stranke) lahko prenehala le v dogovoru oz. v soglasju s toženo stranko ali pa s pobotom kot tega določa OZ, česar pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala.

Po določbi 311. čl. OZ namreč lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Vendar pa pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti (čl. 312/I OZ). Takšne izjave dane toženi stranki pa tožeča stranka ni zatrjevala. Prav tako pa ni zatrjevala, da je imela s toženo stranko sklenjen dogovor, da se medsebojne terjatve lahko pobotajo ne da ti bo ena stranka drugi stranki izjavila.

Sama pripoznava dolga na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi še ne pomeni izpolnitve obveznosti oz. prenehanja dolga, temveč lahko izpolnitev in s tem postopek ugotavljanja dolga olajša. Vendar je tudi pripoznavo dolga nasprotni stranki potrebno na nek način izjaviti, da bi priznanje lahko s predlagano izpolnitvijo privedlo do željenega učinka.

Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da dolžnik lahko pripozna dolg ne le z upniku dano izjavo, temveč tudi posredno – s konkludentnimi dejanji (II. odst. 364. čl. OZ), vendar navedeno z obravnavano zadevo nima nikakršne zveze in tožeča stranka tudi kaj takšnega v postopku na prvi stopnji ni navajala.

Upnik res ni z ničemer zavezan, da mora terjati vso terjatev, ki jo ima do dolžnika in da je ne sme zmanjšati za znesek nasprotne terjatve svojega dolžnika, kot to navaja pritožba, vendar mora, kot je bilo zgoraj že obrazloženo, imeti za takšno uveljavljanje zmanjšane terjatve pravno podlago in izpolnjene dogovorjene ali zakonske pogoje, sicer nosi riziko takega uveljavljanja terjatve.

Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bilo odločeno le o zahtevku tožeče stranke kot je tega uveljavljala tožeča stranka, kar pa ne pomeni, da preostanka terjatve do tožene stranke tožeča stranka ne bi mogla več uveljavljati, kot to zmotno navaja tožeča stranka v pritožbi in po tožeči stranki zatrjevana pripoznava dolga tožene stranke za to ni nikakršna ovira.

Pritožbo tožeče stranke je bilo tako kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 v zvezi s I. odst. čl. 442 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi stroške pritožbe (čl. 154/I v zvezi s čl. 165/I ZPP).