Jedro

Ker je bilo vodnogospodarsko soglasje v teku pritožbenega postopka odpravljeno po nadzorstveni pravici, je pritožbeni organ glede na določbo 1. odstavka 269. člena ZUP utemeljeno štel, da izdano gradbeno dovoljenje ni zakonito, saj ni več obstajal eden izmed pogojev za njegovo izdajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine je s sklepom z dne 28.1.1993 na predlog prizadete stranke J.D. dovolil obnovo postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 30.12.1992, s katerim je bila tožnici kot investitorju dovoljena izvedba akumulacije potoka na zemljiščih s parc. št. 425, 417, 405/1 (del) in 405/2. V obnovljenem postopku je dne 30.9.1993 izdal novo gradbeno dovoljenje, s katerim je nadomestil gradbeno dovoljenje z dne 30.12.1992. Z novim gradbenim dovoljenjem je bila investitorju dovoljena izvedba akumulacije potoka na zemljišču s parc. št. 417, 405/1 (del) in 405/2 po tam navedenih projektih, med drugimi tudi po projektu ... (kota pregrade 186,85), PGD št. C - 831/a, maj 1993. Prizadeta stranka J.D. je proti temu gradbenemu dovoljenju vložila pritožbo, o kateri je tožena stranka odločila z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi ugodila in navedeno gradbeno dovoljenje z dne 30.9.1993 odpravila ter zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Na podlagi strokovnega mnenja Zavoda Republike Slovenije za varstvo okolja in vodni režim z dne 2.2.1993, ki je bilo izdelano po zaprosilu tožene stranke v pritožbenem postopku, je le - ta namreč ugotovila, da je predložena tehnična dokumentacija pomanjkljiva ter da je izdano vodnogospodarsko soglasje poleg tega, da je izdano na podlagi nepopolne tehnične dokumentacije, tudi pomanjkljivo, zaradi česar ga je navedeni zavod odpravil po nadzorstveni pravici s svojo odločbo z dne 2.2.1994. Po presoji tožene stranke iz teh dejstev izhaja, da je gradbeno dovoljenje nezakonito, ker tehnična dokumentacija, ki jo je investitor predložil svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni izdelana v skladu s 30. členom zakona o graditvi objektov, saj projektivna organizacija pri njeni izdelavi ni upoštevala zahtev, navedenih v tem členu, ter veljavnih tehničnih predpisov in standardov. Prvostopni upravni organ pa v skladu z določbo 41. člena navedenega zakona tudi ni preveril, ali je projekt izdelan v skladu z lokacijskim dovoljenjem in v pritožbenem postopku je bilo ugotovljeno, da tehnična dokumentacija ni v skladu z njim. Zaradi navedenega je tožena stranka prvostopno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu organu z napotilom, naj od investitorja zahteva usklajeno tehnično dokumentacijo ter vodnogospodarsko soglasje.

Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Z obširnimi tožbenimi navedbami pojasnjuje, da je sporna akumulacija del širšega reševalno namakalnega projekta, ter da so bili za njeno graditev izdelani potrebni projekti in izdano gradbeno dovoljenje v letu 1992. Do obnove postopka je prišlo iz razloga, ker je bilo zemljišče s parc. št. 425 z denacionalizacijo vrnjeno prvotnemu lastniku, kar je zahtevalo prilagoditev projektne dokumentacije spremenjenemu lastninskopravnemu položaju. Tožnica meni, da je bila projektna dokumentacija, na katero se sklicuje odpravljeno gradbeno dovoljenje, z novimi razmerami usklajena ter da je izpodbijana odločba zato neutemeljena. Projektna dokumentacija je izdelana v skladu s predpisi, pa tudi v skladu z izdanim lokacijskim dovoljenjem, saj objekt leži na lokaciji, predvideni z lokacijskim dovoljenjem, uporabnost objekta pa bo zaradi znižanja pregrade in preliva celo manjša od predvidene. Hidrološki režim na parceli št. 425, last J.D., se s tem ne bo spremenil. Varnosti pred stoletnimi vodami pa lastniku ni nihče zagotavljal, pač pa je tožnica lastniku parcele pripravljena poravnati morebitno škodo zaradi slabega vzdrževanja jezovne naprave. Tožnica tudi meni, da je bilo vodnogospodarsko soglasje neutemeljeno odpravljeno. Tako tožena stranka ni imela podlage za odpravo gradbenega dovoljenja in tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo argumentirano zavrača tožbene navedbe ter pripominja, da je tožnica za izdajo prvotnega gradbenega dovoljenja zaprosila šele potem, ko je bilo zemljišče s parc. št. 425 s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo že vrnjeno prejšnjemu lastniku. Predlaga, naj sodišče tožbo v celoti zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo vodnogospodarsko soglasje z dne 30.7.1993, ki ga je izdal Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine, v teku pritožbenega postopka v sporni upravni zadevi z odločbo Zavoda Republike Slovenije za varstvo okolja in vodni režim z dne 2.2.1994 odpravljeno. Tožničino tožbo proti navedeni odločbi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo s sodbo z dne 27.2.1997, ker je ugotovilo, da je odločba utemeljena in zakonita.

Po 36. členu zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, dalje: ZGO) so pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja tudi soglasja prizadetih organov in organizacij, če tako določajo posebni predpisi. Za gradnjo vodnogospodarskih objektov, kar sporna akumulacija vsekakor je, je predpisano v zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 in Uradni list RS, št. 15/91-I) vodnogospodarsko soglasje v 1. odstavku 45. člena. Ker je bilo v času izdaje izpodbijane odločbe vodnogospodarsko soglasje z dne 30.7.1993 odpravljeno, je glede na določbo 1. odstavka 269. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri se z odpravo odločbe odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, tožena stranka glede na načelo enotnosti upravnega postopka po presoji sodišča utemeljeno štela, da sporno gradbeno dovoljenje ni zakonito. Že iz tega razloga je odločitev tožene stranke o odpravi navedenega gradbenega dovoljenja pravilna in zakonita. Zato je moralo sodišče tožbo zavrniti, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo tožbenih ugovorov, saj le - ti po navedenem na odločitev ne bi mogli vplivati. To velja tudi glede tožbenega ugovora, da je bilo sporno gradbeno dovoljenje skladno z lokacijskim dovoljenjem. Nasprotne ugotovitve tožena stranka v izpodbijani odločbi sicer ni obrazložila, kar je kršitev pravil postopka (2. odstavek 209. člena v zvezi s 1. odstavkom 245. člena ZUP). Toda ta kršitev sama zase na odločitev ni mogla vplivati, zato tudi ne more biti razlog za odpravo odločbe (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih).

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.