Jedro

Ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da so tožniki s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, to je dne 3.8.1994, postali lastniki spornega stanovanja, toženka pa v stanovanju ne stanuje in tudi s solastniki ni sklenila najemne pogodbe, je tožbeni zahtevek tožnikov na izpraznitev stanovanja utemeljen (1. odstavek 58. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka izprazniti dvosobno stanovanje v prvem nadstropju stanovanjske hiše v Mariboru, v izmeri 76,40 m2, s pritiklinami ter ga prostega stvari in oseb izročiti tožnikom v roku 15 dni. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da bi morali sodišči uporabiti drugi odstavek 53. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 do 23/96, v nadaljevanju SZ), ki edini varuje prizadete prejšnje imetnike stanovanjske pravice pred šikaniranjem lastnikov denacionaliziranih stanovanj. Vložena tožba po tem določilu ni opomin. Sodišči sta s svojo odločitvijo zmotno uporabili SZ, kršili 14. člen Ustave RS in povzročili neenakost pred zakonom. Sodišči tudi nista uporabili 147. člena SZ. Tožniki bi morali s toženko najprej sestaviti zapisnik o stanju stanovanja in nato skleniti najemno pogodbo. Tožena stranka zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in "tožbeni zahtevek tožeče stranke kot neutemeljen v celoti zavrne", podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s tem, da mora tožeča stranka v obeh primerih plačati stroške revizijskega postopka.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, za ta spor še vedno uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna. Tožena stranka v reviziji zahteva položaj, ki bi ga imela kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice in sedanja najemnica spornega stanovanja. Vendar pa med strankama ni bilo sporno, in to je tožena stranka posebej poudarjala, da z lastniki ni sklenila najemne pogodbe. Tožena stranka tudi ni ne zatrjevala ne dokazovala, da naj bi prejšnji stanodajalec, to je Občina Maribor, po uveljavitvi SZ z njo sklenil ali odklonil skleniti najemno pogodbo. Zatrjevala tudi ni, da je sklenitev pogodbe kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice uveljavljala pred sodiščem (3. in 4. odstavek 148. člena SZ).

Med postopkom je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka (tudi s pričama, ki ju je predlagala sama toženka) ugotovljeno, da je toženka prenehala uporabljati sporno stanovanje (vsaj tri leta pred vložitvijo tožbe) in da odtlej živi v svoji hiši v Ma.. Gre deloma za pravno in deloma dejansko vprašanje. Uporaba stanovanja za stanovanjske potrebe je pravni standard, ki sta ga sodišči na podlagi ugotovljenih dejstev (da toženka v stanovanju le občasno prespi, da ga hodi le zračit itd.) pravilno uporabili. Dejstva, na katera sta se oprli, so del dejanskega stanja, v katero revizijsko sodišče ne sme več posegati (3. odstavek 385. člena ZPP). Mednje sodi tudi ugotovitev, da toženka za stanovanje od septembra meseca leta 1994 do leta 1997 ni plačevala ne najemnine ne drugih, obratovalnih stroškov. Čeprav ta ugotovitev za odločitev ni bila ključnega pomena, revizijsko sodišče le v odgovor na revizijske navedbe še dodaja: dokazi o delnih plačilih po vložitvi tožbe (priloge B2-B4, B8 in B9) za odločitev niso pravno pomembni.

Ker je bilo med postopkom ugotovljeno, da so tožniki s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, to je dne 3.8.1994, postali lastniki spornega stanovanja, toženka pa v stanovanju ne stanuje in tudi s solastniki ni sklenila najemne pogodbe, je tožbeni zahtevek tožnikov utemeljen (1. odstavek 58. člena SZ). Tožniki niso dolžni z njo skleniti najemne pogodbe ne po 147. členu SZ (zato tudi zapisnik o stanju stanovanja ni potreben) in ne po 148. členu SZ. Ker najemne pogodbe ni bilo, pa tudi ni mogoče uporabiti mehanizmov iz 2. odstavka 53. člena SZ.

Tožena stranka revizijskega ugovora, da gre za šikaniranje in neenakost pred zakonom (da gre za "klofuto ustavodajalcu") ni utemeljila z nobeno pravno odločilno trditvijo ali dokazom.

Revizija je tako v celoti neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.