Jedro

Dogovor, po katerem pogodbo o posredovanju dopolnjuje pogodba o zastopanju, ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo, in je torej dopusten.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je toženec na podlagi posojilne pogodbe z dne 29.9.1994 dolžan vrniti posojilo v znesku 2,412.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, ker je ocenilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o posredovanju in ne posojilne pogodbe in da tožeča stranka kot posrednik ni imela pravice za naročitelja sprejeti izpolnitve obveznosti.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila in sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je sodišče pravno razmerje med pravdnima strankama zmotno opredelilo kot posredovanje, saj posrednik ni zastopnik naročitelja in ne sklepa pogodb. Navaja, da je bila posojilna pogodba med tožencem in Z. E. le fiktivna in da je šlo dejansko za posojilno pogodbo med pravdnima strankama. Sodišče bi moralo pogodbo razlagati upoštevajoč spremljajoče okoliščine in namen pogodbenih strank. Tožeča stranka navaja, da bi tudi v primeru, ko bi zastopala Z. E., šlo za indirektno zastopstvo, v tem primeru pa bi napram toženi stranki pravice pridobila le tožeča stranka. Enako velja tudi v primeru, ko bi razmerje med tožečo stranko in Z. E. tolmačili kot fiducijo.

Tožeča stranka zato predlaga, naj revizijsko sodišče ugodi reviziji in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi ter tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP/77. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Tožeča stranka v reviziji opozarja na določbo drugega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Namen, ki ga stranki zasledujeta pri sklepanju pogodbe, je okoliščina notranjega življenja, ki pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sklepanje o namenu pogodbenih strank pomeni torej ugotavljanje dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dejanske okoliščine, ki sta jih navedli pravdni stranki in ugotovilo, da je bil namen pravdnih strank skleniti pogodbo o posredovanju. Sodišče druge stopnje je v celoti potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tožeča stranka torej skuša z revizijskimi navedbami o različnih okoliščinah pri sklepanju pogodbe, navedbami o navidezni pogodbi in navedbami o indirektnem zastopanju izpodbiti dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP/77 pa revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil namen pravdnih strank skleniti pogodbo o posredovanju. Tožeča stranka v reviziji opozarja, da sta sodišči prve in druge stopnje kljub temu zmotno uporabili določbe ZOR, ki urejajo posredovanje, saj sta ugotovili, da je toženec denar prejel neposredno od tožeče stranke. Zakon namreč ne predvideva, da bi posrednik v sklenitveni fazi nastopil kot naročiteljev zastopnik. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili določbe ZOR, ki urejajo pogodbo o posredovanju (določbe od 813. do 826. člena ZOR), saj dogovor, po katerem pogodbo o posredovanju dopolnjuje pogodba o zastopanju, ni v nasprotju z ustavnimi načeli, prisilnimi predpisi in moralo, in je torej dopusten.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.