Jedro

Po prvem odstavku 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi relevantne navedbe pritožbe. Kršitev te določbe ni bistvena kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni R.S. je dolžan plačati povprečnino v znesku 600 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 19.3.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 18.1.2008, S.R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo in v okviru nje določilo kazen dva meseca zapora ob preizkusni dobi enega leta. Obsojencu so bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka, plačila povprečnine pa je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojenega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da vložena zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da očitek sodišču druge stopnje o pavšalni opredelitvi do pritožbenih navedb, ne drži, da je zahteva pod točko A. vložena zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, zaradi katerega je ni mogoče vložiti in da tehnična brezhibnost vozila, zaradi katere naj obsojenec ne bi potreboval certifikata, ne pomeni odločilnega dejstva. Nadalje navaja, da certifikat o brezhibnosti vozila za prevoz določenega nevarnega blaga predstavlja javno listino, da je v tenorju sodbe opisano, na kakšen način je bila listina predrugačena, motiv pa je potrebno obravnavati izven obstoja kaznivega dejanja.

B.

4. Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbenih trditvah pod točko A., B. in C. pritožbe oziroma so ti razlogi nejasni.

5. Stališče zahteve, da je podana bistvena kršitev postopka, ker pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, je zmotno. Po določbah prvega odstavka 395. člena ZKP sodišče druge stopnje presodi relevantne navedbe pritožbe, vendar pa kršitev te določbe ni bistvena kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ampak je lahko kršitev postopka, ki je bistvenega pomena v smislu 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP samo, če je vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost ali zakonitost sodbe. Zahteva ne pojasni, do katerih konkretnih pritožbenih navedb pod točkami A., B. in C pritožbe se sodišče ni opredelilo in kako naj bi ta opustitev vplivala ali bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Preizkusiti pa ni mogoče niti trditve zahteve, da so razlogi sodbe nejasni, saj zahteva ne pove, česa v obrazložitvi sodbe pritožbenega sodišča ne razume in zakaj, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja.

6. V točki A. zahteve vložnik izrecno uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga utemeljuje z navedbami, da obdolženec ni vedel, da je certifikat ponarejen, saj je bil od 1.12.2004 do 1.4.2005 v bolniškem stažu, da certifikat za prevoz, ki ga je opravljal obdolženec ni bil potreben, da je bil le-ta v njegovo mapo podtaknjen ter da sodišče ni ugotavljalo, kako in zakaj so se policisti na mejnem prehodu G. odločili za ustavitev obsojenčevega vozila in pregled njegovih dokumentov. Po določilu drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijat zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato navedenih trditev ni moč upoštevati v okviru tega izrednega pravnega sredstva. Zagovornik pa tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelila do zgoraj opisanih, zmotno in nepopolno ugotovljenih okoliščin. Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi uveljavljen razlog lahko predstavljal kvečjemu kršitev sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki pa prav tako ni podana, saj vsebuje izpodbijana sodba razloge o vseh dejstvih, ki so bila odločilna pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obtoženca in njegovega dejanja. Sodišče ni dolžno presojati vsake navedbe obrambe, ampak je glede presoje katera dejstva so odločilna vezano le na opis dejanja, ki je predmet obtožbe.

7. Zahteva trditve, da je podano nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pojasni. Glede zatrjevanega napačnega povzemanja zagovora obdolženca oziroma jemanju njegovih navedb iz konteksta, Vrhovno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba v prvem odstavku obrazložitve ne govori o ustreznih dokumentih, pač pa pravilno povzema zagovor obdolženega, ki je povedal, da je tisto jutro kot običajno iz ustrezne mape v pisarni svojega delodajalca M.B. s.p. vzel potrebne dokumente, ki so se nanašali na vozilo, ki ga je ta dan uporabljal za vožnjo, med temi dokumenti pa je bil tudi sporni certifikat. Tudi navedba obdolženega, da je v tistem času čestokrat vozil to cisterno, ustreza temu, kar je obdolženi povedal v svojem zagovoru. Katere navedbe naj bi sodišče vzelo iz konteksta zahteva ne pojasni.

8. Vložnik izpodbijanima sodbama očita, da nimata razlogov, na podlagi katerih sta predrugačeno listino opredelili kot javno listino, ki se mora voditi na podlagi zakona, niti nista navedli, da podlagi katerega zakona jo je potrebno voditi.

9. V tretjem odstavku 256. člena KZ je opredeljena hujša oblika kaznivega dejanja ponarejanja listin, ki je podana, kadar gre za uporabo predrugačene javne listine, oporoke, javne ali uradne knjige ali kakšne druge knjige, ki se mora voditi na podlagi zakona. Navedeno določilo alternativno našteva predrugačenje katerih listin je strožje sankcionirano. Obsojenemu se očita uporaba predrugačene javne listine, kar Certifikat o brezhibnosti vozila za prevoz določenega nevarnega blaga, vsekakor je, saj ga je v predpisani obliki izdal državni organ v mejah svoje pristojnosti, in sicer Inštitut za varstvo pri delu in varstvo okolja M., kar je navedeno tako v opisu dejanja v izreku, kot tudi v obrazložitvi sodbe.

10. Trditev zahteve, da prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo in ni pojasnilo, na podlagi česa sklepa, da je bila listina predrugačena, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje se je glede predrugačenja listine oprlo na izpovedbo A.P., zaposlenega na Inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja, ki je dobil sporni certifikat v pregled in oceno. Slednji je pojasnil, da gre za relativno slab ponaredek, o čemer se je lahko prepričalo sodišče tudi z vpogledom in otipom predrugačenega certifikata in priloženega albuma fotografij. Z ugotovitvijo, da gre za relativno slabo predrugačenje certifikata, se je v celoti strinjalo tudi pritožbeno sodišče, zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da se slednje ni opredelilo do te pritožbene navedbe.

11. Vložnik zahteve v točki C. zanika obstoj eventualnega naklepa, češ da se obsojeni ni zavedal, da mora za vožnjo sploh imeti certifikat, niti ni vedel, da naj bi bil certifikat predrugačen, kar pomeni, se ob izročitvi certifikata policistu ni zavedal zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 256. člena KZ, kot tudi ne vzročne zveze in možnosti nastanka prepovedane posledice.

12. Vložnik zahteve z navajanjem lastne presoje, česa se je obsojenec zavedal graja sprejeto dokazno oceno v zvezi z eventualnim naklepom, utemeljuje torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Sodišče prve stopnje je v sodbi prepričljivo pojasnilo, da se je bil obsojenec kot poklicni šofer pred vsako vožnjo dolžan prepričati ali ima vse potrebne dokumente in jih tudi pregledati s skrbnostjo, ki se zahteva od osebe, ki poklicno opravlja prevoze nevarnih snovi. Upoštevaje, da je bil certifikat slab ponaredek, je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obdolženi že s površnim pregledom certifikata to zagotovo opazil, in tako brez vsakega dvoma zaključilo, da se je zavedal, da certifikat ni pristen, pa ga je kljub temu zavedajoč se protipravnosti in kaznivosti svojega ravnanja, izročil policistu kot pravo listino. Neutemeljene so zagovornikove navedbe, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede krivde obdolženca, saj je sodišče druge stopnje v svoji sodbi v celoti sprejelo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in dodalo, da je bilo obdolžencu glede na njegovo profesionalnost in dolžnost pregledati celotno potrebno dokumentacijo ter njegovo dobro poznavanje originalnih in veljavnih dokumentov, dejstvo predrugačenja certifikata nedvomno znano, v posledici navedenega pa se je zagotovo zavedal tudi prepovedane posledice – uporabe predrugačene listine, pa je vanjo kljub temu privolil. 13. Nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zahteva v tem, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo obdolženčevega motiva za storitev očitanega mu kaznivega dejanja, niti se ni opredelilo do navedb obrambe, da obdolženec za uporabo ponarejenega certifikata ni imel nobenega motiva. Za izvršitev kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ motiv ni pomemben, saj ne predstavlja konstitutivnega znaka tega kaznivega dejanja, zato ne gre za kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče ni presodilo navedb obrambe, ki se niso nanašale na odločilna niti pomembna dejstva.

14. Glede očitkov zahteve o previsoki kazni Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila kazenska sankcija izrečena v okvirih, predpisanih za kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena KZ. V postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati primernosti oziroma višine izrečene kazni.

15. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega S.R. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.