Jedro

V skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Zato mora v takem primeru sodišče dovoljevati tudi utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave bi sicer izgubila vsak smisel. Ne glede na to, da so nosilci premoženja člani agrarne skupnosti, upravičeno govorimo o premoženju agrarne skupnosti, saj je namenjeno opravljanju skupnega posla - gre za premoženje, ki ima poseben namen. Specifičen namen premoženja članov agrarne skupnosti pa zadošča za podelitev sposobnosti biti stranka tako po stališču pravne teorije kot tudi uveljavljene sodne prakse.

Ker je tožnica glede na dokazno breme morala založiti predujem za izvedenca, zaradi česar njeni stroški bistveno presegajo stroške toženke, bi bila odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške, kljub (skoraj) polovičnem uspehu vsake od njiju, nepravična.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v 3. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 226,11 EUR (in sedaj znaša 916,36 EUR).

V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici uporabnino za čas od 1.7.1998 do 31.12.2003 v znesku 10.631,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.2004 dalje (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici uporabnino za čas od 1.1.2004 do 31.1.2008 v znesku 10.190,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov mesečnih uporabnin od vsakega prvega dne v mesecu v obdobju od 1.1.2004 do 31.1.2008, kot to izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 1.142,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnica se pritožuje zoper odločitev v 1. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi glede uporabnine za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da s svojim dokaznim predlogom za postavitev izvedenca za zahtevek uporabnine za čas od 1.7.1998 do 31.2.2003 ni bila prekludirana. Na prvem naroku za glavno obravnavo je namreč menila, da so ugovori toženke glede višine zahtevka zgolj pavšalni, zato na prvem naroku tudi ni predlagala postavitve izvedenca glede višine uporabnine. Tudi sodišče prve stopnje na prvem naroku v okviru dolžnega materialno procesnega vodstva ni interveniralo v smeri potrebne dopolnitve dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč svoje pravno stališče glede vsebinske zadostnosti ugovorov toženke glede višine zahtevka spremenilo šele na podlagi sklepa višjega sodišča z dne 7.3.2007, zato tožnica glede dokazovanja višine zahtevka za navedeno obdobje ne more biti prekludirana. Zaradi napačne odločitve o višini zahtevka pa je sodišče prve stopnje posledično napačno ocenilo tudi tožničin uspeh v pravdi.

Toženka pa se pritožuje zoper odločitev v 2. in 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da sodišče prve stopnje tožnici ne bi smelo priznati statusa stranke, saj ta nima lastnega premoženja. Nadalje meni, da bi bilo za pravilno odločitev v tej zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje dejanske uporabe tuje stvari, česar pa izpodbijana sodba ne ugotavlja. Iz dogovorov o odkupu namreč še ni mogoče sklepati na dejansko uporabo nepremičnin. Tožnica je tista, ki bi morala dokazati, da je toženka uporabljala njene nepremičnine, česar pa ji ni uspelo dokazati. Kljub temu pa je toženka dokazala, da spornih nepremičnin vsaj od 1.6.2005, ko je zaprla restavracijo, ne uporablja več. Sporni zemljišči parc. št. 732/30 in 732/35 sta tudi sicer služili za carinsko parkirišče, uporabljali pa so ju tudi uslužbenci mejne kontrole. Nadalje navaja, da v spisu ni nobenega dokaza, da toženka še danes uporablja sporne nepremičnine. Poudarja, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da brežin – parc. št. 732/31, 732/32, 732/33 in 732/34 že dalj časa nihče ne uporablja. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da ni pojasnilo, v čem naj bi bila toženka obogatena in v čem naj bi tožnica utrpela škodo. Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo tožničin dokazni predlog po postavitvi izvedenca, ki je bil podan že po prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno, storilo bistveno kršitev določb postopka. Višina zahtevka je po mnenju pritožbe tudi sicer neutemeljena, saj izvedenec uporabnine ni izračunal kot nadomestila, enakega tržni najemnini. Graja tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, saj vse do razširitve tožbenega zahtevka ni mogla biti v zamudi s plačilom. Glede odločitve o stroških postopka navaja, da tudi če ostane pri izpodbijani odločitvi sodišča prve stopnje o glavni stvari, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica uspela z 52% svojega zahtevka. Meni, da bi moralo sodišče odločiti, da nosita stranki vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica na vročeno pritožbo toženke ni odgovorila.

Toženka pa je na pritožbo tožnice odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožnice: Tožnica v pritožbi trdi, da z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca za zahtevek uporabnine za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003 ni bila prekludirana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica ta dokazni predlog podala šele v pripravljalni vlogi z dne 14.2.2008 (v kateri je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec v skladu s sklepom sodišča z dne 22.6.2007 izračunal uporabnino (le) za čas od 1.1.2004 dalje, še z izračunom uporabnine za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003). Tožnica je tako ta dokaz predlagala že po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 13.6.2006, torej prepozno (286. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je ostala višina tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uporabnino od 1.7.1998 do 31.12.2003, nedokazana. Tudi sicer pa tožnica opustitvi izvedbe dokaza za višino uporabnine za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003 vse do obravnavane pritožbe ni ugovarjala, zato se na kršitve določb postopka v zvezi s tem v pritožbi niti ne more več sklicevati (1. odstavek 286. b člena ZPP).

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče tožnici, glede na obširne pritožbene očitke o opustitvi materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega bi jo po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje pozvati k dopolnitvi dokazov glede višine tožbenega zahtevka za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003, pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje res spremenilo svoje stališče glede vsebinske zadostnosti ugovorov toženke glede višine tožbenega zahtevka šele na podlagi sklepa pritožbenega sodišča opr. št. I Cp 7430/2006 z dne 7.3.2007. Prav tako drži, da je potrebno v primerih, ko je sodišče kasneje spremenilo pravno naziranje (kot tudi, če je bilo materialno procesno vodstvo sodišča na prvem naroku nezadostno), stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze. Vendar pa navedeno lahko velja le pod predpostavko, da stranki ni mogoče očitati, da bi lahko, če bi bila zadosti skrbna, vsa dejstva in dokaze navedla že na prvem naroku za glavno obravnavo (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 585). Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tožnice ni bilo dolžno opozarjati, da mora predlagati dokaz za zahtevano uporabnino (tudi) za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003 (za kasnejše vtoževano obdobje je namreč tožnica predlagala dokaz z izvedencem). To bi moralo biti tožnici (tudi glede na obrazložen ugovor toženke zoper višino tožbenega zahtevka) znano samo po sebi in to še toliko bolj, ker je imela ves čas postopka kvalificiranega pooblaščenca. Dolžnosti predlaganja dokazov za utemeljenost višine tožbenega zahtevka se je tožnica očitno tudi zavedala, saj je, kot že povedano, za zahtevano uporabnino za kasnejše obdobje predlagala ustrezen dokaz. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je opustitev pravočasnega predlaganja dokaza za višino uporabnine za obdobje od 1.7.1998 do 31.12.2003 izključna posledica premajhne skrbnosti oziroma malomarnosti tožnice.

Glede pritožbe toženke: Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo lastnost stranke v tej pravdi (3. odstavek 76. člena ZPP) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (glej 4. stran izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče zato glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da ne glede na to, da so nosilci premoženja člani agrarne skupnosti (sporne nepremičnine so namreč v skupni lasti tožničinih članov), upravičeno govorimo o premoženju agrarne skupnosti, saj je namenjeno opravljanju skupnega posla - gre za premoženje, ki ima poseben namen. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožnici kot agrarni skupnosti položaj pravdne stranke v tej zadevi, ki se tiče tega premoženja. Specifičen namen premoženja članov agrarne skupnosti pa zadošča za podelitev sposobnosti biti stranka tako po stališču pravne teorije (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 321) kot tudi uveljavljene sodne prakse (glej sklep VSL I Cp 1434/99).

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je toženka uporabljala sporne nepremičnine, ki so sicer v lasti tožničinih članov, in sicer za dostop, dovoz hrane, kot parkirišče in kot funkcionalno zemljišče. Tak zaključek temelji predvsem na izpovedbi priče J.G. in na listinskih dokazih v zvezi z dogovarjanji pravdnih strank o nakupu spornih nepremičnin (do katerega kasneje ni prišlo). Iz zapisnika o ogledu z dne 9.9.1997 (priloga A7) tako izhaja, da je bila toženka te površine pripravljena kupiti, saj je že takrat zanje skrbela in jih vzdrževala. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno navede, na katerih listinah temelji zaključek o uporabi zemljišč (in sicer predvsem na listinah A7, A8, A10 in A11), zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se zaradi nenavedbe listin izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni opredelilo časovnega trajanja uporabe teh nepremičnin. Na 6. strani obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da je imela toženka sporne nepremičnine v uporabi ves čas zatrjevanega obdobja, to je od zaključka denacionalizacijskega postopka dalje. Res je eden izmed objektov toženke (restavracija) z dnem 1.6.2005 prenehal delovati, kot to opozarja pritožba. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela toženka sporne nepremičnine kljub temu še vedno v uporabi, saj je priča H.Š., ki je zaposlena pri toženki, potrdila, da na parc. št. 732/35 k.o. P. (ob restavraciji) še vedno stojijo objekti toženke. Glede na to, da toženka s svojo dejavnostjo na mejnem prehodu (trgovino) ni prenehala, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ima toženka še vedno v uporabi tudi parkirišče na parc. št. 732/30 k.o. P. (ob tamkajšnjem poslovnem prostoru toženke). Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če je toženka dovolila uporabo parkirišč tudi obmejnim organom, to še ne pomeni, da nima obveznosti plačila uporabnine do tožnice. Glede brežin (parc. št. 732/31, 732/32, 732/33 in 732/34 k.o. P.) pa pritožba sicer pravilno navaja, da iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da bi jih toženka uporabljala, vendar pa iz izvedenskega mnenja izhaja, da navedene parcele služijo toženki oziroma njenim objektom kot funkcionalno zemljišče ter da se brez teh zemljišč objektov ne da uporabljati. Izvedenec je pri stališču, da gre za funkcionalna zemljišča, vztrajal tudi v svojem zaslišanju. Toženka pa ni predlagala postavitve drugega izvedenca oziroma ni dokazala, da sporne brežine ne bi predstavljale funkcionalnega zemljišča k njenim objektom ter da bi lahko svoje objekte uporabljala brez teh zemljišč.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila uporabnine za vse navedene nepremičnine. Uporabnina tako predstavlja denarni znesek, za katerega je bila tožnica prikrajšana, ker je njena zemljišča (oziroma zemljišča v skupni lastni njenih članov) brez pravne podlage uporabljala toženka, le-ta pa se je z brezplačno uporabo teh zemljišč okoristila (1. odstavek 190. člena in 198. člen Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/01, 40/07; v nadaljevanju OZ). Glede pritožbenih očitkov o izvedenčevem izračunu višine uporabnine pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da, tako kot sodišče prve stopnje, ne dvomi v pravilnost izvedenčevega izračuna, ki izhaja iz cenika najemnin za nekmetijsko rabo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

Pritožba sodišču prve stopnje tudi neutemeljeno očita, da je s postavitvijo izvedenca, ki je bil sicer res predlagan že po prvem naroku za glavno obravnavo (286. člen ZPP), storilo bistveno kršitev določb postopka. Kot že povedano, je tožnica predlagala izvedenca le glede zahtevane uporabnine za obdobje od 1.1.2004 do 31.1.2008. Uporabnino za navedeno obdobje pa je tožnica zahtevala s spremembama tožbe z dne 11.6.2006 in z dne 14.2.2008. Dokaz z izvedencem (glede razširjenega tožbenega zahtevka) je tožnica predlagala na naroku dne 5.9.2006, na katerem je sodišče prve stopnje tudi dopustilo prvo spremembo tožbe, in z vlogo z dne 14.2.2008, s katero je tožnica drugič spremenila oziroma razširila tožbo. Obe spremembi tožbe sta bili tako vloženi že po prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil dne 13.6.2006. V skladu s 1. odstavkom 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Zato mora v takem primeru sodišče do istega časovnega mejnika dovoljevati tudi utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave bi sicer izgubila vsak smisel (glej VSL sodba in sklep I Cpg 18/2003 in Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 202). Ker je tožnica predlagala dokaz z izvedencem na istem naroku, kot je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, glede druge spremembe tožbe pa hkrati s to spremembo tožbe, ji ni mogoče očitati prepoznega predlaganja dokazov in s tem sodišču prve stopnje, ki je ta dokaz izvedlo, kršitve določb postopka.

Pritožba tudi zmotno meni, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dosojene uporabnine kvečjemu od razširitve tožbe dalje, ker je, kot že povedano, tožnica dosojeni znesek zahtevala šele z razširitvijo tožbe. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba plačati zamudne obresti, in sicer če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Ker je toženka vedela, da uporablja tožničine nepremičnine oziroma nepremičnine njenih članov, in je bila tako nepoštena, je v skladu z navedenim zakonskim določilom pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od zneskov dosojenih mesečnih uporabnin od vsakega prvega dne v mesecu toženkine uporabe v obdobju od 1.1.2004 do 31.1.2008, kot to izhaja iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe.

Pritožba pa utemeljeno opozarja na napačno izračunan uspeh strank v pravdi, zaradi česar je tudi napačna odločitev o pravdnih stroških v 3. točki izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožnica v pravdi uspela z 49% svojega tožbenega zahtevka (in ne z 52%, kot je to navedlo sodišče prve stopnje). Tožnica je tako glede na 49% uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 2.332,40 EUR pravdnih stroškov (samega izračuna njenih pravdnih stroškov v skupnem znesku 4.760,00 EUR pritožba ne izpodbija). Toženka pa je glede na njen 51% uspeh v pravdi upravičena do povrnitve 1.416,04 EUR pravdnih stroškov (tudi izračuna pravdnih stroškov toženke v skupnem znesku 2.776,54 EUR pritožba ne izpodbija). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov tako toženka tožnici dolguje še 916,36 EUR, torej za 226,11 EUR manj, kot jih je tožnici dosodilo sodišče prve stopnje. V zvezi s pritožbenim stališčem, da bi morali stranki glede na doseženi uspeh kriti vsaka svoje pravdne stroške, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da lahko sodišče v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP, kljub enakemu uspehu pravdnih strank, glede na okoliščine primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Ker je tožnica glede na dokazno breme morala založiti predujem za izvedenca, zaradi česar njeni stroški bistveno presegajo stroške toženke, bi bila odločitev, da vsaka pravdna stranka krije svoje pravdne stroške, kljub (skoraj) polovičnem uspehu vsake od njiju, nepravična (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 33).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (v 3. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 226,11 EUR, tako da ta sedaj znaša 916,36 EUR (358. člen ZPP). V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Toženka pa je uspela le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. in 2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije toženka sama tudi stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP).