Jedro

V razveljavitvenem sklepu pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega odločanja ni bilo pravnomočno odločeno o pravilnosti uveljavljanega tožbenega zahtevka.

Prvostopenjsko sodišče je z ugotovitvijo tožbenemu zhahtevku za vzpostavitev prejšnega stanja preseglo trditveno podlago tožbe.

Pravilni so tudi razlogi pritožbenega sodišča iz sedanjega pritožbenega odločanja, da sanacija v obliki izgradnje betonskega opornega zidu v dolžini 70 m in višini 2 metrov na mestu, kjer je bila prej travnata brežina, ne pomeni restitucije v smislu prvega odstavka 185. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugodilo še preostalemu delu tožbenega zahtevka in toženki naložilo, da mora utrditi nabrežino lokalne ceste ob tožnikovih parcelah tako, da na v tožbenem zahtevku opisani način izdela podporno konstrukcijo z betoniranimi opornimi zidovi dolžine 70 m in višine 2 m, da utrdi površino nasipa, nad brežino pa zgradi dostop do tožnikovih parcel in ozeleni podporni zid, vse v roku 6 mesecev, v nasprotnem primeru pa je dolžna plačati tožniku 2.535.879 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1995 dalje.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženkini pritožbi in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Stališče prvostopenjskega sodišča je bilo, da je tožnik sicer prejel vse dogovorjeno po odškodninskih sporazumih v zvezi s prekomernim posegom v njegove parcele ob rekonstrukciji ceste, da pa utemeljeno v zvezi z novo škodo uveljavlja zagotovitev pogojev, na podlagi katerih bo lahko pridobil dokumentacijo za gradnjo novih hiš na svojih parcelah. Drugostopenjsko sodišče pa je presodilo, da uveljavljani tožbeni zahtevek ne pomeni vzpostavitve prejšnjega stanja in je zato tožba nesklepčna.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi predlaga njeno razveljavitev in pritožbenemu sodišču očita procesne in materialnopravne kršitve. V začetku revizije povzema razloge iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča iz prvega pritožbenega sojenja, kaj je treba še v novem postopku ugotoviti, torej razčistiti okoliščine v zvezi s tožbenim zahtevkom po 185. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). To je prvostopenjsko sodišče storilo in nato ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku, ki pa ga je pritožbeno sodišče sedaj zavrnilo. Zato revizija trdi, da gre za dve nasprotujoči si procesni odločbi pritožbenega sodišča, saj prvo odločbo razume tako, da je tožbeni zahtevek pravilno postavljen, druga pritožbena odločba pa meni drugače. V tej zvezi tožnik na koncu revizije še trdi, da je bilo o temelju tožbenega zahtevka v prvi pritožbeni odločbi že pravnomočno odločeno in je zato s sedaj izpodbijano odločbo kršena njegova pravica do učinkovite pritožbe. Sicer pa revizija zatrjuje, da je razlaga pritožbenega sodišča o vzpostavitvi stanja v smislu 185. člena ZOR preozka, ker se tega pojma ne sme razumeti dobesedno. Uničene ali poškodovane stvari nikoli ni mogoče popolnoma vzpostaviti v prejšnje stanje, zato se to naredi glede na možne okoliščine.

Tožnik je zahteval le rahlo drugačno restitucijo, vzpostavitev stanja s pomočjo podpornega zidu. Zato niso pravilni razlogi, da gre za institucijo oziroma novo stanje. Grajano ozko tolmačenje po mnenju revizije ogroža pravno varnost, v drugem pritožbenem sojenju spremenjeno pravno naziranje pritožbenega sodišča pa načenja vprašanje enotnosti stališč in odločb pritožbenega sodišča. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je revizijsko stališče, da se je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu iz prvega pritožbenega sojenja že opredelilo do vprašanja, ali tožnik uveljavlja pravilen tožbeni zahtevek. V nasprotju z revizijskimi trditvami o 185. členu ZOR v prvi pritožbeni odločbi ni nobenih razlogov, saj je bil razlog za razveljavitev predvsem dvom, ali ni morda toženka že izpolnila vseh svojih obveznosti, prevzetih s pogoji in kasnejšimi dogovori. Vendar, tudi če bi razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča vseboval z revizijo zatrjevane razloge, to ne bi pomenilo, da je bilo o temelju obveznosti že pravnomočno odločeno. Pravilo o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP se nanaša le na odločitve o tožbenem zahtevku, o nasprotnem tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, te odločitve pa vsebuje izrek sodne odločbe. Navedeno pravilo se zato ne razširja tudi na razloge sodne odločbe. V obravnavani zadevi gre za razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča, ki takih odločitev ne vsebuje, saj je bila prav zaradi razveljavitve zadeva vrnjena prvemu sodišču v novo sojenje. Zato v novem pritožbenem odločanju ni prišlo do v reviziji smiselno zatrjevane procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer revizija napačno meni, da pritožbeno sodišče ne sme spremeniti svojega pravnega stališča. Podrobnejša utemeljitev glede na zmotno revizijsko izhodišče v tej zadevi ni potrebna.

Osnovno pravilo vsake tožbe je, da mora biti sklepčna, da mora torej v tožbenem zahtevku uveljavljana pravna posledica izhajati iz zatrjevanih dejstev v tožbi. Zato je tako pomembna trditvena podlaga tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se je nanjo utemeljeno oprlo tudi iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju. Revizijsko sodišče trditveno podlago v nadaljevanju povzema.

Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je zahtevana sanacija nabrežine potrebna zaradi prekomernega toženkinega posega v njegovo zemljišče ob rekonstrukciji ceste. Poseg je sicer dovolil, vendar pod določenimi pogoji, med katerimi je tudi tako zavarovanje brežine, da ne bi prišlo do erozije in zato izgradnja podpornega zidu, pa tudi izvedba uvoza na njegove parcele. Izpolnitev teh pogojev je v tožbi zahteval na določen način, ki ga je med postopkom natančneje opredelil. Zahteval pa je tudi plačilo denarne odškodnine zaradi plačila prispevka za spremembo namembnosti zemljišča, dodatno odškodnino za odvzeto zemljišče itd., vendar je bil njegov denarni zahtevek zavrnjen že v prvem sojenju in ni predmet sedanje revizijske presoje. V tožbi je še na kratko pojasnil, da mu je nastala škoda tudi zato, ker zaradi toženkinega ravnanja ni mogel zgraditi treh stanovanjskih hiš in da bo višino te škode še sporočil, vendar tega ni storil. Tudi sicer trditvene podlage nedenarnega zahtevka ni pomembno dopolnjeval, le sam zahtevek je točneje opredelil. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ugotovilo, da do erozije nabrežine ni prišlo in da je toženka tudi izpolnila vse prevzete obveznosti iz kasnejših odškodninskih sporazumov (med njimi tudi plačilo za tožnikovo lastno izvedbo uvoza na svoje parcele).

Tožbenemu zahtevku je kljub temu ugodilo zato, ker je presodilo, da je sanacija nabrežine potrebna iz drugih razlogov, in sicer zaradi tako imenovane nove škode. Tožnik je po njegovi presoji oškodovan za izgradnjo treh stanovanjskih hiš, ker mu je zaradi prekomernega posega zmanjkalo prostora za izgradnjo dostopa do svojih parcel, to pa je mogoče narediti le, če se predhodno zgradi podporni zid in sanira brežina. Tako bo toženka tožniku zagotovila pogoje, z izpolnitvijo katerih bo lahko pridobil dokumentacijo za izgradnjo hiš.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravkar povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča presegajo trditveno podlago, s katero je tožnik utemeljeval svoj nedenarni zahtevek, torej izpolnitev danih pogojev za soglasje za rekonstrucijo ceste in izpolnitev toženkinih obveznosti iz kasnejših sporazumov. Glede materialne škode zaradi neizgradnje hiš je tožnik le napovedal vložitev odškodninskega zahtevka, ker mu višina še ni znana. S takim ravnanjem je prvostopenjsko sodišče preseglo meje postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP) in to bi storilo tudi pritožbeno sodišče, če bi sprejelo njegove razloge. Zato se je pravilno oprlo le na tožnikovo trditveno podlago in v njenem okviru tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenilo, da iz nje ne izhaja v tožbenem zahtevku uveljavljana sanacija nabrežine. Trditvena podlaga je utemeljevala zahtevek v smislu prvega odstavka 185. člena ZOR za vzpostavitev stanja, ki je bilo, preden je škoda nastala, ali denarne odškodnine v smislu tretjega odstavka istega člena. Ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da tožnik zahteva le rahlo drugačno obliko vzpostavitve stanja pred posegom, saj postavitev betonskega opornega zidu v dolžini 70 m in višini 2 m na mestu, kjer je bila prej travnata brežina, pomeni novo stanje in ne le rahlo drugačno stanje. Takega zahtevka ne utemeljuje niti erozija, omenjena v tožbi, saj je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskih mnenj zanesljivo ugotovilo, da do erozije ni prišlo. Zato revizijsko sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da uveljavljani tožbeni zahtevek ne pomeni restitucije v smislu prvega odstavka 185. člena ZOR. Pritrjuje pa tudi presoji pritožbenega sodišča, ki jo revizija le pavšalno izpodbija, da v okviru nedenarnega zahtevka umeščen zapis, da je "toženka v nasprotnem primeru dolžna plačati znesek 2.535.879 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1995" pomeni nadomestno upravičenje po 312. členu ZPP, ne pa uveljavljanje (podrejenega) tožbenega zahtevka za plačilo denarne odškodnine v smislu tretjega odstavka 185. člena ZOR.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).