Jedro

Kadar gre za davčne obveznosti, se javna korist predpostavlja in je zato vsakršna odložitev izvršitve naloženega lahko že tudi v nasprotju z javno koristjo.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 2. 10. 2002 vložil tožbo zaradi molka tožene stranke o njegovi pritožbi proti odločbi davčnega organa prve stopnje, po kateri se tožniku zaradi nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davkov in prispevkov od plač za leto 2000 nalaga v plačilo davek od osebnih prejemkov v višini 503 591,00 SIT, prispevek za dopolnilno izobraževanje delavcev v višini 38 027,00 SIT, davek na izplačane plače v višini 325 329,00 SIT, prispevek za porodniško varstvo v višini 7 606,00 SIT, za zaposlovanje v višini 7 606,00 SIT, prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 925 965,00 SIT, prispevke za zdravstveno zavarovanje v višini 483 702,00 SIT in prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni v višini 20 154,00 SIT, vse s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, ki mora biti izvršeno v postavljenem roku (30 dni).

Dne 26. 11. 2002 je tožnik vložil še zahtevo za izdajo začasne odredbe. Sodišču predlaga, da zadrži izvršitev odločbe Davčnega urada X kot organa prve stopnje in na podlagi te odločbe izdanih odločb in sklepov o prisilni izterjavi dolga, do izdaje sodne odločbe. V obrazložitvi zahteve navaja, da je že v letu 2000 posloval z izgubo, v letu 2001 pa imel komajda pozitiven rezultat, brez upoštevanja izdatkov po sporni odločbi. Zaradi poplačila toženi stranki v znesku 2 000 000,00 SIT tožnik ni poplačal dobaviteljev. Tožniku grozi stečajni postopek, ki bo imel za posledico štiri brezposelne. Navedeno izkazuje, da bi se tožniku in pri njem zaposlenim z izvršitvijo spornega akta prizadela težko popravljiva škoda. Odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda, saj je znesek, ki se terja, v primerjavi z večmiljardnim proračunom, neznaten. Po drugi strani tožnik lahko brez izdane začasne odredbe utrpi neugodne posledice, ki so v tem, da ne more normalno poravnavati svojih obveznosti in opravljati svoje dejavnosti, kot tudi ne preživljati nezaposlene žene. Navaja še in s preložitvijo vloge dokazuje, da je po vložitvi tožbe dne 4. 10. 2002 predlagal odložitev izvršbe pri pristojni davčni upravi in da tožena stranka (pravilno: davčni organ prve stopnje) na predlog v zakonskem roku sedmih dni ni odgovorila.

Zahteva ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) v zvezi s 30. členom istega zakona, po kateri se predlaga izdaja začasne odredbe, lahko sodišče v primeru, če tega ne stori pristojni upravni organ, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev akta, ki ga le-ta izpodbija s tožbo, do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda.

Že po naravi stvari je mogoče odložiti izpolnitev samo tistih obveznosti, ki še niso izvršene. Po predloženih podatkih in tožnikovih navedbah je tožnik obveznost po odločbi za znesek 2 000 000,00 SIT, in torej v pretežnem delu, že izpolnil. Zato se lahko zahteva za odložitev izvršitve nanaša in o njej odloča le v delu, v katerem obveznost še ni izvršena.

V tem pogledu pa tožnik nima prav, ko trdi, da odložitev ne nasprotuje javni koristi. Ko gre za davčne obveznosti, se javna korist predpostavlja in je zato vsakršna odložitev izvršitve naloženega že tudi v nasprotju z javno koristjo. Po drugi strani pa gre pri davkih za izpolnjevanje zakonske obveznosti, kar samo po sebi škode še ne predstavlja. Zato tudi verjetnosti nastanka večje nepopravljive škode ni mogoče izkazovati zgolj s trditvami, da izpolnitev naloženih obveznosti negativno vpliva na opravljanje dejavnosti in na izpolnjevanje siceršnjih tožnikovih obveznosti iz poslovanja, kot to navaja tožnik v zahtevi. V zvezi s stečajem, ki naj bi mu grozil, pa tožnik po predloženih podatkih izkaže kot verjetno tako neplačevitost kot izgubo v poslovanju. Vendar pa iz predloženih podatkov izhaja tudi, da je vzrok za neugodno situacijo zlasti neuspešno poslovanje. Razen tega, da niso neposreden vzrok za izgubo oziroma nelikvidnost, pa še preostale davčne obveznosti tožnikovega položaja, glede na višino neporavnanih obveznosti po predloženem seznamu na dan 30. 9. 2002, niti ne poslabšajo bistveno, oziroma bi tožnikova situacija v primeru njihove odložitve ne bila bistveno boljša. Iz predloženih podatkov pa tudi ne izhaja, da bi tožnik poskušal sanirati nastalo finančno situacijo z ukrepanjem, ki mu ga nalaga Zakon o finančnem poslovanju podjetij. Zato zgolj s sklicevanjem na posledice, ki bi nastale z opustitvijo dolžne skrbnosti po določbah ZFPPod, še ne izkazuje verjetnosti nastanka tistih škodljivih posledic oziroma težko popravljive škode, ki je v stečaju. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čimprej izterja, bi torej morala tožeča stranka za odložitev izvršbe izpodbijane odločbe izkazati takšne okoliščine, ki so od javnega interesa močnejše. Takšnih okoliščin pa po že povedanem, po presoji sodišča, ne izkazuje in je bilo zato treba njeno zahtevo zavrniti.