Jedro

Mnenje in želje otroka, ki je sedaj sta 13 let, ob vložitvi tožbe pa je bil star 10 let, za sodišče ni obvezujoče. Sodišče mora skrbeti za korist otroka. Otrok te starosti pa ne more z gotovostjo vedeti, kaj je njegova korist.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je predlagal, da se spremeni odločba o varstvu in vzgoji mld. sina T. Š., ki je bil s sodno poravnavo v zadevi P 778/2005 z dne 6. 4. 2006 dodeljen v varstvo in vzgojo materi. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna plačevati preživnino za mld. sina kot tudi za določitev osebnih stikov. O stroških postopka je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi poudarja, da je bila tožba vložena izključno na prošnjo in željo mld. T. Navaja, da je dolgo časa trajajoč postopek predstavljal za sina stresno situacijo, stresna pa je situacija tudi zaradi tega, ker ni bil dodeljen očetu. Sodišču očita, da ni odločilo v korist otroka in da ni upoštevalo otrokove želje. Poudarja, da je za sina koristno igranje nogometa in udejstvovanje na športnem področju, kar pa mu toženka brani ter onemogoča udeležbo na treningih, kar je povedal tudi trener. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo toženkinega značaja, saj je groba in agresivna oseba in pretirano razburljiva in nestrpna. Poudarja tudi oddaljenost kraja, v katerem otrok sedaj živi, kar prav gotovo ni pozitivno. Če bi sodišče zaslišalo T., kot je predlagal, bi prav gotovo ugotovilo njegovo voljo. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Starša mld. T., rojenega ..., sta se s sodno poravnavo 6. 4. 2006 dogovorila, da bo T. v varstvu in vzgoji pri materi. Tožnik je že 23. 4. 2007, torej v roku enega leta, zahteval, da sam prevzame skrb za T. Sodišče prve stopnje je v postopku izvedlo številne dokaze. Pravilno je odločilo, da mld. T. ne bo neposredno zaslišalo, saj je imel možnost izraziti svojo voljo in jo je tudi izrazil tako pri izvedencu kot centru za socialno delo. Sodišče prve stopnje je odločalo na podlagi določbe čl. 421/4 ZPP, po kateri lahko izda sodišče, tudi na zahtevo bivšega zakonca, novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka in o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno ugotavljati ali so podane spremenjene razmere in ali bi bila sprememba odločbe v korist otroka.

Kadarkoli družina razpade, je to boleče za otroka, še posebno pa je boleče za otroka, kadar se mora odločati, pri katerem od staršev naj bo. Zreli in razumni starši takšno odločanje otroku prihranijo. Kadar starša živita ločeno, za otroka ni nujno najbolj pomembno, kateremu od staršev je otrok dodeljen, ampak kvaliteta stikov, s katerimi starša izvršujeta svojo roditeljsko pravico.

Tožnik je zahteval predodelitev sina v roku enega leta, svojo trditev o tem, kakšne naj bi bile razmere pri materi in da ni sposobna skrbeti za sina, pa ni dokazal. Mnenje in želja otroka, ki je sedaj star 13 let, ob vložitvi tožbe pa je bil star 10 let, za sodišče ni obvezujoče, saj je sodišče dolžno skrbeti le za korist otroka, otrok te starosti pa ne more z gotovostjo vedeti, kaj je njegova korist (ZZZDR čl. 113/4). Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno oprlo na dokaze in na mnenje izvedenca kliničnega psihologa, ki je ocenil oba starša, jasno povedal in s tem se pritožbeno sodišče strinja, da gre v bistvu za konflikt med staršema in da zato otrok po krivici doživlja, da mati zapostavlja njegove interese in hotenja v zvezi z igranjem nogometa in da si oče tu pridobiva otrokovo naklonjenost. Po drugi strani pa je izvedenec ocenil, da je deček trdno vezan na oba roditelja, da pa čuti konflikte in napetosti med njima. Prav tako iz mnenja izhaja, da oče pretirano poudarja vlogo nogometa. Pritožbeno sodišče meni, da je sicer res, da je za dečka te starosti športno udejstvovanje pomembno, vendar pa je veliko pomembnejše učenje in šolanje ter tudi druženje med starši in medsebojni pogovor. Zelo pomembno pa je tudi, da starša v svoje konflikte ne vmešavata otroka, saj mu s tem napravita nepopravljivo škodo. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno upoštevalo in ocenilo, da je narava očetovega dela takšna, da je veliko odsoten, kar prav tako (pa četudi je dečku to všeč) ni v korist otroka.

Pritožbene trditve o tem, da se deček na materinem domu ne počuti varnega, kar bi lahko izpovedal sam, nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku oz. niso objektivizirane. Tudi poudarjanje, da predstavlja nogomet njegovo glavno zadovoljstvo, ne pomeni, da morata starša to nujno in brezpogojno upoštevati. Vzgoja otroka ni to, da se otrok ukvarja le s tem, kar mu je v zadovoljstvo, ampak v tem, da se ga vzgoji v odgovorno osebo, da konča šolanje in si najde poklic ter da se tudi zaveda, da se mu vse želje ne morejo vedno izpolniti.

Pritožbena navedba o tem, da sodišče ni upoštevalo, da je mati agresivna, niso bila potrjena v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tudi v tem delu je sodišče pravilno ocenilo mnenje izvedenca kot tudi ovrednotilo dogodek, ko je oče zaradi tega, ker je mati udarila T., le-tega peljal na policijo, ne da bi z njim razčiščeval obenem tudi njegov odnos do matere. Tudi takšna reakcija očeta v luči vzgoje otroka ni bila primerna. Tudi pritožbeni očitki o tem, da vse kar mati nudi sinu je represija in kaznovanje, nimajo opore v izvedenih dokazih in prej pomenijo namen očeta, da v celoti prikaže mater v slabi luči. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno opisalo razloge za odločitev, ocenilo številne dokaze in tudi pravilno ocenilo mnenje izvedenca. Tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa tudi argumentiralo. Oče ves čas opozarja na slabe lastnosti matere, kar, kot je ugotovilo sodišče, prenaša tudi na otroka. Izvedenec je pravilno ocenil, da neprestano telefoniranje otroku prav gotovo ne koristi. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna in v korist otroka, ne pomeni, da oče ne bo imel stikov, vendar pa se mora pri tem zavedati, da je njegova starševska in moralna dolžnost, da otroka vzgaja tudi tako, da mu privzgoji spoštovanje do matere in da tisto, kar meni, da mora urediti z bivšo partnerko, ureja z njo in v to otroka ne vmešava. Da je ta postopek negativno vplival na sina kaže tudi dejstvo, da je fant začel odklanjati materinega partnerja, s katerim si je bil na začetku v dobrih odnosih, kot tudi nazadnje dopolnjeno mnenje izvedenca, ki je navedel, da je oče pred sinom negativno govoril o njegovi materi ter da tudi neposredno in odkrito podpira T. upiranje materi, kar pa prav gotovo vpliva negativno na otrokov razvoj in ne pomeni vzgoje. Po drugi strani pa je sodišče prepričljivo sledilo izvedencu v delu, ko je navedel, da N. P. ni oseba, ki bi zaradi osebnosti ali neustrezne vzgoje povzročala konflikte v odnosu s sinom in da je njeno vzgojno delovanje pozitivno, saj ima, v nasprotju z očetom, celovit pogled na sinovo prihodnost, ker postavlja v ospredje sinove stvarne potrebe in dolgoročne koristi. Po drugi strani pa je izvedenec navedel, da je sicer tudi oče skrben, vendar pa da je njegov odnos do sina morda preveč pod vplivom neutrudnega boja, da bi si pridobil sina. Tudi s temi zaključki se pritožbeno sodišče strinja, saj takšno ravnanje očeta izhaja iz celotnega postopka.Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da kljub otrokovi želji, ni v njegovo korist, da se spremeni odločba. Iz celotnega postopka pa tudi izhaja, da sodišče ni ugotovilo spremenjenih razmer. Zato je pravilno uporabilo določbi 105. čl. ZZZDR, 408. in 421 čl. ZPP, ki sodišču nalagajo dolžnost, da ukrene vse, kar je potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otroka. Ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo ( ZPP čl. 353).

Iz vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.