Jedro

Tožena stranka je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dnevnice, prerekala le z navedbo, da so bile dnevnice že zajete v dogovorjenem znesku plačila za prevožene kilometre. Ker so tožniki dokazali, da takšen dogovor ni obstajal, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožnikom dolžna izplačati tudi dnevnice, pravilna, saj temelji na določilu 130. čl. ZDR, po katerem je delodajalec delavcu dolžan povrniti stroške, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju.

Prejemki iz delovnega razmerja se pravilno določajo v bruto zneskih. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa ZDavP-2. Ta določa, da se davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato je nepravilno, če izrek sodbe navaja neto zneske, na katere mora tožena stranka obračunati in vplačati davke in prispevke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v 1., 2. in 3. alineji I. tč. izreka, 1. alineji II. tč. izreka, 1. in 2. alineji III. tč. izreka in v V. tč. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka prvo tožeči stranki dolžna plačati: plači za oktober in november in 2008, obakrat v višini 497,51 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. oz. 19. 12. 2008 dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in plačati pripadajočo akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost; dodatno plačilo za opravljeno delo v višini 344,66 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2008 dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in plačati pripadajočo akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost; regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto ter po obračunu in plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 558,60 EUR od 2. 11. 2008 dalje; dnevnice v višini 390,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2008 dalje do plačila (I. tč. izreka). Nadalje ji je naložilo, da drugotožeči stranki plača plačo za november 2008 v višini 497,51 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2008 dalje do plačila ter na neto znesek obračuna in plača pripadajočo akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost; regres za letni dopust za leto 2008 v višini 665,00 EUR bruto ter po obračunu in plačilu akontacije tožniku izplača pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 558,60 EUR od 23. 7. 2008 dalje ter dnevnice v višini 840,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2008 dalje do plačila (II. tč. izreka). Tretjetožniku je tožena stranka dolžna plačati plači za oktober in november 2008, obakrat v višini 497,51 EUR neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 11. oz. 19. 12 2008 dalje do plačila ter na neto znesek obračunati in plačati pripadajočo akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost; regres za letni dopust za leto 2008 v višini 277,08 EUR bruto ter po obračunu in plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 232,74 EUR od 19. 12. 2008 dalje; dnevnice v višini 660,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 12. 2008 dalje do plačila (III. tč. izreka). Kar so prvotožeča stranka (zamudne obresti od regresa za letni dopust pred 2. 11. 2008, dodatno plačilo v obliki kilometrine in dnevnic, ki presegajo 1.124,66 EUR), drugotožeča stranka (plačo za oktober 2008, zamudne obresti od regresa za letni dopust pred 23. 7. 2008, plačilo dnevnic, ki presegajo 840,00 EUR), tretjetožeča stranka (regres za letni dopust nad zneskom 227,08 EUR bruto vključno z zamudnimi obrestmi, zamudne obresti od regresa za letni dopust pred 19. 12. 2008, plačilo dnevnic, ki presegajo 660,00 EUR) zahtevale več, je zavrnilo (IV. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v višini 745,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v roku 8 dni.

Zoper sodbo (smiselno v ugodilnem delu) se pravočasno iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe ali njeno razveljavitev. Navaja, da je sodišče na prisojene neto zneske plače nepravilno dosodilo davke in prispevke, saj je tožena stranka za vse tožnike to že storila, s tem pa so bili tožniki tudi seznanjeni, zaradi česar so tudi sprva zahtevali zgolj neto zneske plač v višini 700,00 EUR. Zato tožena stranka v odgovoru na tožbo tega specificirano ni prerekala, vseeno pa je ves čas in tudi po spremembi tožbe vztrajala pri tem, da tožnikom ničesar ne dolguje. Tožena stranka je že v prvi vlogi predlagala dokaz z vpogledom v kazenski spis I K 49970/2010, saj so tožniki tam manj lagali. V tem postopku so bile toženi stranki tudi zasežene izplačilne liste za vse tri tožnike, zato jih tožena stranka do prvega naroka, tudi če bi hotela, ne bi mogla predložiti. Sodišče neutemeljeno ni izvedlo dokaza z vpogledom v kazenski spis, niti ni obrazložilo, zakaj ga ni, s čimer je bistveno kršilo določbe postopka. Tožniki so v svoji drugi vlogi spremenili oz. razširili tožbo, za katero je bilo potrebno soglasje tožene stranke. Ker tožena stranka na to ni bila opozorjena, soglasja ni podala. Na dodatne navedbe bi tožena stranka morala imeti pravico odgovoriti, pa k temu ob prejemu vlog ni bila pozvana. Sodišče prve stopnje je s tem bistveno kršilo določbe postopka. Posledično je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožena stranka del tožbenega zahtevka že izpolnila, kot je to tudi izpovedala na naroku. To dejstvo nenazadnje izhaja tudi iz izpisov ZZZS, ki jih je pribavilo sodišče in iz katerih izhaja, do so bili vsi tožniki ves čas zavarovani. Meni, da bi tožniki morali dokazati, da prispevki niso bili obračunani in izplačani. Vse podatke bi v smislu preiskovalnega načela moralo pribaviti tudi sodišče, saj je bila tožena stranka prava neuka stranka in brez pravne pomoči. Tožena stranka pritožbi prilaga dokumentacijo o obračunu in plačilu pripadajočih davkov in prispevkov in predlaga, da pritožbeno sodišče dokumentacijo upošteva. Ne drži ugotovitev, da tožena stranka ni prerekala višine regresa. Tožena stranka je za prvotožnika regres prerekala v celoti, saj je zaslišana izpovedala, da prvotožniku sploh nič ne pripada. Tudi sicer bi sodišče prvotožniku moralo odmeriti zgolj sorazmerni del regresa. Nepravilna je tudi ugotovitev, da med strankami ni bil sporen dogovor za mesečno plačilo ob sklenitvi pogodbe 700,00 EUR bruto, nato pa še dodatno plačilo za prevoženih več kot 7000 km po 0,10 EUR oz. 0,12 EUR za dodaten kilometer. Tožena stranka je to izrecno prerekala in trdila, da je bil dogovor za mesečno plačilo zgolj kilometrina, ne pa še dodatno plača po pogodbi in tudi ne dnevnice in ne regres. V dogovorjenem znesku plačila za prevožene kilometre so že zajete dnevnice in drugi morebitni stroški, za več kot 3 dni trajajoča potovanja pa je bilo dogovorjeno dodatno plačilo 20,00 EUR. Pri policiji so tožniki zneske opredelili precej drugače in tudi niso omenjali regresa, pa bi ga gotovo, če bi jim ga tožena stranka še dolgovala. Netočen je tudi zaključek, da tožena stranka prvotožniku ni priznala 300 km od zadnjega prevoza le zaradi popravljanja tahografa. Tožena stranka je pojasnila, da je bil razlog goljufanje prvotožnika, saj je slednji za to vožnjo priglasil bistveno višjo porabo goriva, kot pa voznik drugega vozila, ki je opravil isto pot in je imel še poln rezervoar. Tožnik ni imel dodatnih opravkov in bi se moral po najkrajši poti vrniti domov. Ternopil je odmaknjen od najkrajše možne poti in sodišče prvotožniku teh kilometrov ne bi smelo priznati. Tožena stranka je v zvezi s tem na zadnjem naroku želela še odgovoriti na dopolnjene tožbene navedbe z navedenimi podatki iz tahografov, saj je bil s temi navedbami seznanjen šele s prejemom druge in tretje vloge, ker pa ni bila pozvana na odgovor, tožena stranka smatra, da z navedbami na zadnjem naroku še ni bila prekludirana. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, kršeno je namreč načelo kontradiktornosti, saj tožena stranka ni imela možnosti, da se s tožniki sooči in jim postavlja vprašanja. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožena stranka je stroške v zadostni meri specificirala, saj jih je navedla po veljavni odvetniški tarifi. Višina stroškov je namreč pri podani vrednosti spora že povsem natančno določena v tarifi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodba sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dodatno plačilo za opravljeno delo, regres za letni dopust ter dnevnice, je jasno in ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. K tem razlogom pritožbeno sodišče nima česa dodati, zato se v celoti nanje tudi sklicuje in jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), pa navaja sledeče: Očitki tožene stranke o procesnih kršitvah v zvezi s spremembo tožbe so neutemeljeni. Toženi stranki so bile vse pripravljalne vloge tožnikov vročene v odgovor. Ker se je tožena stranka spustila v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi, se šteje, da je privolila v spremembo tožbe (2. odstavek 185. člena ZPP). Drugačna pritožbena trditev je protispisna. Če tožena stranka ne nasprotuje spremembi tožbe, sodišče po uveljavljenem stališču sodne prakse ni dolžno izdati posebnega sklepa o dovolitvi spremembe tožbe. Bistvene kršitve pravdnega postopka s tem v zvezi niso podane.

Ne držijo pritožbene navedbe, da je tožena stranka izrecno prerekala dogovor o plači in trdila, da je bil dogovor za mesečno plačilo zgolj kilometrina, ne pa še dodatno plača po pogodbi in tudi ne dnevnice in ne regres. V trditveni podlagi tožene stranke, ki je bila podana do prvega naroka za glavno obravnavo, so takšne navedbe izpadle, pomanjkljive trditvene podlage pa tožena stranka ni mogla nadomestiti s svojo izpovedbo na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka navedb tožnikov o dogovoru glede plač v trditveni podlagi ni argumentirano prerekala, zato se trditve tožnikov glede vsebine dogovora v zvezi s plačami štejejo za dokazane (214. člen ZPP).

Tožena stranka je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dnevnice, prereka zgolj z navedbo, da so bile dnevnice že zajete v dogovorjenem znesku plačila za prevožene kilometre in prav tako drugi morebitni stroški. Ker so tožniki dokazali, da takšen dogovor ni obstajal, je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka tožnikom dolžna izplačati tudi dnevnice pravilna, saj temelji na določilu 130. čl. ZDR, po katerem je delodajalec delavcu dolžan povrniti stroške, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tožena stranka višine prisojenih dnevnic ne prereka argumentirano, zato se pritožbeno sodišče z višino prisojenih dnevnic, ki jo je sodišče prve stopnje tudi sicer natančno obrazložilo, ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Če stranka v pritožbi ne navede konkretnih pritožbenih razlogov, potem ni pogojev za argumentiran odgovor, ki bi ga lahko podalo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je v tč. 13 pravilno obrazložilo odločitev glede regresa za letni dopust, ki ga je prisodilo prvotožeči stranki. Pojasnilo je, zakaj je prvotožeči stranki prisodilo celoten regres za letni dopust in ne zgolj njegovega sorazmernega dela. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje s tem v zvezi, ker so materialnopravno pravilni in temeljijo na določbi 131. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 s spremembami). V tem delu drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka višine regresa ni substancirano prerekala, zaradi česar je sodišče prve stopnje glede višine regresa pravilno sledilo prvotožeči stranki.

V tč. 9 obrazložitve je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo tudi, zakaj zmanjšanja prevoženih kilometrov (300 km) prvotožeči stranki ni priznalo. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila, da je Ternopil odmaknjen od najkrajše možne poti, zaradi česar sodišče prvotožniku teh kilometrov ne bi smelo priznati. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sporni del prevožene poti, so po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato jih pritožbeno sodišče pri odločanju o utemeljenosti pritožbe ni upoštevalo. Tožena stranka ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti v roku iz 1. odst. 337. čl. ZPP.

Pač pa je utemeljena pritožba, ki se nanaša na prisojene zneske plač in stroške postopka. Prejemki iz delovnega razmerja se pravilno določajo v bruto zneskih. Obračun in plačevanje davkov in prispevkov določa Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 s sprememb.), kjer je določeno, da se davki in prispevki obračunajo ob vplačilu, glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki se spreminjajo. Zato je nepravilno, če sodba navaja neto zneske, na katere mora tožena stranka obračunati in vplačati davke in prispevke. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, zato je toženi stranki nepravilno naložilo v plačilo neto zneske plač, na katere mora obračunati še davke in prispevke. Tudi sicer se tožena stranka protivi plačilu davkov in prispevkov in v pritožbi dostavlja listine, iz katerih je razvidno, da je davke in prispevke od bruto plače 589,19 EUR že poravnala. Tožena stranka, ki je bila prava neuka in do zadnjega naroka za glavno obravnavo ni imela pooblaščenca, je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnikom plačala vse (kar smiselno velja tudi za davke in prispevke od plač) ter predlagala pribavo policijskega zapisnika ter zaslišanje prič, zato bi jo moralo prvostopno sodišče vsaj pozvati, da natančno pove, kaj je že plačala in v kakšnem znesku, ter da že podani dokazni predlog konkretizira tako, da bo mogoča njegova nadaljnja obravnava. Navedeno bi moralo sodišče prve stopnje celo neodvisno od pomoči prava nevešči stranki storiti že v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), ki predsedniku senata med drugim nalaga dolžnost, da s postavljanjem vprašanj in na drug primeren način skrbi, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Prvostopno sodišče pa je nasprotno trditve tožene stranke ter sicer premalo konkretizirani dokazni predlog, glede dejstva, da je (vsaj) davke in prispevke že poravnala, spregledalo in toženi stranki z aktivnim materialnim procesnim vodstvom ni omogočilo, da bi dopolnila navedbe in ponudila oz. dopolnila dokazila. Utemeljena je zato pritožbena graja, da ji je prvostopno sodišče s takšnim ravnanjem odvzelo možnost dopolnitve dokazil, ki se nanašajo na njene navedbe, da je tožencem davke in prispevke od plač že plačala. V posledici takšnega ravnanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Tožena stranka utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki se nanaša na stroške postopka. Tožena stranka je stroške v zadostni meri specificirala, saj jih je navedla po veljavni odvetniški tarifi. Višina stroškov je namreč pri podani vrednosti spora (9.160,34 EUR) že povsem natančno določena v tarifi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami).

Glede na obrazloženo je bilo torej potrebno delno ugoditi utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 355. čl. ZPP delno razveljaviti (v odločitvi, ki se nanaša na plače), kot izhaja iz izreka in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolnil dokazni postopek oz. obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče ter ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj v preostalem s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.