Jedro

Pri ugotavljanju ekonomskega interesa za motenjsko tožbo, je treba izhajati iz okliščin primera, ki so veljale v času nastanka motenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 354,65 EUR v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo P 84/2022 z dne 27. 10. 2023 je sodišče prve stopnje odločilo: ″I. Tožena stranka A. A. je motila tožečo stranko B. B. v njeni zadnji mirni posesti in neposredni posesti nepremičnine z ID znakom parcela ... 8/34 in na njej stoječe garaže št. stavbe 1739, k.o. ... in nepremičnine z ID znakom parcela ... 8/35, in na njej stoječe garaže št. stavbe 1740, k.o. ... s tem, ko je med 21.10.2022 in 1.11.2022 na vratih obeh garaž zamenjala ključavnice. II. Tožena stranka je dolžna na nepremičninah z ID znakoma parcela ... 8/34 in parcela ... 8/35, obe k.o. ... vzpostaviti stanje, kot je bilo pred motenjem posesti tako, da na garažnih vratih garaže stoječe na parceli ... 8/34, št. stavbe 1739 in garažnih vratih garaže stoječe na parceli ... 8/35, št. stavbe 1740 tako, odstrani novo vgrajeni ključavnici in nazaj vgradi stari ključavnici, ki sta bili v garažnih vratih vgrajeni pred zamenjavo ali pa tožeči stranki izroči ključe novih ključavnic vgrajenih na garažnih vratih garaže stoječe na parceli ... 8/34, št. stavbe 1739 in na garažnih vratih garaže stoječe na parceli ... 8/35, št. stavbe 1740, vse v roku 8 dni, pod izvršbo. III. Toženi stranki se prepoveduje v bodoče z menjavo ključavnic ali drugim podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke na nepremičnini z ID znakom parcela ... 8/34 in na njej stoječi garaži št. stavbe 1739, k.o. ... in nepremičnini z ID znakom parcela ... 8/35 in na njej stoječi garaži št. stavbe 1740 k.o. ... IV. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 1.954.72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo″. Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbi za motenje posesti, v kateri je tožnica navedla, da je posestnica nepremičnin z ID znakom parcela ... 8/34 in parcela ... 8/35 obe k.o. ... Ti nepremičnini v naravi predstavljata dve garaži, vsaka garaža ima vrata, v katero se dostopa vanju. Tožnica ima navedeni garaži v posesti že od leta 2000 dalje. Tožnica je nazadnje v garaži vstopila dne 21. 10. 2022, ko pa je dne 1. 11. 2022 želela ponovno vstopiti v garažo, je ugotovila, da so bile ključavnice na garažnih vratih zamenjane. To zamenjavo je storila toženka, tožnici pa ni izročila ključev od novih ključavnic. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožnica pred zamenjavo ključavnic na obeh garažah izvajala posest, v garažah pa je ves čas imela parkirane avtomobile, v garažah je imela še druge predmete; poslovne spise, nove stroje, tiskalnike, aparate za kuhinjo, posodo, blago, oblačila, skratka vse kar se ni dalo imeti v stanovanju. To je potrdila večina zaslišanih prič. Tožnica je imela obe garaži v posesti v času zamenjave obeh ključavnic. Sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da bi tožnica izvajala posest na viciozen način, torej da je posest na garažah pridobila na viciozen način, tožnica je namreč garaži uporabljala še tudi oktobra 2022 in je izvrševala tako imenovano zatečeno posest garaž, ki pa takrat že prešle v last toženke. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in sicer v roku 30 dni od dneva, ko je zvedela za motenje in storilca. Verjelo ji je, da je dne 1. 11. 2022 želela v garažah parkirati oziroma le-te odpreti, pa tega ni mogla storiti, zato je dne 2. 11. 2022 poslala SMS toženki s prošnjo, da ji obe garaži odpre. Sodišče je na podlagi izpovedb tožnice in zaslišanih prič verjelo tožnici, da je v garaži nazadnje še parkirala vozilo dne 21. 10. 2022, nato pa ko je ponovno želela vstopiti v garažo dne 1. 11. 2022, tega ni mogla več, saj sta bili ključavnici na obeh garažah zamenjani, kar pomeni, da je bilo motilno dejanje zamenjave ključavnic opravljeno med 21. 10. 2022 in 1. 11. 2022. Tožnica je vložila tožbo 29. 11. 2022 in jo je tako vložila v prekluzivnem 30-dnevnem roku. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija, ker je trdila, da sama ni opravila nobenega motilnega dejanja in tudi nikomur ni naročila nobenih motilnih dejanj. Toženka je zaslišana pred sodiščem potrdila, da je bila v času menjave ključavnic že sama lastnica obeh garaž. Sodišče pa je verjelo, da je ključavnici na obeh garažah zamenjal mož toženke C. C., vendar je to storil, kljub temu, da ga je k temu nagovarjal D. D. v korist toženke kot lastnice, zato je njen ugovor pasivne legitimacije neutemeljen. Sodišče je glede na vse obrazloženo ugotovilo motenje tožničine posesti nepremičnin parc. št. 8/34 - garaža št. stavbe 1739 k.o. ... in parc. št. 8/35 - garaža št. stavbe 1740 k.o. ..., z zamenjavo ključavnic, v času med 21. 10. 2022 in 1. 11. 2022, prav tako je v skladu z določilom člena 34 SPZ odredilo tudi vrnitev odvzete posesti in prepoved nadaljnjega motenja. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, je odločilo na podlagi uspeha v pravdi in je ugotovilo, da mora toženka tožnici povrniti njej nastale in potrebne pravdne stroške v skupnem znesku 1.954,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa sodišča prve stopnje.

2. S sklepom P 84/2022 z dne 12. 1. 2024 je sodišče prve stopnje popravilo napako sklepu in je v 8. točki, v tretji vrstici obrazložitve popravilo datum 21. 11. 2022 v datum 21. 10. 2022.

3. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz pritožbenih razlogov bistvene kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, kršitve ustavnih pravic tožene stranke in kršitev EKČP. Po mnenju tožene stranke je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožnica pred zamenjavo ključavnic izvajala posest na obeh garažah. Po njenem mnenju za predmetno zadevo ni pomembno, kdo je bil v posesti vsake posamezne garaže do leta 2020, ko je D. D. zbolel, ampak kdo je bil v posesti vsake posamezne garaže od leta 2020 dalje oziroma tik pred motenjem, to je 8. 10. 2022. Tožnica se je na naslov Ž. prijavila šele po smrti D. D. Sodišče svoj dokazni sklep o zvezi med D. D. in tožnico ter o njunem skupnem življenju na naslovu Ž. ne bi smela opreti na izpovedi prič, ki so tožnico tam videvale. Gre za priče, ki so bile vse po vrsti predlagane po tožnici, medtem ko je priče, ki so bile predlagane po toženki in so bile namenjene dokazovanju enakega dejstva, torej zveze med D. D. in tožnico ter o njunem skupnem življenju v stanovanju, zavrnilo. Vse po vrsti je prvostopno sodišče zavrnilo te dokaze, češ da ugotavljanje izvenzakonske skupnosti in skupnega življenja na naslovu Ž., kjer so v bližini tudi predmetne garaže, za odločanje o predmetni motenjski pravdi ni pomembno. Pokojni D. D. je namreč ob koncu zveze maja 2022 jasno izrazil preklic soglasja za uporabo garaž in je nato C. C. naročil menjavo ključavnic na predmetnih garažah. Navaja še, da je lahko da je D. D. tožnici dovolil parkiranje, to je zapeljati njegov avtomobil v garažo. Tožnica namreč nikoli ni imela lastnega avtomobila, lahko ji je dovolil tudi pripeljati določene stvari iz Š., to je iz njenega propadlega posla v svojo garažo, ji pri tem celo pomagal in imel te stvari zanjo v hrambi v svoji garaži, vendar ji je to dovolil le dotlej, dokler sta bila v zvezi, kar je povsem logično in življenjsko sprejemljivo. Tako je glede posesti garaž šlo za prekarij, saj je bilo razmerje med D. D. in tožnico začasno in je D. D. razmerje v zvezi z uporabo garaž preklical. Tožnica pa je samovoljno zadrževala ključe od garaž, do katerih je prišla na viciozen način oziroma zvijačno in se je v eno garažo tu in tam zapeljala z izposojenim vozilom. Garaž tožnica ne more in ne sme obdržati, saj če bi D. D. želel, da tožnica garaži uporablja, bi ji podelil služnostno pravico na njih, česar pa z razlogom ni storil. Zato je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica oktobra 2022 izvrševala zatečeno posest garaž. Sodišče prve stopnje je nekritično zaključilo, da tožnica posesti nad garažami do oktobra 2022 ni izvrševala viciozno, oziroma da je toženkin ugovor nepoštene posesti neutemeljen. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da so bile ključavnice na vratih garaž zamenjane med 21. 10. 2022 in 1. 11. 2022, posledično pa je tudi zmoten zaključek, da je tožba vložena pravočasno. Sodišče bi namreč moralo slediti izpovedi pričama C. C. in E. E., kajti ti dve priči sta prepričljivo in resnično izpovedali, da je C. C. ključavnice zamenjal dne 8. 10. 2022, kar potrjuje tudi datum na fotografijah, ki so ob menjavi nastale. Pravilni so zaključki v izpodbijanem sklepu, da toženka ni sama opravila nobenega motilnega dejanja in da tudi ni nikomur naročila nobenega motilnega dejanja, k temu je C. C. nagovarjal D. D., ki je bil takrat še lastnik obeh garaž. Je pa postala lastnica obeh garaž toženka kasneje in je bila menjava ključavnic storjeno kasneje v korist toženke. Četudi bi šteli, da je bila toženka zato posredni motilec, je ugotovitev v izreku izpodbijanega sklepa v nasprotju s takšnim zaključkom. V točki I. izreka je namreč v nasprotju z obrazložitvijo navedeno, da je tožena stranka A. A. na vratih obeh garaž zamenjala ključavnici. Sicer pa je ugotovitev pasivne legitimacije toženke v izpodbijanem sklepu prvenstveno zmotna zaradi tega, ker je šlo za prekarij, ker je šlo za izvrševanje D. D. posesti s pomočjo tožnice. Navaja še, da paricijski rok za vzpostavitev prejšnjega stanja v trajanju 8 dni ni obrazložen, zato izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pri določitvi paricijskega roka nobenih okoliščin primera, zato je zmotno uporabilo prvi odstavek 428. člena ZPP, saj je določeno, da je rok 8 dni uzakonjen le za rok za odgovor na tožbo in za pritožbo v pravdah zaradi motenja posesti. Alternativna obveznost izročitev ključev novih ključavnic ne pride v poštev, saj bo toženka slej ko prej pridobila posest na garažah in bo tedaj ponovno vgradila nove ključavnice, od katerih bo imela ključ le ona. Tako alternativna obveznost ni smiselna in tudi ne ekonomična. Pritožnica izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj bi moralo sodišče tožečo stranko obsoditi na plačilo stroškov pravdnega postopka, ker tožeča stranka glede na pritožbene razloge ni uspela v pravdi. Prav tako ni mogoče razbrati, zakaj je sodišče določilo 8-dnevni rok za izpolnitev stroškovne obveznosti. Sodišče bi skladno s sodno prakso moralo določiti splošni 15-dnevni rok iz drugega odstavka 313. člena ZPP. Tožena stranka zato predlaga, da sodišče druge stopnje ugodi tej pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, tožečo stranko pa obsodi na plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da spremeni tek paricijskega roka v 15 dni. Priglaša pritožbene stroške.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

4.Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je navedla, da pisne napake v sklepu ne obstajajo, oziroma jih je sodišče prve stopnje saniralo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica imela posest na obeh garažah, v katerih je imela shranjene svoje stvari in je edina razpolagala s ključi obeh garaž in je imela stvari v obeh garažah tudi po tem, ko se je pokojni D. D. maja 2022 preselil nazaj na Š. Garaži je imela v posesti in ju je uporabljala tudi še potem, ko bi naj pooblaščenka pokojnega D. D. zahtevala njihovo vračilo, s čimer pa tožnica ni bila nikoli seznanjena. To pomeni izvrševanje posesti tožnice na garažah. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožničina posest ni bila viciozna. Sicer pa je viciozni posestnik varovan, razen nasproti tistemu, od katerega je na tak način prišel do posesti, če je ta izvrševal dovoljeno samopomoč iz 31. člena SPZ. V konkretnem primeru pa tožnica ni prišla do posesti nasproti toženki, kot tudi ni šlo za dovoljeno samopomoč. Tožničino posest je motila tožeča stranka, nasproti njej pa tožnica oktobra 2022 niti ni mogla imeti viciozne posesti. Prav tako so neutemeljene trditve tožene stranke glede pomanjkanja ekonomskega interesa tožnice. Trditve v zvezi z ekonomskim interesom so nedovoljena pritožbena novota. Tožena stranka obstoju ekonomskega interesa tožeče stranke ni oporekala niti ni podala navedb v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato navedb tožene stranke o ekonomskem interesu ne sme upoštevati. Ne glede na to pa ima tožeča stranka ekonomski interes v tej pravdi. V primeru vzpostavitve prejšnjega posestnega stanja bo tožnica garaži lahko uporabljala za parkiranje vozil in skladiščenje svojih stvari, tako kot ju je pred motenjem posesti. Sklicevanje tožene stranke, da bo v morebitnem kasnejšem postopku pridobila pravico do posesti je neutemeljeno. Sodišče odloča o stanju zadeve ob zaključku glavne obravnave. Neutemeljene so pritožbene navedbe glede skladiščenja stvari, kajti tožeča stranka je v obeh garažah skladiščila poleg stvari iz njenega gostišča tudi poslovno dokumentacijo, pooblastila, gospodinjske pripomočke in stvari, ki jih potrebuje za svoje gospodinjstvo. Tožnica v stanovanju namreč nima prostora za skladiščenje svojih stvari in je zato od leta 2000 dalje uporabljala tudi obe garaži. Tožnica je ti garaži uporabljala za parkiranje svojega avtomobila Audi A6, nato pa avtomobila T-Cross, katerega uporablja izključno in zgolj tožnica. Pri tem ni šlo za vračanje uslug, kot to trdi tožena stranka, ampak za medsebojno pomoč partnerjev v zunajzakonski skupnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnica nima služnosti na obeh garažah. Ta služnost ji pripada po prodajni pogodbi. Neutemeljene so navedbe toženke, da tožnica nima osebnega avtomobila in da zato ne potrebuje garaž za parkiranje osebnega vozila. Neutemeljene so toženkine navedbe o obsodbi na nepogojno kazen zapora. Posest garaž je tožnica dokazala z izpovedjo prič, kot tudi s fotografijami iz katerih izhaja, da je tožnica v garažah imela svoje stvari in je v njih parkirala. Posest je izkazana tudi s pozivom pokojnega D. D. na vračilo ključev. Tožena stranka tožeči neutemeljeno očita neverodostojnost na podlagi dopisa, poslanega dne 10. 4. 2021. Ta dopis in navedbe v zvezi z njim so nedovoljena pritožbena novota. Tožnica je bila v P. le prijavljena, ni pa v P. živela. Posest stanovanja pa ni pogojena s tem, da posestnik v njem živi. Kot so izpovedali tožničini sosedje iz Ž., je tožnica v stanovanju v Ž. živela že od leta 2000 dalje, ves čas pa je imela v uporabi tudi garaži. Prav tako so nedokazane navedbe toženke, da bi naj bila tožnica poročena z F. F. Toženka neutemeljeno očita tožnici, da je izkoristila D. D. bolezen in si je protipravno zadržala ključe od garaž, bančno kartico in ključe avtomobila. Kot bistveno pa je, da so sosedje iz Ž. izpovedali, da je tožnica živela v Ž. in da je imela garaži v posesti ter tudi o tem, da sta tožnica in pokojni D. D. skupaj živela v Ž. Toženka je prekludirana z navedbami, da bi naj bila tožničina uporaba garaž le prekarij in dovoljena do preklica. Tega se je tožena stranka očitno domislila tekom pisanja pritožbe. Tožena stranka navedb o prekariju in dovolitvi uporabe garaže do preklica ni podala do konca postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je edina razpolagala s ključi garaž in jih je uporabljala kakor je želela in kadar je želela. Tožnica je imela uporabo garaž vsaj z majem 2022, ko je postala posestnica garaž. Takrat je toženki najkasneje izrazila voljo imeti garaži v posesti. Ključavnice pa so bile zamenjane po tem, ko je lastnica garaž že bila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pravilno priči E. E. in C. C. ocenilo kot neverodostojni in neprepričljivi. C. C. se je v svoji izpovedbi zapletal in popravljal, E. E. pa je čudežno padel v bazen telefon, s katerim so bile posnete fotografije menjave ključavnic. Tako ni nobenega dokaza o tem, kdaj sta bili ključavnici po mnenju tožene stranke zamenjani. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da ni opravila motilnega dejanja. Kot motitelj posesti se šteje tudi tisti, ki je motenje posesti naročil, odobril, se do njega ne ogradi oziroma ima od njega korist. Priča C. C., ki je toženkin mož, je povedal, da je bila v času menjave ključavnic lastnica garaž toženka in da ima ona ključe od garaž. Dejstvo je, da je bila toženka v času storitve motilnega dejanja lastnica garaž in je že bil vložen predlog za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo. Dejanje je bilo storjeno v njeno korist že v času motenja. Toženka tudi razpolaga s ključi garaž, tožnici pa jih ne izroči. Tožena stranka je zato pasivno legitimirana v tem postopku. Neutemeljeni so tudi toženkini očitki sodišču, da paricijski rok v trajanju 8 dni ni obrazložen. Tožena stranka paricijskemu roku, katerega je zahtevala tožeča stranka ni nasprotovala. Sicer pa je menjava ključavnic lahko izvedena zelo hitro in je 8-dnevni rok za namestitev starih ključavnic zato več kot dovolj dolg. Prav tako pa je ta rok več kot dovolj dolg tudi za izročitev ključev, saj jih lahko tožena stranka izroči takoj, ko uskladi termin izročitve s tožnico. Po odgovornih navedbah tožeče stranke so lažnive trditve tožene stranke, da bi naj tožnica po prejemu sklepa stopila v kontakt s kriminalistko G. G. in bi naj trdila, da ima že vse odločbe, ki bi naj potrjevale njeno pravico do D. D. premoženja in da ima priznano pravico do njegove hiše in da so ji neutemeljeno zasegli avtomobil. To si je toženka enostavno izmislila z namenom očrnitve tožnice. To pa za predmetni postopek ni niti najmanj relevantno. Tožnica odločno zanika, da bi o tem govorila s kriminalistko G. G. Glede na obrazloženo predlaga, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se odločitev sodišča prve stopnje potrdi. Priglaša pritožbene stroške za odgovor na pritožbo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je pri odločanju v tej pravdni zadevi pravilno uporabilo materialno pravo in sicer določbe Stvarnopravnega zakonika - SPZ o varstvu posesti in določbe 426. člena ZPP. Zaključilo je, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest), posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest - 24. člen SPZ). SPZ pa v 33. členu določa, da daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Glede na takšna določila in na podane ugovore toženke, je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotavljalo dejstva glede zadnjega stanja posesti in nastalega motenja. Na podlagi predloženih listinskih dokazov in tožbenih trditev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka sama lastnica dveh garaž in sicer ene s št. stavbe 1793, ki stoji na parc. št. 8/34 in druge s št. stavbe 1740, ki stoji na parceli 8/35, obe k.o. ... Toženka je postala lastnica obeh garaž 28. 9. 2022, ko je začel učinkovati vpis njene lastninske pravice v zemljiški knjigi, pred tem pa je bil lastnik le-teh, sedaj pokojni D. D. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnica pred zamenjavo ključavnic na obeh garažah izvajala posest. Njene trditve o tem, da je v garažah imela ves čas parkirane avtomobile in da je v garažah imela še druge svoje predmete; poslovne spise, nove stroje, tiskalnike, aparate za kuhinjo, posodo, blago, oblačila, skratka vse, kar se ni dalo imeti v stanovanju, je namreč potrdila večina zaslišanih prič. Tako je policist H. H. povedal, da so tožnico ob priliki zasega vozila lani poleti pozvali, da iz vozila vzame osebne stvari, nato pa sta jih s kolegom peljala do njenega stanovanja, sam je tožnici pomagal nesti eno od vrečk v eno od garaž. Tudi I. I. je povedal, da je s kombijem vozil stvari v lasti tožnice in sicer opremo, krožnike, škatle, ki so jih nato shranili v garažah. Tožničin sin F. F. je izpovedal, da je njegova mati ves čas uporabljala obe garaži, večinoma je notri parkirala svoj avtomobil, notri pa je imela tudi robo iz bivše gostilne Š. Priča J. J. je s tožnico vedno govorila pri garažah, priča K. K. je tožnico večkrat videl odklepati in zaklepati garaži, ko je še živel D. D. in je tožnica parkirala svojega Audija v eno od garaž. Tožnico pa je tudi videl iz garaže nositi vezi vode. Tudi priča L. L. je potrdila, da je še po smrti D. D. videla garažo odprto in da je tam videla tudi tožnico, vedela je, da ima tožnica ključe garaž. Na podlagi tako skladnih izpovedi prič, ki so po oceni sodišča prve stopnje pričale verodostojno in prepričljivo, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica imela obe garaži v posesti še v oktobru 2022. To pa potrjujejo tudi ostali dokazi - print iz izpiska SMS toženke tožnici, kjer toženka kot lastnica tožnici sporoča, da se lahko dogovorita kdaj pride tožnici odpret garaži, da si bo ta lahko vzela stvari. Glede na takšno obrazložitev sodišča prve stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica pred zamenjavo ključavnice izvajala posest na obeh garažah. Sodišče prve stopnje je obrazložilo kako je tožnica izvajala posest na garaži (št. 40) in kako na drugi garaži (št. 41) in je tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič in ostalih dokazov zaključilo na kakšen način je tožnica izvajala posest na obeh garažah oziroma na vsaki posamezni garaži. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je bila tožnica v posesti obeh garaž od leta 2020 dalje, pa tudi po tistem, ko je pokojni D. D. zbolel, takšno posest je imela tudi pred motilnim dejanjem. Tožnica je pred motilnim dejanjem nemoteno uporabljala obe garaži za parkiranje vozil ter za shranjevanje drugih stvari, kot je vse opisalo sodišče prve stopnje in je imela garaži v posesti in v uporabi tudi pred nastalim motenjem. Pri tem so nepomembne pritožbene navedbe, da je pokojni D. D. šele po tistem, ko je prišel nekje v maju 2022 na Š. ugotovil, da nima ključev od garaž, ne bančne kartice, ne ključev od njegovega avtomobila, ker naj bi si to zadržala tožnica v stanovanju v Ž. in naj bi s tem izkoristila D. D. bolezen. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica razpolagala s ključi od obeh garaž in je imela obe garaži v posesti tudi po tem, ko se je pokojni D. D. maja 2022 preselil nazaj na Š. Garaži je imela v posesti, edina je imela ključe od garaž, edina je imela stvari v garažah ter je v njiju parkirala avtomobila in ju je uporabljala tudi še potem, ko bi naj pooblaščenka pokojnega D. D. zahtevala njihovo izročitev. Tožnica je v odgovoru na pritožbo tudi pojasnila, da s temi dopisi ni bila seznanjena. Vse to, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, pa pomeni izvrševanje posesti tožnice na garažah. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da obstoj izvenzakonske skupnosti, to je skupnega življenja na naslovu, kjer so v bližini garaže, za odločanje v konkretni zadevi ni pomemben podatek. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka predlagala svoje dokaze za ugotavljanje dejstva neobstoja zunajzakonske skupnosti, kar pa že obrazloženo ni v vzročni zvezi za dokazovanje zadnjega posestnega stanja na obeh garažah. Po določbi 33. člena SPZ daje sodišče sodno varstvo posesti glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Posestnik ima pravico do sodnega varstva vedno, razen takrat, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Tega pa tožena stranka ni zatrjevala in kaj takšnega iz zaključkov sodišča prve stopnje ne izhaja. Po določbi člena 426 ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti in nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Sodišče prve stopnje se je tako pravilno omejilo samo na ugotavljanje zakonskih pogojev za sodno varstvo in pri tem, pravilno ni upoštevalo spremljajočih drugih okoliščin, na podlagi katerih tožena stranka neutemeljeno tožeči stranki zanika obstoj zadnjega posestnega stanja. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, da bi tožeča stranka imela posest in uporabo garaže do preklica soglasja s strani D. D. Po pritožbenih trditvah naj bi šlo za prekarij, ker naj bi bilo razmerje med D. D. in tožnico začasno in da je D. D. razmerje v zvezi z uporabo garaž preklical. Te pritožbene navedbe o prekariju, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki po določbi člena 337 ZPP ni dovoljena. Trditev o prekariju tožena stranka, tekom postopka na prvi stopnji ni navajala niti jih ni dokazovala in zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb o prekariju, pritožbeno ne more upoštevati. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ugotovilo, da tožničina posest ni bila viciozna, tožničino posest je namreč motila tožena stranka, nasproti njej pa tožnica v oktobru 2022 niti ni mogla imeti viciozne posesti. Sodišče prve stopnje je v točki 12. obrazložitve pravilno zaključilo, da ni moglo ugotoviti, da bi tožnica izvajala posest na viciozen način, torej da je posest na garažah pridobila na nedovoljen način. Sodišče je namreč verjelo tožnici, da je živela v stanovanju na naslovu Ž. vse od leta 2014 dalje, ko je bil sestavljen notarski zapis prodajne pogodbe, po katerei je D. D. kupil stanovanje na naslovu Ž., ter je tožnici na njemu podelil brezplačno služnostno pravico stanovanja. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da je tožnica že nekaj let skupaj s D. D., pa tudi sama nemoteno uporabljala obe garaži, tako za parkiranje vozil, kot tudi za shranjevanje stvari, pri čemer ne gre spregledati, da ima tožnica tudi po pogodbi s strani D. D. v Ž. dodeljeno brezplačno služnostno pravico stanovanja in da je v prodajni pogodbi za garaži tudi zapisana služnostna pravica tožnice na garažah. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da je tožnica s tem, ko je garaži uporabljala tudi oktobra 2022 izvrševala takoimenovano zatečeno posest garaž, čeprav so takrat že prešle v last toženke. Tožnica zato nad garažami ni izvrševala nedovoljene posesti. Pritožbene navedbe toženke teh pravnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati, saj je odločitev materialnopravno pravilna in je tudi pravilno obrazložena v točki 12. obrazložitve.

7.Prav tako so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke glede pomanjkanja ekonomskega interesa tožnice za motenjsko pravdo. Pritožbena trditev v zvezi z ekonomskim interesom je nedovoljena pritožbena novota po členu 337 ZPP. Tožena stranka obstoja ekonomskega interesa tožeči stranki ni oporekala niti ni podala navedb v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje zato navedb tožene stranke o pomanjkanju ekonomskega interesa ob obravnavanju pritožbe ni upoštevalo. Pravilno pa v odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da ima ekonomski interes v tem, da bo v primeru vzpostavitve prejšnjega stanja, tožnica garaži lahko uporabljala za parkiranje vozil in skladiščenje svojih stvari tako, kot ju je pred motenjem posesti, prav tako bo lahko dobila nazaj v posest svoje stvari, ki se nahajajo v obeh garažah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se stvari nahajajo v obeh garažah, sklicevanje tožene stranke, da bo v morebitnem kasnejšem postopku pridobila pravico do posesti, je pritožbeno neupoštevno. Sodišče prve stopnje namreč odloča po stanju zadeve ob zaključku glavne obravnave in zato za odločanje na prvi stopnji ni pomembno, kaj se bo zgodilo po zaključku glavne obravnave. Pri ugotavljanju ekonomskega interesa in s tem pravnega interesa za tožbo za motenje posesti je treba izhajati iz dejstev, nastalih v trenutku motenja in ne po motilnem dejanju. Tožeča stranka je imela pravni interes in tudi ekonomski interes v trenutku motilnega dejanja, saj ni mogla priti do svojih stvari, katere je imela v garažah, zato so pritožbene navedbe, da toženka nima ekonomskega interesa tudi iz tega razloga neutemeljene in je treba o zadevi odločiti glede ekonomskega interesa brez upoštevanja stanja po motenju posesti.

8.Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da je bila vsebina posesti takšna, da je tožnica D. D. vračala usluge na ta način, da mu je parkirala njegov avtomobil, da je zapeljala njegov avtomobil iz garaže, da je vanj sedel in se odpeljal in podobno, in da je D. D. to nudila v zameno za služnostno pravico stanovanja, ki ji jo je brezplačno podelil. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica samovoljno zadrževala ključe od garaž, do katerih naj bi prišla na viciozen način oziroma z zvijačo, kaj takšnega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

9.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da je tožnica v oktobru 2022 izvrševala zatečeno posest, kajti to posest je na garažah izvrševala tudi po tistem, ko se je pokojni D. D. v maju 2022 odselil na Š. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da je tožnica s tem, ko je garaži uporabljala tudi v oktobru 2022 izvrševala takoimenovano zatečeno posest garaž, ki pa sta res takrat že prešli v last toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ravno zaradi tega tožnica nad garažama ni izvrševala viciozne posesti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da so druga tožničina dejanja kot npr. zatajitev vozila ali odtujitev denarnih sredstev nesprejemljiva, vendar sodišče prve stopnje, pravilno to ne veže na to, da bi tožnica v času motilnega dejanja in tudi pred njim izvrševala posest na obeh garažah viciozno.

10.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožba tožeče stranke bila vložena znotraj roka, ki ga določa 32. člen SPZ. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da je dne 1. 11. 2022 želela v garažah parkirati in le-te odpreti, pa to ni mogla storiti, zato je dne 2. 11. 2022 poslala SMS toženki kot prošnjo, da ji obe garaži odpre, toženka pa je odgovorila, da se lahko kot lastnica obeh garaž dogovori z njo, kdaj ju pride odpret, da bo tožnica lahko vzela svoje stvari iz nje, kar vse je razvidno iz listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica šele 1. 11. 2022 opazila, da garaž ne more odpreti in ne prej, kot je to trdila toženka. Tožnico so pri garažah videle priče, tudi še po smrti D. D. Sodišče prve stopnje je zato pravilno verjelo tožnici, da je v garaži nazadnje parkirala vozilo dne 21. 10. 2022, nato pa, ko je ponovno želela vstopiti v garaži dne 1. 11. 2022 tega ni mogla storiti, saj sta bili ključavnici na obeh garažah zamenjani kar pomeni, da je bilo motilno dejanje zamenjave ključavnice storjeno med 21. 10. 2022 in 1. 11. 2022, in ker je bila tožba vložena dne 29. 11. 2022, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba vložena v zakonskem roku. Sodišče prve stopnje je v zvezi zamenjave ključavnic tudi pravilno dokazno ocenilo izpovedi prič C. C. in E. E. Sodišče prve stopnje je štelo izpovedbi prič L. L. in I. I. za prepričljivi in verodostojni, sploh glede na to, da je tudi sama tožnica sodišču precej natančno izpovedala, kdaj je v mesecu oktobru 2022 bila v R. Takrat je parkirala v garažah, kar se tudi v celoti ujema z zapisnikom o sprejemu ustne kazenske ovadbe na PP ... Sodišče prve stopnje je zato pravilno verjelo navedbam in izjavi tožnice glede tega, kdaj je kot posestnica garaž izvedela za motenje in storilca. Tožba je tako bila vložena pravočasno in zato pritožba tem delu ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena pritožba v delu, kjer navaja, da je ugotovitveni del izreka izpodbijanega sklepa v nasprotju z zaključki sodišča prve stopnje, da je toženka A. A. motila tožnico v zadnjem posestnem stanju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tudi sama toženka, ko je bila zaslišana pred sodiščem potrdila, da je bila v času menjave ključavnic lastnica garaž. Ključavnici na obeh garažah je zamenjal mož toženke C. C., vendar pa je to storil kljub temu, da ga je k temu nagovarjal D. D. v korist toženke kot lastnice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila toženka tista, katera je motila tožnico in da je tudi neutemeljen ugovor pasivne legitimacije tožene stranke. Kot motitelj posesti se šteje tudi tisti, ki je motenje posesti naročil, odobril, se do njega ne ogradil oziroma ima od njega korist. Motilno dejanje je tako bilo storjeno v korist tožene stranke že v času motenja in tako ni utemeljena pritožba v tem delu, da je podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom v točki I. izreka sklepa sodišča prve stopnje, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana pasivna legitimacija tožene stranke.

11.Neutemeljena je pritožba v delu, kjer očita sodišču prve stopnje, da je toženki dodelilo prekratek paricijski rok za izpolnitev obveznosti, kajti sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka v skladu z določilom člena 34 SPZ dolžna vrniti odvzeto posest in da se ji tudi prepoveduje nadaljnje motenje posesti. Sodišče je pri tem sledilo tožeči stranki, ki je v tožbi predlagala 8 dnevni izpolnitveni rok in tožena stranka temu izpolnitvenemu roku tekom postopka na prvi stopnji ni nasprotovala in tako tega ne more uspešno, glede na določbo člena 337 ZPP uveljavljati v pritožbi. Sicer pa pravilno tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da ne gre za prekratek rok, kajti vzpostavitev v prejšnje stanje je mogoča na takšen način kot je bilo izvedeno motilno dejanje in priča C. C. je izpovedal, da je bila menjava ključavnice izvedena hitro. Prav tako pa tožena stranka ne potrebuje daljši čas kot 8 dni, da tožnici izroči nove ključe od ključavnic in pri tem spoštuje odredbo sodišča iz točke II. izreka sklepa. Iz enakih razlogov je neutemeljena pritožba glede podelitve 8 dnevnega roka za plačilo pravdnih stroškov. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

12.Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je kot tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, nastale na prvi stopnji in je sodišče prve stopnje pri tem pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, po katerem mora toženka tožnici, glede na njen neuspeh v pravdi, povrniti tožnici nastale, potrebne pravdne stroške. Same višine priznanja stroškov, tožena stranka pritožbeno ne izpodbija.

13.Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo vso, v sklepu citirano materialno pravo. Ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katere v pritožbi uveljavlja tožena stranka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14.Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške. Ker pa s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s členom 165. člena ZPP). Mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v skupnem znesku 354,65 EUR. Tožeča stranka je namreč priglasila pritožbene stroške kot stroške za konferenco s stranko po tar. št. 43 OT - 100 točk, za odgovor na pritožbo po tar. št. 22/II OT 375 točk in materialne stroške 2 %, kar vse ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 354,65 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način kot je to odločeno v točki II. izreka sklepa sodišča druge stopnje.

-------------------------------

1(1) Tako tudi sklep VSC Cp 365/2014 z dne 28. 8. 2014.

2(2) Tako VSL Cp 1366/2018 z dne 7. 11. 2018.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 33, 33/3, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.