Jedro

Tožnik je bil v času vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin, ki pa jih v svoji prošnji ni navedel. To potrjuje pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v svoji prošnji navedel neresnične podatke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določb 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in hkrati odločila, da tožnik v roku 6 mesecev od izdaje te odločbe ne more zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 30. 4. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v zadevi opr. št. I K 83487/2010, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici. V prošnji ni navedel, da je do 1/6 solastnik nepremičnin parc. št. 601/2, 607, 604/7, 601/3 in 604/3, vse k.o. …, kar v naravi predstavlja travnik, njivo, dvorišče, stanovanjsko stavbo, gospodarsko poslopje in sadovnjak, kar je bilo ugotovljeno z vpogledom organa v podatke GURS in podatke zemljiške knjige. Tožnik je torej v svoji prošnji navedel neresnične podatke, zaradi česar je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da niti na dan izpolnjevanja prošnje, niti do dne, ko je prejel izpodbijano odločbo, ni vedel, da je solastnik navedenih nepremičnin. Tako je šele iz izpodbijane odločbe ugotovil, da je solastnik navedenih nepremičnin, ki so očitno dediščina po njegovi pokojni materi; odločbe o dokončanem zapuščinskem postopku in dedovanju navedenih nepremičnin pa nikoli ni prejel. Da je temu tako, se lahko sodišče prepriča tudi z vpogledom v navedeno zapuščinsko zadevo pri pristojnem sodišču. Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 20. člena ZBPP se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave o premoženjskem stanju prosilca, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. Če da prosilec v izjavi neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more zaprositi za brezplačno pravno pomoč (peti odstavek 20. člena ZBPP). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi spisovnih podatkov pravilno ugotovila, da je bil tožnik v času vložitve prošnje zemljiškoknjižni solastnik predmetnih nepremičnin, ki pa jih v svoji prošnji ni navedel. To pa po mnenju sodišča potrjuje tudi pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v svoji prošnji navedel neresnične podatke. Vpisi v zemljiško knjigo se namreč dovolijo le na podlagi pravnomočne listine, ki dokazuje nastop pravnega dejstva. To daje podlago za ugotovitev, da je bil v konkretnem primeru podlaga za vpis tožnikove (so)lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo (tudi glede na tožbene navedbe) pravnomočen sklep o dedovanju. To pa daje tudi podlago za zaključek, da je bil sklep o dedovanju tožniku, kot stranki v postopku, osebno vročen (lahko tudi s fikcijo vročitve s potekom 15-dnevnega roka, po katerem pusti vročevalec pisanje v hišnem predalčniku), zaradi česar sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.