Jedro

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani (samo) na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih), zato podzakonskih aktov niso dolžni uporabiti, če štejejo, da niso v skladu z Ustavo ali z zakonom (tkim. exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo odločitev ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost sporne podzakonske določbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije, št.... z dne 20.11.2001, odpravi in se zadeva vrne Ministrstvu za finance Republike Slovenije v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 20.11.2001. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 23.3.2000. Z njo je bilo tožeči stranki na podlagi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo, št. 10/97, spremenjen z Odlokom o spremembi Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju občine Šempeter-Vrtojba, Uradno glasilo, št. 5/99 in 20/99 - Odlok-97) in Statuta občine Šempeter-Vrtojba (Uradno glasilo, št. 3/99) za leto 2000 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za objekte in zemljišča na območju občine Šempeter-Vrtojba v skupni višini 63,017.388,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bilo sporno nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč odmerjeno skladno z določbo 10. člena Odloka, po kateri se to odmerja glede na namen uporabe prostora (stanovanjski, nestanovanjski - določen po dejavnostih zavezancev). Iz navedene določbe Odloka-97 izhaja, da je stopnja obremenitve stavbnega zemljišča, od katere je tudi odvisna višina nadomestila (8. člen Odloka-97), v primeru nestanovanjskega namena uporabe stavbnega zemljišča odvisna od tega, v kateri coni se posamezno stavbno zemljišče nahaja. To pomeni, da se nadomestilo po Odloku-97 odmerja v določeni odvisnosti od koristi, ki jo ima zavezanec za plačilo nadomestila. Zato so po presoji sodišča v Odloku-97 upoštevani kriteriji iz določbe 61. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ). Sodišče zato nima pomislekov glede ustavnosti oziroma zakonitosti določb Odloka-97, ki so podlaga za odmero nadomestila.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da odmerna odločba ne vsebuje obrazložitve, na podlagi katere bi bilo mogoče preizkusiti pravilnost odmerjenega nadomestila, kar predstavlja bistveno kršitev določb ZUP. Materialno pravo je zato zmotno uporabljeno, saj dejavnosti, kot jo določa 10. člen Odloka-97, Uredba o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti, veljavna v letu 2001, ne vsebuje. Določba 10. člena Odloka-97, ki povezuje višino nadomestila z ustvarjenim dobičkom, predstavlja nedovoljeno diskriminacijo gospodarskih subjektov, zato ni v skladu z Ustavo RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je 10. člen Odloka-97, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z motornimi gorivi (G/50.5). Navedeni Odlok-97 je na območju Občine Šempeter-Vrtojba formalno prenehal veljati z dnem, ko se je začel uporabljati Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Občine Šempeter-Vrtojba (Uradne objave, št. 5/01, 14/01, 8/02 in 2/03 in Uradni list RS, št. 6/04 - Odlok-01, 21. člen), vendar pa je 10. člen Odloka vsebinsko ostal nespremenjen. Po izdaji izpodbijane sodbe, vendar še pred odločitvijo v upravnem sporu, je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-158/02-17 z dne 20.5.2004, v delu, ki je predmet presoje v obravnavani zadevi, 10. člen Odloka-01 razveljavilo.

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani (samo) na Ustavo in zakon (125. člen Ustave in 3. člen Zakona o sodiščih), zato podzakonskih aktov niso dolžni uporabiti, če štejejo, da niso v skladu z Ustavo ali z zakonom (tkim. exceptio illegalis). Pritožbeno sodišče je zato upoštevalo odločitev ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost sporne podzakonske določbe. Ker 10. člen Odloka-97 tako ne more biti pravna podlaga pri odločanju o zadevi, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je tožbi na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.