Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, kot je določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Določb v pogodbi o zaposlitvi o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike), odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno.

Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2014 ter za ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 8. 4. 2009 ter, da se toženi stranki naloži, da ji za čas od 17. 6. 2014 dalje obračuna bruto plače v relativnem razmerju 4,153, od navedenih zneskov odvede davke in prispevke ter izplača razliko med neto plačami, ki jih je prejemala pri toženi stranki od 17. 6. 2014 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi opr. št. ... dogovorili, da bo tožnica v obdobju od 1. 4. 2009 do 31. 3. 2014 eno tretjino delovnega časa opravljala dela na delovnem mestu odgovorne urednice revije A., ki je uvrščeno v VII. tarifni razred z relativnim razmerjem 5,6127, dve tretjini delovnega časa pa bo še naprej opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike, ki je uvrščeno v VII. tarifni razred z relativnim razmerjem 4,1534. S to pogodbo je bilo tudi izrecno dogovorjeno, da bo tožnica po izteku navedenega časa ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas z relativnim razmerjem 4,153 in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi. Tožnica je 2. 6. 2014 prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto novinarke poročevalke v uredništvu B., za katero je določena osnovna plača z relativnim razmerjem 2,60. Ponujena nova pogodba o zaposlitvi za tožnico ni ustrezna, saj se stranki s pogodbo o zaposlitvi opr. št. ... opredelili ustreznost zaposlitve tožnice po prenehanju te pogodbe in s tem tudi pravice, ki gredo tožnici. Sodišče prve stopnje je pri oceni ustreznosti ponujene nove zaposlitve upoštevalo zgolj določbo 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ne pa tudi določb 9. člena ZDR-1 oziroma prej veljavnega člena ZDR o tem, da se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot pa jih določa zakon. Pri oceni ustreznosti ponujene nove zaposlitve bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati povsem jasno določbo 4. odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi opr. št. .... Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C.C., ki bi lahko izpovedal o zahtevnosti del, ki jih tožnica opravlja po novi pogodbi o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala, da ji tožena stranka za delo, ki ga opravlja od 17. 6. 2014 dalje obračuna plačo z relativnim razmerjem 4,153, ki bi ji pripadala glede na delo, ki ga dejansko opravlja ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplača razliko med neto plačami in plačami, ki jih je prejela pri toženi stranki. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče C.C.. Z zaslišanjem te priče je tožena stranka želela dokazovati, kakšna je zahtevnost del, ki jih tožnica sedaj opravlja pri časopisu B., katerega urednik je C.C.. Glede na to, da je med strankama sporno zgolj to, ali je bila tožnici z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ponujena nova pogodba za ustrezno zaposlitev, navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ali gre pri ponudbi delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev ni odvisno od vsebine nalog na novem delovnem mestu, temveč se ustreznost zaposlitve presoja na podlagi določb 5. odstavka 91. člena ZDR-1. Zgolj z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče C.C. tožnici ni bila kratena možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje ni dolžno izvesti vseh dokazov, temveč samo tiste, ki so relevantni za pravilno in popolno ugotovitev odločilnih dejstev.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev tistega dela tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala obračun plače z relativnim razmerjem 4,153. Pri tem tožnica v pritožbi zavajajoče navaja, da naj bi s tem zahtevala plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljala. Iz tožbenih navedb namreč ne izhaja, da bi tožnica zatrjevala, da je opravljala delo na nekem drugem delovnem mestu, kot pa je tisto, za katerega je sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je trdila nekaj drugega, to je, da so naloge, ki jih opravlja na novem delovnem mestu po zahtevnosti enake nalogam, kot jih je tožnica opravljala po odpovedani pogodbi o zaposlitvi. Navedeno pa pomeni nestrinjanje z vrednotenjem dela, ki ga je tožnica opravljala na drugem delovnem mestu, ne pomeni pa uveljavljanja tega, da bi tožnica opravljala delo drugega delovnega mesta. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje posebno pozornost namenilo ugotavljanju tega, kaj je med strankama sporno. Tožnica je izrecno izjavila, da niti ne izpodbija obstoja poslovnega razloga za odpoved, pač pa to, da ji ni bila ponujena ustrezna zaposlitev glede na določbo 4. odstavka 1. člena odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo navajati razloge, zakaj tožnica do vtoževane razlike v plači ni upravičena na podlagi dejansko opravljenega dela, saj tožnica kaj takšnega v tem sporu ni trdila.

8. Tožnica je v tožbi sicer navajala, da tožena stranka lahko ukine posamezno uredništvo in delovna mesta v njem, da pa je šlo pri spremembah, ki jih tožena stranka navaja v odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zgolj za drugačno poimenovanje tožničinega delovnega mesta in da so dela, ki jih tožnica dejansko opravlja, ostala po zahtevnosti enaka nalogam, ki jih je tožnica opravljala po pogodbi o zaposlitvi z dne 8. 4. 2009. Očitek o navideznosti ukinitve delovnega mesta sicer kaže na uveljavljanje nezakonitosti odpovednega razloga, čemur se je tožnica na prvem naroku za glavno obravnavo izrecno odrekla. Tožnica je namreč izjavila, da ne izpodbija poslovnega razloga, da pa vztraja pri tem, da ponujena pogodba o zaposlitvi zanjo ni ustrezna. Sodišče prve stopnje se zato utemeljeno ni ukvarjalo z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na navedeno pa je potrebno ugotoviti, da v izpodbijani odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni razlogi nikakor niso le navidezni. Tožena stranka je dejansko prenehala izdajati revijo A., zaradi česar so bila ukinjena delovna mesta v tem uredništvu, kar je organizacijski razlog v smislu opredelitve poslovnega razloga v 1. alineji 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Prav tako je tožena stranka v odpovedi prepričljivo izkazala obstoj ekonomskih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Tožničin zahtevek tako temelji zgolj na trditvi, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi ni ustrezna. Ne glede na to, da neustreznost ponujene nove pogodbe o zaposlitvi sama po sebi ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je potrebno ugotoviti, da je stališče tožnice o neustreznosti nove zaposlitve zmotno. V skladu s 5. odstavkom 91. člena ZDR-1 je ustrezna zaposlitev tista, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, pri čemer kraj opravljanja dela ne sme biti oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnici z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev.

10. Stališče sodišča prve stopnje o ustreznosti ponujene nove zaposlitve temelji na naslednjih pravilno ugotovljenih dejstvih: - tako za delovno mesto iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi kot za delovno mesto iz ponujene in sprejete pogodbe o zaposlitvi se je zahtevala enaka vrsta in raven izobrazbe (novinar, VII/2); - pri obeh pogodbah o zaposlitvi je šlo za delovno razmerje za nedoločen čas; - v zvezi z novo pogodbo o zaposlitvi se ni spremenil način tožničinega prihajanja na delo, vožnja na delo ne traja več kot tri ure.

11. Zmotno je pritožbeno stališče, da sta se stranki s pogodbo o zaposlitvi opr. št. ... z dne 18. 4. 2009 dogovorili za večji obseg pravic glede vprašanja, kaj je ustrezna zaposlitev za tožnico od obsega, ki je glede tega vprašanja določen v 5. odstavku 91. člena ZDR-1. Tožnica se pri tem sklicuje na določbo 2. odstavka 9. člena ZDR-1 o tem, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše kot jih določa ta zakon. Vendar pa določbe 4. odstavka 1. člena navedene pogodbe o tem, da bo tožnica po izteku časa, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi ponovno opravljala dela na delovnem mestu urednice rubrike za poln delovni čas z relativnim razmerjem 4,153 in da ji bo zato ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ni mogoče šteti za dogovor o tem, da je za tožnico ustrezna le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike. Stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi sicer res dogovorili, kakšno delo bo tožnica opravljala po izteku mandata odgovorne urednice revije A.. Ta pogodba se je sicer dejansko izvajala tudi po izteku petletnega mandata tožnice. Odpovedana pogodba o zaposlitvi se je sicer dejansko izvajala tudi po izteku mandata, vse do učinkovanja izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo je, da je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas in da je bila odpovedana, ker je iz ekonomskih in organizacijskih razlogov prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz te pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je šlo za pogodbo o zaposlitvi, ki se je nanašala na dve delovni mesti (delovno mesto odgovorne urednice A. in delovno mesto urednice rubrike) odpoved pomeni, da je prenehala potreba po opravljanju dela na obeh področjih. Tožničina zahteva, da se kot ustrezno zaposlitev lahko obravnava le zaposlitev na delovnem mestu urednice rubrike, dejansko pomeni uveljavljanje zahteve, da je kot ustrezno zaposlitev možno obravnavati le zaposlitev za delo, ki je postalo nepotrebno. Tožnici je bila namreč pogodba o zaposlitvi odpovedana tako za delovno mesto urednice rubrike kot za delovno mesto odgovorne urednice A.. Glede obojega je prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

12. Okoliščina, da tožnica po novi pogodbi o zaposlitvi prejema nižjo plačo, kot jo je prejemala na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi in tudi nižjo, kot bi jo prejemala, če bi opravljala zgolj delo urednice rubrike pa ne more vplivati na zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor je to pravilno razložilo že sodišče prve stopnje.

13. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, saj je bil podan poslovni razlog za takšno odpoved, tožnici pa je bila ponujena nova pogodba za ustrezno zaposlitev.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

16. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za takšne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen, če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Kaj takšnega za tožnico v tem sporu ni možno trditi, zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.