Jedro

Ovira za priznanje tuje sodne odločbe je nemožnost sodelovanja v postopku (96. člen ZMZPP), ne pa tudi opustitev vročitve sodbe prve stopnje. Morebitna opustitev vročitve sodbe prve stopnje je sicer ovira za nastop pravnomočnosti sodbe, vendar pa se v postopku priznanja pravilnost izdanega potrdila o pravnomočnosti ne more preverjati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep, s katerim je bil priznan sklep Ruske federacije - Puščinskega mestnega sodišča Moskovske oblasti z dne 28.4.2003, opr. št. 2-1-03, ki je postal pravnomočen 9.5.2003 in s katerim je sodišče ugodilo tožbi zaradi plačevanja preživnine za mladoletno hčerko M. K. Zoper sklep se je pravočasno pritožil nasprotni udeleženec. V pritožbi pojasnjuje potek postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem naj bi mu ne bilo omogočeno, da bi povedal vse, kar je želel. Zanika, da bi bil pravilno obveščen o tožbi in o obravnavi ter zaslišanju na P.. Vabila ni prejel in tudi ni bil zaslišan. Edino vabilo, ki ga je prejel, je bilo vabilo 9.9.2002, temu pa se je odzval. Naslednjo stvar je prejel 25.3.2008, v zvezi s tem pa se je pritožil in bil 1.9.2008 vabljen na zaslišanje, kjer pa ga ni nihče poslušal. Njegova mati je pripravljena priti na zaslišanje, pojasniti, kaj se je dogajalo in kako ga je predlagateljica ogoljufala. Tudi njegova mati je prispevala denar. Stikov s hčerko M. mu predlagateljica ne dovoli niti po telefonu. Zahteva tudi razvezo zakonske zveze.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku priznanja tuje sodne odločbe se sodišče omeji na preizkus, ali so predložene zahtevane listine in niso podane procesne ovire za priznanje (95. do 96. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ZMZPP, Uradni list RS, št. 56/99). Vsebinska pravilnost sodbe se ne preizkuša, z izjemo vprašanja, ali sodba nasprotuje pravnemu redu Republike Slovenije, kar pa obravnavana sodba za preživljanje mladoletnega otroka, pa čeprav je v njej preživnina določena na drugačen način (v odstotku skupnega mesečnega dohodka preživninskega zavezanca), kot bi bila določena pred sodiščem Republike Slovenije, ni, saj je tudi v Republiki Sloveniji ena temeljnih dolžnosti staršev, da preživljajo svoje mladoletne otroke. Glede na tako omejen preizkus Vrhovno sodišče ne odgovarja na tiste navedbe pritožbe, ki izpodbijajo vsebino odločitve oziroma s katerimi želi nasprotni udeleženec prikazati, da je svojo preživninsko dolžnost do hčerke, ki mu je sicer naložena s sodbo tujega sodišča, izpolnjeval in da ga je predlagateljica ogoljufala. Predlagani dokaz v tej smeri (zaslišanje njegove matere) se tako izkaže kot nerelevanten. V postopku priznanja tuje sodne odločbe se tudi ne more odločati o drugih nerešenih vprašanjih med udeležencema, kot so stiki otroka s starši in razveza zakonske zveze.

V okviru preizkušanja pravilnosti postopka, v katerem je bila izdana tuja sodna odločba, gre predvsem za preizkus predpostavke iz 96. člena ZMZPP. Sodišče Republike Slovenije namreč zavrne priznanje tuje sodne odločbe, če na ugovor osebe, zoper katero je bila izdana, ugotovi, da ta zaradi nepravilnosti v postopku ni mogla sodelovati v postopku, pri čemer se šteje, da ni mogla sodelovati v postopku zlasti, če ji vabilo, tožba ali sklep, na podlagi katerega se je začel postopek, niso bili osebno vročeni oziroma osebna vročitev ni bila niti poskušena, razen če se je na kakršenkoli način spustila v obravnavanje glavne stvari v postopku na prvi stopnji. Osrednje vprašanje v tej zadevi, ki ga izpostavlja tudi pritožba, torej je, ali je bil nasprotni udeleženec seznanjen z vloženo tožbo in je prejel vabilo za obravnavo ter tako imel možnost sodelovati v postopku.

Sodišče prve stopnje je v postopku odločanja o ugovoru v skladu s četrtim odstavkom 109. člena ZMZPP razpisalo narok. Na njem je razpravljalo o spornih dejanskih in pravnih vprašanjih in drugačne pritožbene trditve (da se nasprotni udeleženec ni mogel izjaviti) nimajo podlage v podatkih spisa. Sodišče prve stopnje mu je pravilno pojasnilo, da mu v postopku pred tujim sodiščem ni bila odvzeta možnost obravnavanja. To potrjuje zlasti potrdilo o vročitvi dokumenta, iz katerega izhaja, da je nasprotni udeleženec 9.9.2002 prejel "kopijo tožbenih zahtevkov in obvestilo o dnevu sodne razprave, ki so prevedeni v slovenski jezik", enako pa izhaja tudi iz sklepa tujega sodišča. Sicer pa takšen zaključek nasprotni udeleženec posredno potrjuje v pritožbi z navedbo, da je "preko ptujskega sodišča dobil vabilo 9.9.2002 in takrat zvedel za njene zahrbtne naklepe," nenazadnje pa tudi iz zapisnika o zaslišanju nasprotnega udeleženca v tem postopku po vloženem ugovoru zoper sklep o priznanju tuje sodne odločbe izhaja, da je bil o celotnem postopku obveščen in na ptujskem sodišču tudi zaslišan (kar je v obliki zapisnika vloženo v spis tujega sodišča). Drugačne pritožbene trditve torej niso utemeljene.

Nasprotni udeleženec v pritožbi nadalje zatrjuje, da vse do sklepa o priznanju, zoper katerega je ugovarjal, in vabila za obravnavo 1.9.2008, ki se je je tudi udeležil, ni prejel nobenega pisanja, torej tudi ne odločbe tujega sodišča z dne 28.4.2003. Vendar pa je ovira za priznanje zgolj nemožnost sodelovanja v postopku (96. člen ZMZPP), ne pa tudi opustitev vročitve sodbe prve stopnje. Morebitna opustitev vročitve sodbe prve stopnje je sicer ovira za nastop pravnomočnosti sodbe, vendar pa se v postopku priznanja pravilnost izdanega potrdila o pravnomočnosti (ki mora biti sicer po prvem odstavku 95. člena ZMZPP predloženo predlogu za priznanje tuje sodne odločbe) ne more preverjati. To potrdilo se presoja po pravu države, v kateri je bilo izdano.

Vrhovno sodišče tako ocenjuje, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 2. točko 365. člena ZPP).