Jedro

Pritožba utemeljeno očita, da razlogi sodišča prve stopnje o pristranskosti komisije pomenijo odločanje izven trditvene podlage (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica namreč ni zatrjevala pristranskosti komisije z dejstvi, na katerih temelji izpodbijana sodba.

Pritožba pravilno navaja, da so prvostopenjski razlogi, zaradi katerih je sodišče sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, napačni tudi z materialnopravnega vidika. ZDR-1, ki obvezuje toženca glede uveljavljanja pravic delavcev, v 200. členu predvideva le, da o uveljavljanem varstvu odloča delodajalec (oziroma v tem primeru komisija, ki jo je imenovala direktorica v okviru svojih pristojnosti). Posebnih zahtev za nepristranskost odločevalca ne predpisuje, zlasti ne v smislu razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Komisije za pritožbe tožene stranke (v nadaljevanju: komisija) št. ... z dne 23. 12. 2020 in ugotovilo, da sklep o odpravi nepravilnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 27. 11. 2020 ni postal dokončen (I. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo za ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 5. 9. 2009 skupaj z aneksom št. 1 z dne 1. 4. 2016 in aneksom št. 2 z dne 25. 1. 2019 še zmeraj v veljavi, ter da je toženec dolžan tožnico razporediti nazaj na delovno mesto delovni terapevt - višji svetovalec skladno s citirano pogodbo o zaposlitvi in aneksoma, ji za nazaj priznati vse pravice iz delovnega razmerja vključno s plačo, ter ji to obračunati in izplačati z obrestmi od 2. 12. 2020 do plačila (II. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da tožnici povrne 1.256,54 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Toženec se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) zoper prvostopenjsko sodbo, t. j. zoper I. in III. točko izreka (za pritožbo zoper sklep v II. točki izreka nima pravnega interesa). Očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pri sojenju sodelovala sodnica porotnica, ki bi morala biti izločena. Prvostopenjski zaključek o pristranski sestavi in delovanju komisije ni obrazložen, poleg tega pa je tudi napačen. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ki velja za toženca, ne določa, da bi morala o položaju delavca odločati nepristranska komisija. Tožnica ni zatrjevala kršitve nepristranskosti v smislu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Članic komisije ni zaslišalo glede nepristranskosti. Neživljenjska bi bila praksa, da delodajelec v postopkih odpravljanja morebitnih nezakonitosti v plači ne bi smel pridobiti predhodo mnenje neodvisnih pravnih strokovnjakov (revizor ipd.) in ga uporabiti. Ni jasno, kako naj bi sestava komisije vplivala na pravilnost odločitve toženca, niti po katerem zakonu je sodišče presojalo vprašanje pristranskosti, saj ni navedlo nobene materialne določbe. Izdalo je sodbo presenečenja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Neutemeljen je očitek o kršitvi iz 2. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 3. točko 70. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker je pri izdaji sodbe sodelovala sodnica porotnica A. A.; ta bi bila lahko glede na enak priimek s tožnico v krvnem sorodstvu ali svaštvu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitek temelji zgolj na toženčevem ugibanju o sorodstvenem razmerju. Iz pisne izjave, ki jo je sodišče prve stopnje pridobilo od te porotnice, izhaja, da s tožnico ni v sorodstvenem ali kakšnem drugem razmerju.

7. Pritožba zmotno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zadostno obrazložilo dejstva, zaradi katerih je štelo sestavo in delovanje komisije za pristransko. Preizkus izpodbijane sodbe je bil zato mogoč.

8. Kot pravilno izpostavlja pritožba, je toženec javni zavod, zato zanj veljajo le določbe do vključno 21. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Glede delovnih razmerij oziroma pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja ga na podlagi prvega odstavka 5. člena ZJU obvezujejo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, torej ZDR-1, kolikor ZJU ali drug poseben zakon ne določa drugače. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZJU sistem plač v javnem sektorju ureja poseben zakon, t. j. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Ker je toženec del javnega sektorja, tudi zanj velja ZSPJS.

9. Med strankama je bila nazadnje sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 5. 9. 2009 za delovno mesto delovni terapevt - višji svetovalec, z aneksoma številka 1 in 2 pa je bila tožnica zaradi napredovanj uvrščena v 41. in nato 43. plačni razred. Ker je toženec ugotovil, da je njena plača določena v neskladju s tretjim odstavkom tretjega člena ZSPJS, ji je ponudil v podpis sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s predlogom nove pogodbe z dne 16. 10. 2020 za delovno mesto delovni terapevt - samostojni svetovalec, s katero bi bila uvrščena v nižji plačni razred. Tožnica teh listin ni podpisala, zato ji je toženec na podlagi prvega odstavka 3a. člena ZSPJS izdal dne 27. 11. 2020 sklep o odpravi nepravilnosti določb o plači v pogodbi o zaposlitvi. O tožničinem pravnem varstvu (pritožbi), ki ga je uveljavljala zoper ta sklep, je odločila toženčeva komisija dne 23. 12. 2020. Čeprav je pritožbo ocenila kot prepozno, jo je obenem preučila vsebinsko in sklep z dne 27. 11. 2020 kot pravilen potrdila.

10. Sodišče prve stopnje je sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, ker je zaključilo, da sestava in delovanje komisije nista bila nepristranska: direktorica toženca je članice komisije izbrala glede na njihovo seznanjenost s problematiko (že pred tožničinim uveljavljanjem pravnega varstva so se članice seznanile s stališčem revizorke in Ministrstva za javno upravo, ki so ga nato tudi upoštevale); komisija je presojala odločitev nadrejene direktorice.

11. Pritožba utemeljeno očita, da razlogi sodišča prve stopnje o pristranskosti komisije pomenijo odločanje izven trditvene podlage (kršitev prvega odstavka 7. člena in 212. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Tožnica namreč ni zatrjevala pristranskosti komisije z dejstvi, na katerih temelji izpodbijana sodba. Zatrjevala je le, da volitev oziroma imenovanja komisije sploh ni bilo, da bi jo moral imenovati svet toženca, da komisija ni obravnavala pritožbe, da je članica komisije B. B. morala podpisati odločitev, čeprav se z njo ni strinjala in da B. B. sploh ni bila imenovana v komisijo, torej kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot neutemeljene. Že zaradi navedenega je izpodbijana sodba nepravilna, saj razveljavitve sklepa z dne 23. 12. 2020 sodišče prve stopnje ne bi smelo utemeljiti s pristranskostjo komisije.

12. Pritožba pravilno navaja, da so prvostopenjski razlogi, zaradi katerih je sodišče sklep z dne 23. 12. 2020 razveljavilo, napačni tudi z materialnopravnega vidika. ZDR-1, ki obvezuje toženca glede uveljavljanja pravic delavcev, v 200. členu predvideva le, da o uveljavljanem varstvu odloča delodajalec (oziroma v tem primeru komisija, ki jo je imenovala direktorica v okviru svojih pristojnosti). Posebnih zahtev za nepristranskost odločevalca ne predpisuje, zlasti ne v smislu razlogov, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje. Kot pravilno navaja pritožba, bi se članice komisije z gradivom oziroma podrobnostmi tožničinega primera tako ali tako seznanile v okviru obravnavanja njenega pravnega sredstva.

13. Ker je glede na obrazloženo sodišče prve stopnje sklep z dne 23. 12. 2020 neutemeljeno razveljavilo, je posledično v izreku tudi zmotno ugotovilo, da sklep z dne 27. 11. 2020 ni postal dokončen (v tem delu odločitev sodišča prve stopnje niti ni skladna s postavljenim tožbenim zahtevkom, saj je glede obeh sklepov vtoževana njuna razveljavitev).

14. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb postopka sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z (ne)pravilnostjo tožnici določenega naziva in plačnega razreda v izpodbijanih sklepih. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo (I. in III. točka izreka, v kateri je odločeno o stroških) razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). To je v ponovljenem postopku najprej dolžno ugotoviti vsa odločilna dejstva, ki so potrebna za presojo odločitve toženca o odpravi nepravilnosti določb o plači, ter nato ponovno odločiti o tožbenem zahtevku za razveljavitev izpodbijanih sklepov. Pritožbeno sodišče ni samo dopolnjevalo postopka, saj namen inštančnega odločanja ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Izpodbijanih sklepov sodišče prve stopnje še ni presojalo po vsebini in je v zvezi s tem dolžno raziskati še vsa odločila dejstva.

15. V II. točko izreka sklepa pritožbeno sodišče ni poseglo, saj se zoper njo tožnica ni pritožila, zato je postala odločitev v tem delu pravnomočna.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).