Jedro

Ob sicer (najprej) pravilni opredelitvi pojma načela pravičnosti pa se sodišče strinja s tožnikom, da upravni organ z ničemer ni obrazložil, kako je pri svoji odločitvi upošteval osebnost samega obdolženca oziroma tožnika (če jo sploh je), saj v odločbi ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi bile povezane z njegovo osebnostjo. Tako tudi ni razvidno, ali se je tožnik (kot Rom, brez poklica, brez izobrazbe, torej prava neuka stranka, kot sam zatrjuje) v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, Urada predsednice, št. Bpp 354/2011 z dne 20. 9. 2011, se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za Bpp je z odločbo, št. Bpp 354/2011 z dne 20. 9. 2011, zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 12. 9. 2011. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za zagovor na 1. stopnji v kazenski zadevi opr. št. I Kpr 18951/2011 in oprostitev plačila stroškov postopka, predlagal izbranega odvetnika ter prošnji priložil vabilo osumljencu na zaslišanje Okrožnega sodišča v Krškem in zahtevo za preiskavo Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju ODT) v Krškem, opr. št. KT/1/1466/11 z dne 5. 7. 2011. Organ je po pogledu v kazenski vpisnik ugotovil, da je zoper tožnika in še dve osebi pri sodišču vložena zahteva za preiskavo ODT Krško, opr. št. KT/1/1466/11 z dne 5. 7. 2011, zaradi utemeljenega suma, da so storili kaznivo dejanje tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Tožnik je vabljen kot obdolženec na zagovor, preiskava pa osumljencem očita, da so 1. 4. 2011 pri pokopališču v A. razbili steklo na sprednjih desnih vratih vozila VW Polo, reg. št. ..., da so prišli v notranjost vozila, od koder so vzeli usnjeno rjavo žensko denarnico skupaj z 212,00 EUR gotovine, bančno kartico NLB, bančno kartico Karanta, Mercator Pika kartico, zdravstveno kartico, vozniškim dovoljenjem, osebno izkaznico, prometnim dovoljenjem, več karticami ugodnosti, kar so si protipravno prilastili na škodo B.B. Po 3. členu Zakona o kazenskem postopku velja domneva nedolžnosti. Pravica do obrambe s pomočjo zagovornika je sicer res bistveni del pravice do poštenega sojenja zaradi zagotovitve dejanske enakosti strank v kazenskem postopku, vendar pa je ta pravica fakultativna ali obligatorna. Če obramba ni obvezna, je treba v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na kar se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki pravi, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti. Zato je v skladu s sodno prakso pri odločanju o postavitvi zagovornika treba gledati osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. Nenazadnje pa velja v kazenskem postopku tudi načelo materialne resnice, kar pomeni ugotavljanje vseh dejstev, torej tudi dejstev, ki so obdolžencu v prid. Organ je tako ugotovil, da glede na okoliščine obravnavane zadeve, ko utemeljenost suma izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi priče, poleg tega tožilec glede dokazov predlaga sodišču, da zasliši pričo – oškodovanko B.B, kakor tudi druge priče glede dogajanja po dejanju in v zvezi z okoliščinami najdbe odtujene denarnice, v tem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel tožnik (že v fazi preiskave) pomoč strokovne obrambe. Sodišče pa je tudi vedno v dvomu zavezano odločiti v korist obdolženca. Pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči zato glede na 24. člen ZBPP niso izpolnjeni.

Tožnik je v tožbi navedel, da je že sama faza preiskave pomembna za morebitni nadaljnji kazenski postopek, saj se z njeno uvedbo formalno začne kazenski postopek, kar ima gotovo veliko težo. Stališče organa, da naj ne bi šlo za tako zapleteno zadevo, zaradi česar tožnik ne potrebuje zagovornika, je nedvomno napačno in nesprejemljivo ter postavlja tožnika v neenakopraven položaj. Tožnik je preprosta oseba, Rom, brez poklica, brez izobrazbe, ki nima pravnega znanja, da bi se lahko ustrezno zagovarjal in se postavlja vprašanje, ali sploh razume pravne pouke, ki mu jih daje sodišče kot obdolženemu oziroma ali ve, kaj pomenijo, glede na to, da je vse napisano v strokovnem pravniškem jeziku. Če ne bo imel odvetnika, bo v bistveno slabšem položaju kot tožilstvo, ki je druga stranka v tem postopku. Poudariti pa je tudi treba, da je treba vsakemu obdolženemu omogočiti v vsaki fazi kazenskega postopka, ne glede na vrsto kaznivega dejanja in kazni, ustrezno obrambo. Nenazadnje pa ni na službi za BPP, da ugotavlja, ali je sam kazenski postopek zapleten ali ne, kar je organ očitno ugotovil že na podlagi zahteve za uvedbo preiskave in vabila. Tožniku ni jasno, zakaj organ smatra, da ne bi bilo pravično, če bi imel tožnik zagovornika, ne razume pa tudi ne same obrazložitve odločbe, glede na to, da je preprosta oseba. Tožnik je tudi prepričan, da toženka ni z ničemer preverjala njegove osebnosti kot osebe, ki bi se bila zmožna sama zagovarjati na sodišču, torej, da bi ga zaslišala zaradi teh ugotovitev. Naslovno sodišče pa je tudi že odločilo, da ima pravico do ustreznega zastopanja na okrajnem sodišču tudi oškodovanec v kazenskem postopku (npr. opr. št. I U 758/2011), tako da ni jasno, zakaj obdolženi v kazenskem postopku na okrožnem sodišču ne bi potreboval takšne pomoči. Podobna zadeva kot ta, je bila tudi zadeva, opr. št. I U 754/2010. Tožnik kot laik nedvomno potrebuje pomoč odvetnika ves čas postopka, saj so tudi preiskovalni postopki še kako pomembni za nadaljevanje samega postopka, tudi kadar gre za zaslišanje osumljencev, prič, glede na to, da se te izjave uporabljajo nato v nadaljevanju postopka. S tem so bile tožniku kršene njegove pravice. Tožnik se tudi po drugi strani resno sprašuje, kaj je dejanski razlog zavrnitve. Meni, da so za dodelitev izpolnjeni vsi pogoji, tudi finančni, katerih organ sploh ni ugotavljal, zato je tožnik predlagal, da sodišče po izvedbi ponujenih dokazov tožbi ugodi, odločbo odpravi ter pošlje organu v ponovno odločanje, organu naloži v plačilo tudi odmerjene stroške, v primeru zamude s pripadki, organ pa naj pri ponovnem odločanju preveri tudi finančni kriterij.

Organ za BPP kot zastopnik toženke na tožbo ni vsebinsko odgovoril, je pa sodišču poslal upravne spise.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa za BPP o zavrnitvi prošnje tožniku za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V 1. členu ZBPP (Uradni list RS, št. 48/01 s spremembami in dopolnitvami) je opredeljen namen brezplačne pravne pomoči po tem zakonu kot uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Po tretjem odstavku 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč). Po prvem odstavku 24. člena se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (druga alineja). Po tretjem odstavku istega člena (na to določbo je organ oprl sporno odločitev) pa med drugim šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Tudi po presoji sodišča je organ (glede na to, da ZBPP pojma pravičnosti ne definira) pravilno izhajal iz ustaljene sodne prakse, ki pristojnemu sodišču (oziroma v tem primeru pristojnemu organu) nalaga, da je treba pri odločanju o postavitvi zagovornika v kazenskem postopku gledati na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo na to, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo z zagovornikom. V zvezi s tem je organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel, da glede na okoliščine obravnavane zadeve, ki jih tudi podrobneje pojasni, v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj, poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel prosilec (že v fazi preiskave) pomoč strokovne obrambe, zlasti ob (v kazenskem postopku) upoštevanju načela materialne resnice ter načela in dubio pro reo. Ob sicer (najprej) pravilni opredelitvi pojma načela pravičnosti ter nato v nadaljevanju navedenim razlogom, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev organa, pa se sodišče strinja s tožnikom, da organ z ničemer ni obrazložil, kako je pri svoji odločitvi upošteval osebnost samega obdolženca oziroma tožnika (če jo sploh je), saj v odločbi ni navedenih nobenih okoliščin, ki bi bile povezane z njegovo osebnostjo. Tako tudi ni razvidno, ali se je tožnik (kot Rom, brez poklica, brez izobrazbe, torej prava neuka stranka, kot sam zatrjuje) v kazenskem postopku sposoben sam zagovarjati in braniti svoje interese. Razlogi izpodbijane odločbe so tako v tem delu bistveno pomanjkljivi, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), kar je razlog za odpravo odločbe. Tako tudi naslovno sodišče v zadevi s podobnim dejanskim in enakim materialnopravnim stanjem (opr. št. I U 754/2011 z dne 8. 6. 2011).

Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 do 62/10) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo po tretjem odstavku istega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ ponovno presoditi, ali tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma natančneje ali je njena dodelitev v obravnavanem primeru v skladu z načelom pravičnosti, pri čemer bo moral upoštevati tudi okoliščine, ki se nanašajo na osebnost obdolženca, vključno s presojo tožnikovih navedb. Če bo ugotovil, da je pogoj iz 24. člena ZBPP izpolnjen, pa bo moral tudi ugotoviti, ali je izpolnjen še finančni pogoj iz 13. člena ZBPP glede na obvezno kumulativno izpolnjevanje vsebinskega in finančnega pogoja po ZBPP.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za opravo glavne obravnave (kar smiselno izhaja iz njegovega predloga za izvedbo tam navedenih dokazov), ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo odpraviti (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

K 2. točki izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanemu Pravilniku o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).