Jedro

Prevzemnik naročila lahko odpove naročilo zgolj izrecno, ne zgolj s konkludentnimi ravnanji. Odpoved naročila ima namreč posledice tako v razmerju med naročiteljem in prevzemnikom naročila kot tudi v pravnih razmerjih navzven, kjer prevzemnik naročila nastopa v imenu naročitelja.

Če se prevzemnik naročila odmakne od dobljenih naročil, se v tem delu ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, kar pomeni, da za ta del posla stroškov ne more zahtevati, ne pomeni pa to odpovedi naročila kot celote.

V smeri ničnosti dogovora o odpovedi pravice do odstopa od pogodbe trditvena podlaga tožene stranke ni bila podana, ker pa ne gre za določilo, ki bi bilo nično že na podlagi izrecne določbe zakona, brez obstoja trditvene podlage v tej smeri sodišče ničnosti ne bi smelo samo ugotavljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka tožnika na plačilo zneska 37.394,67 EUR od prvega toženca in zneska 18.697,33 EUR od druge toženke, v obeh primerih z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe do plačila. Odločilo je še, da je tožeča stranka tožencema nerazdelno dolžna povrniti znesek 4.203,33 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba je rezultat necelovite in nekritične presoje izvedenih dokazov, nepopolno izvedenega dokaznega postopka, zgrešenih materialnopravnih izhodišč ter zgrešene uporabe materialnopravnih določb, kakor tudi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da sporazum z dne 20.1.1992 glede toženke nikoli ni bil sklenjen. Pri tem je sodišče nekritično sledilo izpovedi toženke, izpovedbama toženca in priče V. F., ni upoštevalo, da je tožnik z vsemi omenjenimi v sporu in od njih terja večjo vsoto denarja. Zaključek o nesklenitvi dogovora z dne 20.1.1992 je protispisen tudi z vidika trditvene podlage tožene stranke. Tožnik je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, a sodišče omenjenega dokaza ni izvedlo, za kar ni navedlo nikakršnih razlogov. S tem je tožeči stranki odvzelo pravico do obravnavanja pred sodiščem in kršilo njeno pravico poštenega sojenja. Z omenjenim dokazom bi bilo mogoče ugotoviti, ali je podpis toženke na dogovoru pristen, kar bi lahko pripeljalo do drugačnega zaključka glede obstoja spornega dogovora. Tožnik je v spis vložil tudi primerjalne podpise. Ugotovitev sodišča, da se je toženka šele kasneje (11.4.2003) pojavila kot stranka v postopkih in da ji ti niso bili poznani, je protispisna, saj je iz listin v spisu razvidno, da je bila toženka podpisana že na pooblastilu z dne 21.8.1995. Tožnik je tudi pojasnil, da je naknaden podpis dogovora bil stvar pogajanj. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka zoper toženca je sodišče napačno presodilo, da naj bi pogodba o naročilu med tožnikom in tožencem prenehala veljati zaradi tožnikovega odstopa. Po določilu 767. člena ZOR lahko prevzemnik naročila pogodbo odpove, ne more pa od nje odstopiti. Gre za enostranski akt sopogodbenika, ki mora biti po naravi stvari izrecen, česar pa sodišče ni ugotovilo. Navedlo je zgolj, da tožnik pogodbe ni več izvrševal. Sodišče je tudi zmotno štelo pogodbeno določilo, da stranki dogovora ne bosta razveljavili, za nično. Gre za pogodbeno voljo strank, s takšno določbo pogodbenika nista kršila kogentnih predpisov. Pravica stranke, da od pogodbe odstopi, kaže na njeno upravičenje, ki pa ga je mogoče izključiti. Poleg tega ničnosti pogodbenega določila nobena od strank ni zatrjevala. Stranka mora tudi za uveljavljanje ugovora materialnega prava pravočasno navesti pravno relevantna dejstva, ki omogočajo sodišču pravno presojo ugovora. Sodišče je spregledalo dejstvo, da tožnik za odstop oziroma odpoved pogodbe ni imel nikakršnega finančnega interesa, saj je s pogodbo lahko le pridobil. Končni uspeh postopka je bil takšen, da sta toženca prejela premoženje v višini, kot ga zatrjuje tožnik, torej je tožnik svojo pogodbeno obveznost, vezano na končni uspeh, izpolnil. Vse ostale okoliščine zato niti niso pomembne. Prevzemnik naročila je tudi upravičen, da mu naročitelj izroči na njegovo zahtevo neko vsoto denarja za pričakovane izdatke. Toženca bi lahko izplačilo odklonila, tega pa nista storila. Ni jasno, kakšno spremembo pogodbe ima sodišče v mislih, dejstva spremenjenih okoliščin pa tožena stranka ni zatrjevala in je sodišče v tem delu ugotavljalo dejstvo mimo trditvene in dokazne podlage strank. Res je tožnik preklical pooblastilo odvetniku Đ., ko je bila glavnina posla dejansko že opravljena, kar pa ne pomeni, da je odpovedal oziroma odstopil od dogovora s tožencema. Nesprejemljive so tudi druge okoliščine, na podlagi katerih je sodišče štelo, da tožnik ni več izvrševal pogodbe o naročilu. Po samem zakonu je potrebno, da prevzemnik posla naročitelju poroča o stanju poslov in da račun zgolj na njegovo zahtevo, ki je v konkretnem primeru ni bilo. Nesmiselna je tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da tožnik tožencu ni dajal podatkov o stroških. Življenjsko bolj logično je, da sta toženca v postopku samostojno začela sodelovati z odvetnikom Đ. ter na ta način prevzela celotno zadevo, da jima ne bi bilo potrebno plačati deleža tožniku. Da je temu res tako, kaže dejstvo, da je tožnik omenjenemu odvetniku za listine izstavil račun. Sodišče je to listino napačno presodilo, saj iz dopisa z dne 20.3.2000 zgolj izhaja, da toženca hočeta sama direktno plačati odvetnika, torej sta bila onadva samovoljna. V tej luči bi sodišče moralo presojati zaupnost narave pogodbe o naročilu. Zaupnost velja tudi v obratni smeri, tudi naročnik ne sme ravnati nepošteno v odnosu do prevzemnika naročila. Obseg mandata je bil dogovorjen s pogodbo z dne 15.12.1992, samovoljna odločitev tožencev o nadaljevanju postopka z istim odvetnikom pa ne more iti v škodo tožniku. Tožnik je ves čas deloval tudi v korist tožencev.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

O zavrnitvi zahtevka zoper prvo toženo stranko: Tožnik v tem postopku zahteva izpolnitev pogodbe o naročilu z dne 15.12.1992, s katero se je kot prevzemnik naročila tožencu zavezal, da bo v njegovem imenu urejal vse zadeve glede vračanja premoženja po pokojnem prastricu A. Z. skladno z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen), toženec pa mu je dovolil, da v ta namen zbere vse potrebne listine, angažira odvetnike, pri čemer krije tudi potrebne stroške, sam pa mu bo izplačal 30 % vrednosti premoženja, ki ga bo v postopku dobil. Tovrstno pogodbo je v času sklenitve urejal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) v določilih 749 do 770. člena, ta določila pa se v konkretni zadevi uporabljajo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožnik odpovedal naročilo in sicer s konkludentnim ravnanjem, ko je soglašal, da toženca nadaljujeta postopek z odvetnikom Đ., kateremu je sam odpovedal pooblastilo. Tak zaključek prvostopnega sodišča pa je napravljen ob zmotni uporabi materialnega prava. Po določilu 1. odstavka 766. člena ZOR lahko prevzemnik odpove naročilo kadar hoče, samo ne ob neprimernem času, pri čemer mora po določilu 3. odstavka istega člena tudi po odpovedi nadaljevati tiste posle, ki jih ni mogoče odlašati, dokler naročitelj nima možnosti prevzeti skrbi zanje. Odpoved naročila mora biti torej izrecna, saj je samo na tak način naročitelj lahko seznanjen s posledicami, ki jih odpoved naročila prinaša, gre namreč za prekinitev zaupnega razmerja, ki ima lahko številne posledice v pravnem prometu, tako v odnosu med naročiteljem in prevzemnikom naročila, kot tudi navzven. Ravnanje prevzemnika naročila, ki ni skladno z navodili naročitelja, še ne pomeni, da gre za odpoved naročila, temveč za takšna ravnanja prevzemnik odgovarja, če z njimi naročitelju nastaja škoda. Sicer pa v mandatnem razmerju prevzemnik naročila ni dolžan v celoti slediti navodilu naročitelja, saj je predmet mandatarjeve obveznosti opravljen posel, h kateremu se je zavezal, ter je neodvisen od naročiteljevih navodil o načinu izvršitve posla (primerjaj Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 768. člen). Če se prevzemnik naročila odmakne od dobljenih naročil, se v tem delu ne šteje za prevzemnika, temveč za poslovodjo brez naročila, kar pomeni, da za ta del posla stroškov ne more zahtevati, ne pomeni pa to odpovedi naročila kot celote. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik naročilo prvemu tožencu izrecno odpovedal, je dejanski zaključek sodišča o odpovedi mandatnega razmerja zaradi napačne uporabe materialnega prava zmoten. Ker torej do odpovedi pogodbe ni prišlo, pa tudi niso pravno odločilne pritožbene navedbe glede ničnosti zadnjega odstavka dogovora z dne 15.12.1992, saj dogovora nobena od pravdnih strank (glede na izvedeni dokazni postopek) ni razveljavila. Pritožbeno sodišče zgolj pritrjuje pritožniku, da v smeri ničnosti dogovora o odpovedi pravice do odstopa od pogodbe trditvena podlaga tožene stranke ni bila podana, ker pa ne gre za določilo, ki bi bilo nično že na podlagi izrecne določbe zakona, brez obstoja trditvene podlage v tej smeri sodišče ničnosti ne bi smelo samo ugotavljati.

V obravnavani zadevi pa je potrebno oceniti tudi uspešnost tožnika kot prevzemnika naročila. Iz priloženih zapuščinskih zadev po pokojnem A. Z. in M. G. ter spisu N 91/93 glede postopkov zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja izhaja, da je tožnik postopke pravočasno sprožil in jih uspešno pripeljal do konca tudi v korist tožencev. Dejstvo, da je L. G. v letu 2003 v postopku sam pooblastil odvetnika Đ., uspeha tožnikovih dejanj ne zmanjšuje. Tudi če prvi toženec ne bi imel svojega pooblaščenca, bi bil rezultat zanj enako uspešen. Gledano v tej luči pa je tožnik s poslom uspel, uresničil je interes, ki je vodil naročitelja k sklenitvi mandatne pogodbe, zato je mogoče posamezna ravnanja prevzemnika naročila pri opravljanju poslov ocenjevati le v primeru, da bi kot samostojna ravnanja naročniku povzročila škodo ali dodatne stroške, ki bi jih bilo potrebno upoštevati pri končnem obračunu opravljenega dela.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na prvega toženca (I. točka izreka sodbe), razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje na podlagi 355. člena ZPP. Za to možnost in ne za pooblastilo iz 358. člena ZPP se je odločilo, ker sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka do sedaj še ni odločilo, pri čemer pa bo moralo obravnavati več dejanskih vprašanj in bi bila z njihovo prvo ugotovitvijo na pritožbeni stopnji strankam lahko odvzeta pravica do pritožbenega odločanja. Pritožbeno sodišče namreč opozarja na izrecno določilo 2. odstavka 461. člena ZOR, ki določa ničnost pogodbe, kadar si prevzemnik naročila izgovori delež pri delitvi zneska, prisojenega njegovemu naročitelju. V danem primeru, ko gre za neposredno zakonsko določilo ničnosti, pa mora sodišče tako določilo upoštevati po uradni dolžnosti. To bo pomenilo, da bo sodišče moralo šteti, kot da plačilo ni bilo dogovorjeno, in zato tožnikovemu zahtevku ugoditi zgolj v obsegu 761. člena ZOR.

O zavrnitvi zahtevka zoper drugo toženo stranko: Sodišče je tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrnilo, ker je ocenilo, da med njo in tožnikom pogodba o naročilu ni bila sklenjena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik glede na podpis druge toženke na predloženem dogovoru z dne 20.1.1992 predlagal dokaz z izvedencem grafološke stroke, ki bi lahko potrdil pristnost podpisa, vendar tega dokaza sodišče ni izvedlo, svoje odločitve pa tudi ni obrazložilo. Argument nepotrebnosti izvedbe tega dokaza bi namreč lahko zdržal, če bi bilo zahtevek potrebno zavrniti iz drugih razlogov. Ti pa glede na že navedeno v zvezi z zahtevkom zoper prvega toženca niso podani, zato bo sodišče prve stopnje, da bo tožniku omogočilo pravico do obravnavanja dokazov pred sodiščem, moralo izvesti tudi predlagani dokaz v zvezi s pristnostjo podpisa druge toženke in nato vnovič presoditi, ali je bilo naročilo tožniku z njene strani dano. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo tudi glede II. točke izreka sodbe ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, pri čemer nadaljnja navodila za delo niso potrebna.

Ker je odločitev o stroških postopka povezana z uspehom pravdnih strank o glavni stvari, je sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka sodbe). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.