Jedro

Sprejem avtentične razlage je tako mogoč le v primeru, ko pravno določilo z uporabo splošno sprejetih metod razlage dejansko omogoča dvoje ali več razlag in ga je ravno zaradi tega potrebno pomensko razložiti. Kadar takšne nejasnosti ni, lahko zakonodajalec (oziroma organ, pristojen za sprejem in posledično tudi avtentično razlago akta) le spremeni ali dopolni določbo s spremembo akta, sprejeto po za to predpisanem postopku.

Pravno pravilo, ki ga JARSE uvaja v Spremembi Akta, ne pomeni zgolj njegove razlage (natančnejše opredelitve za katero mesto gre), ampak gre za vsebinsko spremembo. Z navedeno spremembo se je spremenilo merilno mesto, s tem pa tudi način obračunavanja omrežnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 22797/2012-2 z dne 20. 2. 2012 v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo v plačilo 165,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da so si ob uveljavitvi Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Akt) proizvajalci električne energije določbo njegovega 100. člena razlagali drugače kot sistemski operater omrežja (tožeča stranka). Nesporno je tudi, da sta s takšno problematiko obe strani seznanili Javno agencijo Republike Slovenije za energijo (v nadaljevanju JARSE). Ta je posledično ponovno proučila Akt in navedeni člen spremenila. Še pred tem je z dopisom št. 121-5/2011/V-34 z dne 9. 6. 2011 odgovorila na dopis H. d. o. o. Navedla je, da je ugotovila, da v Aktu ni dovolj jasno zapisano katero prevzemno – predajno mesto je ključno za pravilen obračun omrežnine v primeru, ko proizvajalec prevzema električno energijo iz omrežja ter, da je pri pisanju tedaj veljavnega 100. člena imela v mislih tisto prevzemno – predajno mesto, za katero organizator trga z električno energijo izvaja obračun odstopanj od voznega reda. V obravnavanem primeru je ključno vprašanje, ali omenjen dopis predstavlja uradno (avtentično) razlago Akta.

6. Avtentično razlago predpisa ali drugega pravnega akta daje subjekt, ki je akt sprejel. Uporabi se v primerih, ko je norma protislovna, dvoumna ali nejasna oziroma kadar besedilo predpisa dopušča različne (nasprotujoče si) razlage. Z njo se ne ustvarja novo pravo, pač pa se le utrjuje smisel obstoječega prava, da to postane jasnejše in bolj razumljivo. Posebnost avtentične razlage je v njeni pravni moči. Slednja postane sestavni del akta, ki ga razlaga in se uporablja od dneva, ko je ta začel veljati. To pomeni, da ima povsem enako pravno veljavo kot akt, ki ga razlaga. Prav zato je potrebno posebno pozornost posvetiti temu, da takšna razlaga res pomeni zgolj razlago, ne pa spreminjanja ali dopolnjevanja pravnega akta. Bistveno je torej, da z njenim sprejemom razlagana določba ne dobi nove vsebine (1).

Sprejem avtentične razlage je tako mogoč le v primeru, ko pravno določilo z uporabo splošno sprejetih metod razlage dejansko omogoča dvoje ali več razlag in ga je ravno zaradi tega potrebno pomensko razložiti. Kadar takšne nejasnosti ni, lahko zakonodajalec (oziroma organ, pristojen za sprejem in posledično tudi avtentično razlago akta) le spremeni ali dopolni določbo s spremembo akta, sprejeto po za to predpisanem postopku. Višje sodišče je tako najprej ugotavljajo, ali je bila v obravnavanem primeru izpolnjena predpostavka nejasnosti določbe 100. člena Akta. Slednji je prvotno določal, da proizvajalec električne energije, ki je priključen na omrežje sistemskega operaterja, plača omrežnino za prevzem električne energije iz omrežja. Ni sporno, da do prevzema električne energije prihaja na prevzemno – predajnem mestu. Potrebno pa je bilo ugotoviti, kaj je v obdobju od 1. 1. do 30. 6. 2011 prevzemno – predajno mesto bilo.

7. Definicijo slednjega je v tistem obdobju podajala 14. alineja 3. odstavka Akta. Ta določa, da je to mesto, kjer se vršita prevzem in predaja električne energije in je na meji med omrežjem v upravljanju oziroma vodenju sistemskega operaterja in omrežjem uporabnika. Takšna definicija je jasna in ne zahteva dodatne razlage. V kolikor je JARSE pri pisanju citiranega 100. člena imela v mislih drugo prevzemno – predajno mesto, bi morala to izrecno zapisati. To je storila šele s sprejemom Akta o spremembi Akta o metodologiji za določitev omrežnine in kriterijih za ugotavljanje upravičenih stroškov za elektroenergetska omrežja in metodologiji za obračunavanje omrežnine (v nadaljevanju Sprememba Akta), ki je v veljavo stopil 1. 7. 2011. Višje sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega, da je s tem na novo definirala pojem prevzemno – predajnega mesta v primerih, ko ima proizvajalec električne energije več kot 10 MW inštalirane moči in je priključen na prenosno omrežje (definicija je od spremembe dalje v takšnih primerih drugačna od splošne definicije, podane v 14. alineji 3. člena).

8. Na podlagi povedanega je potrebno skleniti, da pravno pravilo, ki ga JARSE uvaja v Spremembi Akta, ne pomeni zgolj njegove razlage (natančnejše opredelitve za katero mesto gre), ampak gre za vsebinsko spremembo. Z navedeno spremembo se je spremenilo merilno mesto, s tem pa tudi način obračunavanja omrežnine. Takšna sprememba akta lahko učinkuje zgolj od uveljavitve – v obravnavanem primeru torej od 1. 7. 2011. Za obdobje od 1. 1. do 30. 6. 2011 je potrebno uporabiti 100. člen Akta v prvotnem besedilu (v povezavi s 14. alinejo 3. člena).

9. Iz navedenega izhaja, da očitana zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Ker višje sodišče ni našlo niti drugih kršitev, na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično mora tudi tožeča stranka sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

11. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločil sodnik posameznik.

(1) Podobno: Pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, glede predloga za sprejem avtentične razlage četrtega odstavka 62. člena Zakona o zavarovalništvu; dr. A. Igličar: Pravnopolitični in nomotehnični vidiki avtentične razlage, Pravna praksa, letnik 2008, št. 35