Jedro

Tožnik je bil priprt in zaprt v skupnem trajanju 3 leta, 1 mesec in 6 dni. V času sojenja na prvi stopnji, to je maj 2008, je znašala povprečna neto plača 882,94 EUR. Tako se izkaže, da je tožnik v tej zadevi prejel 13,32 povprečnih plač. Ker so podobni primeri bistveno višji, je bilo treba prisojeno odškodnino 10.000,00 EUR zvišati kar za 5-krat, tako da sedaj znaša primerna odškodnina namesto 50.000,00 EUR oziroma zvišano za 40.000,00 EUR.

Kot je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče, je pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe določena sicer v ZOR, razen kolikor je določena v ZKP.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 1. in 2. točki izreka delno spremeni tako, da se prisodi odškodnina iz naslova nepremoženjske škode namesto zneska 10.000,00 EUR pravilni znesek 50.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.3.2004 dalje do plačila.

2. Pritožbi se delno ugodi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za zapadlo premoženjsko škodo in denarno rento in se v tem delu 2. točka izreka razveljavi, kakor tudi v odločitvi glede stroškov (4. točka izreka) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 40.988,77 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode je zavrnilo. V kolikor je tožeča stranka tožbo umaknila, je to vzelo na znanje in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je ugotovilo temelj odškodninske obveznosti tožene stranke za neupravičeno obsodbo po sodbi I K 91/84 in v zvezi s tem prestano priporno in zaporno kazen. Pri tem se je oprlo na izvedeniško mnenje izvedenke A. Č. in s tem izvedeniškim mnenjem se strinjata obe pravdni stranki. Sodišče je zavrnilo zahtevek za rento z obrazložitvijo, da po 188. členu ZOR renta ne pripada, ker gre le tistemu, ki se telesno poškoduje ali si trajno okvari zdravje. To stališče ni pravilno, saj ne zanika zmanjšanja premoženja in preprečitve povečanja premoženja. Tožnik je izkazal, da je utrpel škodo iz naslova manjše pokojnine, ki jo sedaj prejema in koliko bi prejemal, če ne bi bilo neupravičene obsodbe. V zvezi z rento tožena stranka ni podala navedb ali ugovorov, ni nasprotovala, razen z vlogo z dne 19.6.2006 in na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožnik se sklicuje na navedbe v pripravljalnem spisu z dne 4.2.2008 in na to sodišče ni odgovorilo. Pač pa je priznalo tožniku škodo iz razlike v plači za čas od 7.7.1998 do 25.6.1991, preostali del pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da do te škode ni moglo priti drugače kot zaradi tožnikove neaktivnosti pri iskanju zaposlitve v času, ko se je spremenila družbena klima. Ti zaključki pa so v nasprotju z izpovedbo tožnika in njegovimi navedbami in v dejanskem stanju v družbi po osamosvojitvi. Tožnik je kot raznašalec časopisa delal v težkih pogojih, ni imel letnega dopusta, ni prejemal regresa in delal je za majhno mesečno nadomestilo in iskal lažjo zaposlitev, ki pa je tudi po osamosvojitvi ni dobil. Zato je opravil dodatni tečaj za skladiščnika, več 10 razgovorov za novo službo, vendar nikoli ni bil sprejet, ker je trčil v vprašanje, zakaj je bil obsojen. Vsi, ki so bili zaposleni v JLA so izgubili službo, zlasti če so bili obsojeni za hujše kaznivo dejanje. Kljub visoki stopnji zaposlenosti za te kandidate ni bilo dela. Do 2002, ko je bil postopek ustavljen, je veljal za obsojenega in ni mogel zato dobiti dela. Sodišče je zavrnilo zahtevek za zakonite zamudne obresti z obrazložitvijo, da so mu priznani valorizirani zneski in da to temelji na 179. členu ZOR. To je materialnopravno napačno, saj ni res, da je opravljena valorizacija v smislu povečane glavnice tudi za pripadajoče obresti. Zneski so valorizirani le na DEM in EUR po tečaju na dan nastanka posamezne mesečne obveznosti, kar pomeni, da je le delno ohranjena realna vrednost in ni bila upoštevana inflacija in v valorizaciji niso upoštevane obresti. V izogib ponavljanju se tožeča stranka sklicuje na pripravljalno vlogo z dne 4.2.2008 in ne more vplivati dejstvo, da je tožnik dokončno oblikoval zahtevek 12.12.2007. Postavil ga je že v predhodnem postopku in 2004 vložil tožbo. Najmanj kar mu gre so obresti od vložitve zahtevka pri toženi stranki ali od vložitve tožbe. Tožena stranka je ponujala 5.589.000,00 SIT, vendar tega ni bila pripravljena tožniku izplačati. Izpodbija odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi napačne obsodbe. Sodišče se sklicuje na obstoječo sodno prakso za podobne primere in ne navaja, katera je. Tožnik je podrobno opisal razmere v priporu in zaporu in vse trpljenje, ko je bil zaprt 1120 dni. Zapustila ga je žena, izgubil je stik z okoljem in prijatelji, težko je prenašal zaporske prostore. V podobnem primeru pod zadevo II Ips 458/93 je sodišče le za 6-mesečni pripor prisodilo 38.000,00 DEM ali 100,00 EUR na dan. Sodišče je zmotno odločilo o stroških.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

O delni ugoditvi pritožbi in delni spremembi sodbe: Pritožba graja odmero pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine po 200. členu ZOR (uporaba na podlagi 1060. člena OZ) in meni, da je prisojenih 10.000,00 EUR prenizka odškodnina. Pri tem opozarja, da je sodišče sledilo tožnikovi izpovedi o trajanju in intenziteti duševnih bolečin in zlasti opozarja, da je tožnik bil priprt in zaprt v skupnem trajanju 3 leta, 1 mesec in 6 dni. Sodišče je tudi sledilo tožniku v njegovi izpovedbi, da je trpel, ker je zaradi odtujenosti zaradi prestajanja kazni razpadel njegov zakon, da tudi hči ni želela več ohranjati stikov z očetom, ko je bil zaprt in ga ni več obiskovala. Sledilo mu je tudi v delu, da ga je prizadelo, da je izgubil stike s prijatelji, da je izgubil službo. Ko je razlagalo višino primerne odškodnine, je sodišče prve stopnje le omenilo, da je upoštevalo sodno prakso za podobne primere.

Pritožba ima prav, ko opozarja, da je v podobnih primerih sodna praksa bistveno višja. Pritožba sicer navaja primer II Ips 458/93, ko je šlo za 6-mesečni pripor. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče cit. primera v celoti primerjati s tožnikovim, saj je iz podatkov spisa moč ugotoviti, da je v primeru II Ips 458/93 tožnik zaradi posledic pripora psihično zbolel in bil invalidsko upokojen in da trpi za reaktivnimi depresijami, ki imajo paranoidno obeležje (primerjaj primer pod št. 657, objava Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, pregled sodne prakse, GV Založba, Jadek Pensa D. in kolegi). Pač pa je pritožbeno sodišče opravilo primerjavo vseh primerov objavljenih v tej knjigi od št. 653 do 685. Pri tem primerjava temelji na številu povprečnih neto plač, prisojenih v času sojenja na prvi stopnji. V času sojenja na prvi stopnji v tej zadevi, to je maj 2008, je znašala povprečna neto plača 882,94 EUR (objava Ur. l. RS, št. 79/2008). Tako se izkaže, da je tožnik v tej zadevi prejel 13,32 povprečnih plač. Ker so podobni primeri, ki so bili pregledani iz citirane knjige, bistveno višji, je bilo treba prisojeno odškodnino 10.000,00 EUR zvišati kar za 5-krat, tako da sedaj znaša primerna odškodnina namesto 10.000,00 EUR 50.000,00 EUR oziroma zvišano za 40.000,00 EUR. Ni podlage, da bi tožnikovo škodo ocenjevali drugače kot so podobni primeri v sodni praksi, saj gre za pasivno legitimacijo tožene stranke tudi v takšnem primeru, kot je tožnikov. Če je podana odgovornost tožene stranke, pa je treba pritožniku prisoditi tolikšno odškodnino, kot jo sodišča prisojajo v podobnih primerih ob podobnih škodah.

Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 338. člena ZPP. V preostalem delu pa pritožbi glede nepremoženjske škode ni mogoče pritrditi, saj je zahtevek tožnika previsok in neprimerljiv z drugimi podobnimi primeri.

O delni ugoditvi pritožbi in razveljaviti sodbe sodišča prve stopnje: Pritožba graja zavrnilni del sodbe za premoženjsko škodo in za odločitev o renti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožnikov zahtevek za bodočo škodo oziroma za rento in svojo obrazložitev oprlo na določbo 1. odstavka 188. člena ZOR. Menilo je, da ker tožnikova izguba na premoženju ne temelji na delovni nezmožnosti zaradi telesne poškodbe ali okrnitve zdravja, ni pravnorelevantna škoda. Pritožbeno sodišče pa se s tem stališčem ne more strinjati. Kot je že večkrat izreklo Vrhovno sodišče, je pravna podlaga za različne oblike odškodnine za premoženjsko škodo zaradi neupravičene obsodbe določena sicer v ZOR, razen kolikor je določena v ZKP (primerjaj razloge sodbe II Ips 636/2001). V ZKP pa je v členu 546. določena pravica osebi, ki je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti nastala škoda zaradi nedela ali zaradi lastnosti zavarovanca socialnega zavarovanja ali je bila onemogočena oziroma odložena zaposlitev, do katere bi sicer prišlo, se prizna delovna oziroma zavarovalna doba, kot da bi delala tisti čas, ki ga je zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti izgubila. V to dobo se všteje tudi čas nezaposlenosti, do katere je prišlo zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljenega odvzema prostosti, če se to ni zgodilo po njeni krivdi. Po 2. odstavku 546. člena mora upoštevati pristojni organ dobo iz 1. odstavka in če tega ne upošteva, lahko oškodovanec zahteva, naj sodišče iz 1. odstavka 540. člena ugotovi, da mu je ta čas po zakonu priznan. Tožba se vloži zoper organ, ki ne prizna priznane dobe in zoper Republiko Slovenijo. Zavarovalna doba iz 1. odstavka se v celoti všteva v pokojninsko dobo. 1. odstavek je bil z odločbo Ustavnega sodišča U-I-33/95 sicer razveljavljen, vendar z razlogi, da gre priznati te pravice iz 1. odstavka ne le v primeru prenehanja delovnega razmerja ampak tudi sicer. Po do sedaj ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje pa je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje, ko je bil zaprt. Če je v ZKP podlaga za priznanje pravic iz delovnega in socialnega zavarovanja, je najprej treba ugotoviti, ali je tožena stranka to storila in pri tožniku to upoštevala. Če je bilo tožniku vse priznano za nazaj, kar mu gre po 546. členu ZKP, tedaj mu škode v obliki zmanjšane pokojnine ni moč priznati, ker mu ta škoda ni nastala. Če pa tožena stranka ni priznala tožniku pravic po tej določbi, pa ni ovire, da tožnik zahteva razliko med priznano pokojnino in pokojnino, ki bi jo imel, če ne bi bil neutemeljeno zaprt in ne bi dobil vplačil za delovno dobo (188. člen ZOR v zvezi z 546. členom ZKP). V mejah materialnega vodstva pravde naj sodišče o tem vpraša tožečo stranko.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je tako bilo treba sodbo v tem delu, to je glede rente, razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da ugotovi pravnorelevantna dejstva v zvezi s to določbo in šele nato odloči. Pritožba še graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zapadle premoženjske škode iz naslova izgube na zaslužku. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ta del zahtevka z obrazložitvijo, da tožnik ni dokazal, da bi skušal pridobiti ustrezno zaposlitev in ocenjuje, da bi tožnik zlahka dobil v tem času zaposlitev. Še posebno šteje, da bi to bilo po 1991. letu, ko se po spremembi družbene ureditve tožnik ne bi mogel sklicevati, da se ni mogel zaposliti, ker je bil zaposlen pri JLA. Sodišče meni, da bi se lahko ravno zaposlil v vojski pri toženi stranki in zato zahtevek zavrne.

V sodbi pa na strani 5. obrazložitve sodišče najprej ugotavlja, da nima razloga dvomiti v izpoved tožnika, ko opisuje na kakšen način je skušal priti do zaposlitve v času po odpustu iz zapora. Nato prepiše celotno njegovo izpoved in med drugim tudi mu sledi, da je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje, da so ga celo prekvalificirali v skladiščnika, da je opravil 40 razgovorov za službo, da pa je vedno bil problem, da je obsojen. Ker je v tem delu nasprotje v sodbi med pravno odločilnimi dejstvi (izpovedba tožnika o možnosti zaposlitve in ugotovitev sodišča, da bi se tožnik lahko zaposlil), je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je to sodišče razsodilo mimo trditvene podlage tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja v tem delu s pritožbo, saj je tožeča stranka na listovni št. 18 celo navajala, da se tožnik od junija 1991 ne bi mogel več zaposliti v JLA in da bi delo lahko opravljal v Republiki Sloveniji glede na njegovo izobrazbo. To pomeni, da se je tožena stranka branila primerjave tiste plače, ki bi jo tožnik prejemal v vojski Republike Slovenije, pač pa se je sklicevala le na predpostavke iz primerljive plače za delavca njegove izobrazbe, če tožnik to dokaže. Zato je bilo treba pritožbi tudi v tem delu ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V nadaljevanju naj sodišče prve stopnje odloči glede na trditveno podlago tožnika, izvedene dokaze in tožbeni zahtevek. Pritožbeno sodišče še dodaja, da ni mogoče od tožnika zahtevati dokazovanja negativnih dejstev. Tožnik mora dokazati svoje trditve (da se je skušal zaposliti in kako je to potekalo), tožena stranka pa mora dokazati svoje trditve (da za obsojence ni bilo težav glede zaposlitve in tudi, če je to šlo za nekoga, ki je bil pred osamosvojitvijo v službi v JLA).

O zavrnitvi pritožbe glede obresti: Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje o zamudnih obrestih za priznano premoženjsko škodo. Sodišče je priznalo tožniku zamudne obresti od 12.12.2007 oziroma od zadnjega zahtevka dalje. Pri tem se je oprlo na določbo 189. člena ZOR. Pritožbeno sodišče se s to odločitvijo strinja. Gre tudi za ustaljeno sodno prakso, ki je bila oblikovana z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS, objava z dne 26.6.2002, ki pravi: Zamudne obresti od denarne odškodnine za premoženjsko škodo, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe (1. odstavek 189. člena ZOR) pripadajo oškodovancu od uveljavitve OZ dalje, če zamuda ni nastala pozneje in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001). V konkretnem primeru je na podlagi izvedeniškega mnenja in zaradi poteka časa tožnikov izgubljeni zaslužek v času odvzema prostosti bil preračunan z valutno klavzulo (najprej DEM in nato EUR). Zato je sodišče pravilno štelo, da je v tem delu bil zahtevek valoriziran in ni moglo odločiti drugače, kot je in še določa načelno pravno mnenje. Pritožba priznava veljavnost izvedeniškega mnenja in izvedenka v mnenju ugotavlja, da gre za valorizirane zneske izgube na zaslužku. Tako je bilo v tem delu treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo potrditi (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.