Jedro

Ker je tožnik kršil obveznost vestnega opravljanja dela na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, s tem, ko je določene ure izostajal z dela, mu je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15.11.2005 razveljavi in da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 21.12.2005 ni prenehalo, temveč še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi. V posledici takšne odločitve je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 21.12.2005 naprej vpisati delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje ter ji izplačati plače v višini, kot jo je prejemala do 21.12.2005, t.j. neto 155.117,20 SIT (oz. bruto 187.755,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnega mesečnega neto zneska plače osemnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, od mesečnih zneskov bruto plač pa plačati vse prispevke in davke.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje določenih dokazov ni izvedlo, čeprav bi bilo to nujno za pravilno ugotovitev materialne resnice, pri čemer ni obrazložilo, zakaj so bili ti dokazi zavrnjeni. Dokaze v zvezi z delovnim časom in evidenco delovnega časa, ki jih je tožena stranka predložila v zadnjih pripravljalnih vlogah, bi sodišče prve stopnje moralo šteti za prekludirane. Tožeča stranka ni prejela obvestila o preostanku 5,6 dni dopusta. Prvostopenjsko sodišče je o tem dejstvu sklepalo na podlagi zapisa priče B.P., ki pa ni verodostojen dokument, saj ni znano, na koga je bil naslovljen in kdo ga je prejel, ni datiran, vse številke so zaokrožene, datum nastanka ni znan (v zgornjem delu je oznaka prejeto 30.9.2005) in je mogoče napisan naknadno. V tem dokumentu je več nejasnosti. Če iz njega izhaja, da ima tožeča stranka še 5,6 dni letnega dopusta, potem s tem ni skladna nadaljnja navedba v dokumentu, da je 9.9.2005 za 2 uri prekoračila dopust, ter tudi ne ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 30.9.2005 tožeča stranka imela še 4 dni letnega dopusta. Vse, kar je navedeno v tem dokumentu, je bilo podlaga za prvo opozorilo, pri čemer je tožeča stranka tem ugotovitvam nasprotovala. Kontradiktornost v izpodbijani sodbi je tudi v ugotovitvi, da je tožeča stranka P. vedno povedala, da mora iti, s čimer je potrjeno, da je javljala razloge za odsotnost. P. ni nikoli prepovedal odhoda, ampak rekel, da se da vse dogovoriti, da so vsi zadosti stari, da je vsak odgovoren za svoja dejanja. Ob takšnih odgovorih tožeča stranka ni pomislila, da gre za neodobren izhod, še zlasti, ker je P. tudi ostalim odobraval izhode na tak način in ker je bila glede posamičnih ur možna kompenzacija s popoldanskim delom ali delom med vikendi. V konkretnem primeru ni šlo za sistem odobravanja letnega dopusta, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak za kompenzacijo ur (posamezne odsotnosti je tožena stranka izravnavala z občasnimi popoldanskimi zadolžitvami), katerih saldo pa ni nikjer razviden. P. je knjižil zadeve kakor je hotel in brez uskladitve z delavcem. Za nadure tožena stranka ni izdajala odločb, niti jih delavcem izplačala, zato je bila kompenzacija delovnih ur utečena praksa, njihovo kvalificiranje pa samovolja P. (ali se bodo ure štele kot letni dopust ali kot evidenčne ure in se kompenzirale s popoldanskim delom). Sodišče prve stopnje zaključuje, da bi P. tožeči stranki odsotnost dovolil, če bi še imela dopust. Zato je potrebno ugotoviti, ali je tožeča stranka še imela letni dopust ali ne – tudi glede tega je izpodbijana sodba kontradiktorna, saj zaključuje, da je tožeča stranka oktobra imela še 4 dni kolektivnega dopusta, iz dokumenta P. pa izhaja, da je 1.10.2005 imela še 5,6 dni letnega dopusta. Tožeča stranka v oktobru in novembru ni kršila delovnega časa; če je že imela privatne izhode, so bili ti odobreni, kar je potrdila priča B., v ostalih primerih pa je šlo za službene obveznosti. Dne 14.10.2005 in 24.10.2005 je opravljala raznos faktur na dislociranem obratu, v ostalih primerih pa ji je bila odsotnost odobrena na način, izkazan s pričami. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da dostavljanje računov ob malici ni izvedljivo v pol ure. S. ni mogel pravilno beležiti odsotnosti tožeče stranke, saj je bil sam na malici. Priča B. je pojasnil, da je S. nekoč „v hecu“ vpisal uro prihoda tožeče stranke, glede katere so se mu sodelavci zlagali. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožeča stranka zadnje pogodbe o zaposlitvi ni podpisala. Na prvi predloženi pogodbi je skromno viden del podpisa, ki pa postane viden ob povečanem toniranju fotokopiranja. Sicer pa je tožeča stranka predlagala, da lahko predloži tudi originalno podpisano pogodbo, pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, razlogov za to pa ni obrazložilo. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Če tožena stranka ni odpovedala zadnje pogodbe o zaposlitvi, ampak neko prejšnjo, je tožeča stranka še vedno v delovnem razmerju, pri čemer stališče sodišča prve stopnje, da je nova pogodba podobne vsebine, ni sprejemljivo. Priča D.V. ni vedela, ali je bila pogodba z dne 1.12.2000 sklenjena. Povedala je le, da je ni v personalni mapi, kjer bi morala biti, če bi jo tožeča stranka vrnila. Vendar pa je P. povedal, da delavci niso kontaktirali s kadrovsko službo, ampak je on urejal vse zadeve in bi torej moral izročiti pogodbo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je dne 12.2.2007 vložila dopolnitev pritožbe. V januarju 2007 je izvedela, da je sodnica porotnica A.R. žena direktorja proizvodnje pri toženi stranki, v posledici česar je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je pri izdaji izpodbijane sodbe sodelovala sodnica porotnica, ki bi morala biti po zakonu izločena (2. in 3. odstavek 70. člena ZPP) oz. je podana okoliščina, ki vzbuja dvom v njeno nepristranskost (6. odstavek 70. člena ZPP). Tožeča stranka predlaga, da se dopolnitev pritožbe podrejeno šteje kot predlog za obnovo postopka, saj po preteku 30 dni, odkar je tožeča stranka izvedela za to dejstvo, ne bo več mogoče predlagati obnove. K dopolnitvi pritožbe pa je predložena tudi originalna pogodba o zaposlitvi, katere tožena stranka ni nikoli odpovedala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ugotovljeno pravilno in popolno, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, zato sta tovrstna pritožbena očitka neutemeljena. Pritožbeno sodišče povzema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, k posameznim pritožbenim navedbam pa daje naslednja pojasnila.

Tožeči stranki je bila po izvedenem zagovoru dne 15.11.2005 zaradi kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz krivdnega razloga (3. alinea 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/02). Očitane so ji bile neopravičene odsotnosti z dela dne 14.10.2005 (1 ura), 19.10.2005 (3 ure), 24.10.2005 (1 ura), 25.10.2005 (3 ure), 7.11.2005 (3 ure) in 8.11.2005 (4 ure).

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovitve kršitve (1. odstavek 83. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo na podlagi poročila tožeči stranki nadrejenega B.P. o desetih neopravičenih izostankih z dela v času od 9.9.2005 do 28.9.2005, tožeči stranki dne 7.10.2005 vročeno pisno opozorilo v smislu citiranega določila ZDR. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožeča stranka ugotovitvam iz tega poročila nasprotovala.

Tožeča stranka je na zagovoru pri toženi stranki in tudi na zaslišanju v postopku na prvi stopnji potrdila, da je bila predhodno opozorjena na možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev.

Priča B.P. je izpovedal, da je tožečo stranko v septembru 2005 opozoril, da nima več letnega dopusta (sicer je po ugotovitvah izpodbijane sodbe priča podrejenim očitno vedno dovolila, da koristijo letni dopust po urah, vendar le, če so ga še vedno imeli), priča pa je tudi vseskozi vztrajala, da tožeči stranki spornih izostankov z dela ni odobrila. Po oceni sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka in v skladu z načelom proste presoje dokazov pravilno štelo, da je v obravnavani zadevi izpolnjena predpostavka, ki je v 1. odstavku 83. člena ZDR določena za redno odpoved iz krivdnega razloga.

Konkretne nejasnosti, ki jih pritožba očita poročilu, na podlagi katerega je bilo tožeči stranki izdano pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Na podlagi 1. odstavka 337. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca prvega naroka za glavno obravnavo, česar pa tožeča stranka v pritožbi ni zatrjevala, niti dokazovala. Sicer pa nasprotje, ki ga pritožba vidi v tem, da iz poročila na eni strani izhaja, da ima tožeča stranka še 5,6 dni letnega dopusta, na drugi strani pa ugotavlja, da je 9.9.2005 za 2 uri prekoračila dopust, ni podano. Iz poročila izhaja, da je P. dne 1.9.2005 obvestil tožečo stranko, da ima še 5,6 dni dopusta. Po podatkih računalniške evidence delovnega časa za tožečo stranko je ta v dneh 1.9.2005, 5.9.2005, 6.9.2005, 7.9.2005, 8.9.2005 in 9.9.2005 koristila dopust. V poročilu zabeležena prekoračitev dopusta na dan 9.9.2005 v trajanju 2 ur izhaja iz tega, da je tožeča stranka v navedenih dnevih koristila dopust v trajanju šestih delovnih dni, kljub temu, da je imela na razpolago le še 5,6 dni dopusta. Prav tako v ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je dne 30.9.2005 tožeča stranka imela še 4 dni letnega dopusta, ni zaslediti nobenega nasprotja s poročilom. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je tožeča stranka od januarja 2005 do vključno septembra 2005 izkoristila 23 dni dopusta od skupaj priznanih 27 dni, preostali 4 dnevi pa so bili upoštevaje delovni koledar tožene stranke namenjeni za kolektivni dopust konec meseca decembra 2005. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je 30.9.2005 tožeča stranka imela še 4 dni letnega dopusta, je zato pravilen, sicer pa je tudi tožeča stranka sama v postopku izpovedala, „da ji je takrat ostalo neizkoriščenega 4 dni kolektivnega dopusta“.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevanje tožeče stranke, češ da v mesecu oktobru in novembru 2005 ni kršila pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana. Sodišče prve stopnje je navedlo tehtne argumente (str. 5 obrazložitve), zakaj je ocenilo za verodostojno izpovedbo priče B. P., ki je zatrjeval, da tožeči stranki za dneve 14.10.2005, 19.10.2005, 24.10.2005, 25.10.2005, 7.11.2005, in 8.11.2005 ni odobril očitanih ur odsotnosti z dela. Pritožbeno sodišče na tem mestu soglaša in v izogib nepotrebnemu ponavljanju tudi v celoti povzema obširne razloge iz tistega dela izpodbijane sodbe, v katerem je tožeči stranki dokazana kršitev 1. odstavka 31. člena ZDR, ki med drugim določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, in sicer v času in kraju, ki sta določena za izvajanje dela.

Pritožba napačno zatrjuje, da P. tožeči stranki ni nikoli prepovedal odhoda, ampak ji je rekel, da se da vse dogovoriti, da so vsi zadosti stari, da je vsak odgovoren za svoja dejanja, ob takšnih odgovorih pa tožeča stranka ni pomislila, da gre za neodobren izhod, še zlasti, ker naj bi P. tudi ostalim odobraval izhode na tak način. Že v gornjih navedbah je bilo pojasnjeno, da je P. izrecno zanikal odobritev spornih odsotnosti tožeči stranki. Poleg tega pa ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, v katerem sta bila zaslišana tudi sodelavca tožeče stranke A.S. in P.B., ne izkazujejo, da je P. podrejenim dejansko odobraval izhode na način, kot ga zatrjuje pritožba.

Po navedbah pritožbe tožeča stranka tudi zato ni pomislila, da gre za neodobrene izhode, ker je bila glede posamičnih ur možna kompenzacija s popoldanskim delom ali delom med vikendi. Tudi ta pritožbeni očitek v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Četudi je bilo pri toženi stranki mogoče izhode z dela nadomestiti z naknadnim delom, to tožeče stranke v ničemer ne odveže dolžnosti, da za vsak posamični izhod predhodno dobi izrecno dovoljenje nadrejenega. Kot ugotavlja izpodbijana sodba, je tožeča stranka na zagovoru navedla, da je hotela odsotnosti nadoknaditi s popoldanskim delom, a nadrejenemu ni povedala, kdaj bo manjkajoče ure nadoknadila. P. je na zaslišanju pred sodiščem v celoti vztrajal pri izjavi, kot jo je podal v postopku pri toženi stranki, ko je med drugim tudi pojasnil, „da je tožeča stranka v vseh primerih ravnala tako, da je rekla, da mora iti, ne da bi za to od njega dobila izrecno soglasje ali se predhodno pogovorila o prerazporeditvi delovnega časa“. Iz izvedenega dokaznega postopka tako izhaja, da med P. in tožečo stranko ni obstajal izrecen predhodni dogovor o tem, da bo tožeča stranka posamično odsotnost kompenzirala bodisi s popoldanskim delom, bodisi z delom med vikendi.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da S. ni pravilno beležil odsotnosti tožeče stranke. Priča A.S. je izpovedal, „da je moral po naročilu šefa štirikrat zapisati, kdaj se je tožeča stranka vrnila z malice“, pri čemer je P. pojasnil, da je S. za tožečo stranko beležil prihode z malice za dni 1.10.2005, 6.10.2005, 12.10.2005 in 26.10.2005. Kot prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, za navedene dni tožeči stranki v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh niso očitani neopravičeni izostanki z dela, zato zabeležke S. za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne.

Na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če so razlogi resni in utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pritožbeno sodišče soglaša in povzema tudi okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama v obravnavani zadevi ni mogoče. Pri tem še zlasti velja izpostaviti okoliščino, da je tožeča stranka zaradi neopravičenih izostankov z dela prejela pisno opozorilo dne 7.10.2005, vendar je še v istem mesecu nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožeča stranka še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki, češ da ji ni bila odpovedana zadnja sklenjena pogodba o zaposlitvi z dne 1.12.2000. Med strankama je bilo sporno, ali je tožeča stranka podpisala to pogodbo o zaposlitvi. Pritožba napačno očita, da je s odišče prve stopnje zaključilo, da ta pogodba s strani tožeče stranke ni bila podpisana. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, da je prvostopenjsko sodišče to pogodbo s strani tožeče stranke štelo bodisi za podpisano, bodisi za nepodpisano. Zavzelo je le stališče, da so pogodba o zaposlitvi z dne 26.2.1992, aneks z dne 25.10.1993 in sklep z dne 23.5.2000 (le-ti so bili citirani v predmetni odpovedi) podobne vsebine kot pogodba o zaposlitvi z dne 1.12.2000. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča soglaša. Z aneksom z dne 25.10.1993 je bila pogodba o zaposlitvi z dne 26.2.1992 spremenjena tako, da je bila tožeča stranka razporejena na delovno mesto pomočnik vodje skladišča – viličarist. S sklepom z dne 23.5.2000 je bila tožeča stranka prerazporejena na delovno mesto evidentičar in pomočnik vodje skladišča, pri čemer tudi iz uvoda predmetne odpovedi izhaja, da je bila tožeča stranka razporejena na to delovno mesto. V predloženi pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2000, ki naj bi sicer začela veljati že 1.1.1999 (razporeditev v višji vrednostni razred pa 1.12.2000), je prav tako določena razporeditev tožeče stranke na delovno mesto evidentičar in pomočnik vodje skladišča. Iz navedenega izhaja, da četudi sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi z dne 1.12.2000, to v ničemer ne vpliva na zakonitost predmetne odpovedi. Nenazadnje razporeditev tožeče stranke po pogodbi o zaposlitvi z dne 1.12.2000 velja že od 1.1.1999, sklep o razporeditvi z dne 23.5.2000 pa je bil sprejet in je stopil v veljavo časovno kasneje in ga odpoved pogodbe o zaposlitvi zato pravilno citira. Poleg tega pa velja omeniti tudi to, da tožena stranka nenazadnje v odpovedi lahko sploh ne bi navedla datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi, ki jo odpoveduje, pa zgolj iz tega razloga odpoved iz krivdnega razloga ne bi bila nezakonita. Ker glede na obrazloženo dokaz z vpogledom v originalno pogodbo o zaposlitvi z dne 1.12.2000 ter postavitev izvedenca grafologa v ničemer ne bi doprinesla k razjasnitvi odločilnih dejstev za sprejem odločitve, je sodišče prve stopnje njuno izvedbo utemeljeno zavrnilo.

Zmoten je pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi niso bili izvedeni vsi predlagani dokazi. Sodišče prve stopnje je namreč v okviru izvedenega dokaznega postopka pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, ki so bila potrebna za sprejem odločitve. Prav tako pa je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da izvedba preostalih predlaganih dokazov, ki so bili zavrnjeni (zaslišanje dveh prič, postavitev izvedenca grafologa, pribava evidenc delovnega časa za vse delavce skladišča in evidenc knjiženih faktur), ne bi v ničemer pripomogla k odločitvi v tej zadevi, pri čemer pritožbeno sodišče s slednjim zaključkom soglaša. Pritožbeni očitek, da je podana prekluzija glede dokazov, ki jih je tožena stranka predložila v zadnjih pripravljalnih vlogah, ni utemeljen. V 1. odstavku 286. člena ZPP je določeno, da mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Dokazi tožene stranke iz pripravljalnih vlog z dne 2.3.2006 in 7.4.2006 so predloženi pravočasno, saj so bili sodišču prve stopnje posredovani še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil dne 13.6.2006. S pripravljalno vlogo z dne 3.7.2006 je tožena stranka predložila kot dokaz računalniški izpis delovnega časa tožeče stranke, vendar je izvedbo tega dokaza predlagala že na prvem naroku za glavno obravnavo, ko se ga je tudi zavezala predložiti, zato je ta dokaz potrebno šteti za pravočasnega v smislu 1. odstavka 286. člena ZPP.

V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka kršila pogodbene obveznosti in da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek je zato materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi tako neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in, vključno z odločitvijo o stroških postopka, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje se je v razlogih svoje odločitve opredelilo le do pravočasno vložene pritožbe z dne 12.10.2006, ne pa tudi do dopolnitve pritožbe z dne 12.2.2007, saj ta ni bila vložena v predpisanem 15-dnevnem prekluzivnem roku od vročitve prepisa sodbe (1. odstavek 333. člena ZPP). Dopolnitve pritožbe pa tudi ni mogoče šteti kot predlog za obnovo postopka, saj se lahko na predlog stranke obnovi le postopek, ki je bil s sodno odločbo že pravnomočno končan (1. odstavek 394. člena ZPP), pri čemer se predlog vloži pri sodišču prve stopnje, in ne pri višjem sodišču (1. odstavek 397. člena ZPP). Tožeča stranka tudi sicer predlog za obnovo postopka zmotno opravičuje s tem, da bo v nasprotnem primeru prekludirana. V 2. odstavku 396. člena ZPP je namreč določeno, da se v primeru, če bi 30-dnevni subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka začel teči, preden bi postala odločba pravnomočna, šteje ta rok od pravnomočnosti odločbe, kadar zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo, sicer pa od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).