Jedro

Boniteta zemljišča je podatek o proizvodni sposobnosti zemljišča, ki se določa v obliki bonitetnih točk (25. člen ZKZ), podrobnejša metodologija določanja bonitete zemljišč pa je bila določena v Pravilniku o določanju in vodenju bonitete zemljišč, torej predpisu usklajenem z določbami ZKZ. Po presoji sodišča zasaditev rastlin, v konkretnem primeru smrek, predstavlja nasad, ki ob podatku gostote zasaditev več kot 50 rastlin na hektar, ustreza definiciji iz drugega odstavka 4.a člena ZKZ, ki določa, da se za nasad po 4.a členu šteje strnjen nasad rastlin za gospodarsko rabo z gostoto 50 ali več rastlin na hektar.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, Območna enota Murska Sobota, izpostava Lendava, je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da mora A.A., lastnica kmetijskega zemljišča z grafično enoto rabe kmetijskega zemljišča (v nadaljevanju GERK), št. 3053472, parc. št. 618/1 (površine 3272 m2), 618/2 (površine 1915 m2), 619/1 (površine 1928 m2) in 619/2 (površine 1321 m2), vse v k.o. ..., izkrčiti in odstraniti s površine kmetijskega površine vso gozdno drevje, iglavce različnih velikosti, ki so posajeni oziroma v rasti na omenjenem kmetijskem zemljišču, ki spada v območje najboljših kmetijskih zemljišč. V 2. točki izreka je bil določen rok za izvršitev 1. točke te odločbe, 15. 12. 2017 in v 3. točki odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V 4. točki je bila naložena obvestilna obveznost ob izvedbi 1. točke izreka.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil (1. točka izreka) in v 2. točki izreka popravil navedbo imena katastrske občine namesto ... - ....

3. Tožnica v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb Ustave RS. Pojasnjuje, da ugotovitve tožene stranke, da so na navedenih parcelah posajeni iglavci različnih velikosti ni sporna, zmotno pa je stališče tožene stranke, da je v tem primeru treba uporabiti določilo 4.a člena ZKZ.

4. Ne strinja se z analogijo, ki jo je v obrazložitvi na strani 3, drugostopenjske določbe sprejela tožena stranka, ker je nesporno, da določilo 11. člena ZKZ iz leta 1986, na katerega se sklicuje Pravilnik, ne velja več. To pomeni, da izpodbijana odločitev ne more temeljiti na določilih tega Pravilnika. Po mnenju tožnice je sporna uporaba termina prvo območje kmetijskih zemljišč in drugo območje kmetijskih zemljišč, saj iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti v čem naj bi bila ta dva termina enaka sedanjemu terminu območje trajno varovanih kmetijskih zemljišč in območje ostalih kmetijskih zemljišč. Analogija se mora razlagati restriktivno in v korist tožnice, zato v tem delu izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava.

5. Prav tako sedaj veljavni ZKZ ne določa pojma nasada oziroma gozdne plantaže in ker gre za zakonski znak očitanega prekrška oziroma protipravnega ravnanja, tožnica vztraja, da morajo biti ti znaki v zakonu in ne v podzakonskem predpisu, opredeljeni natančno in jasno. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe ni določena. Prav tako tožnici ni jasen očitek tožene stranke, da naj zemljišč ne bi obdelovala kot skrben gospodar, saj dejstvo, da je na zemljiščih posajen nasad iglavcev, ne pomeni kršitve določbe prvega odstavka 7. člena ZKZ.

6. Tožnica v nadaljevanju pojasnjuje, da spornega nasada ne gre obravnavati kot gozdne plantaže oziroma ne gre za gozd, ampak za posajena drevesa višine 130 do 170 cm, ki se skupaj s korenino prodajajo naprej, zato v zadevi ne gre za pogozdovanje. Da je sajenje drevesnih vrst dovoljeno tudi na kmetijskih zemljiščih, izhaja iz določbe 4.a člena ZKZ, kar bi bilo treba uporabiti tudi v spornem primeru. Drevesa so bila posajena v okviru opravljanja lastne pridobitne dejavnosti, tožnica pa je pred pričetkom saditve dreves pridobila dovoljenje Upravne enote ..., kar dokazuje s kopijo zapisnika, št. 330-6/2012 z dne 23. 11. 2012 in izpiskom iz registra kmetijskih gospodarstev z dne 23. 11. 2012. Ne sprejema navedbe, da te listine za konkretno zadevo niso pomembne in pojasnjuje, da je v izgradnjo in saditev dreves vložila veliko lastnih finančnih sredstev, da je nepremičnina vzorno urejena in da bi ji zaradi izvršitve izpodbijane odločbe bila povzročena premoženjska škoda v višini več kot 50.000,00 EUR. Vztraja tudi, da izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) oziroma pravico do uživanja zasebne lastnine v smislu 67. člena Ustave RS ter pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. Ustave RS, kršena pa je tudi določba 71. in 25. člena Ustave RS. Ker je odločitev arbitrarna, je kršeno tudi določilo 22. in 23. člena Ustave RS.

7. Tožnica sodišču predlaga, da se preberejo listine pridobljenega upravnega spisa in izvedejo dokazi ter izpodbijana odločba in odločba drugostopenjskega organa odpravita oziroma podrejeno razveljavita. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

8. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem pojasnjuje, da je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidna postavitev spornih zemljišč z gozdnim drevjem, iglavci različne velikosti. Ob upoštevanju fotografij priloženih zapisniku z dne 11. 11. 2016, gre za nasad po 4.a členu ZKZ, ker je na površini nekaj manjši od 1,5 hektara, posajeno bistveno več kot 50 rastlin na hektar.

9. Sklicuje se na podatke o boniteti spornih zemljišč in podatke Občine ... in kot utemeljeno šteje ugotovitev, da je bilo kršeno določilo prvega odstavka 4.a člena ZKZ, ker se predmetna zemljišča uporabljajo kot nasad iglavcev, čeprav nobeno od njih nima bonitete manjše od 30. Pojasnjuje tudi, da določba 4.a člena ZKZ ne prepoveduje saditve nasadov, temveč predpisuje vrednost bonitete, ki je posamezno kmetijsko zemljišče, na katerem naj bi bil nasad zasajen, ne sme presegati. Neutemeljena je tudi trditev, da naj bi bilo pred sajenjem dreves pridobljeno dovoljenje. Zavrača tudi zatrjevanje o kršitvi ustavnih pravic, ker je bila odločba izdana v skladu z določbami ZKZ, prav tako pa je v skladu s tem zakonom predpisan tudi način uresničevanje omenjene pravice na kmetijskih zemljiščih.

K 1. točki izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi sodišče, kot nesporne med strankami, povzema ugotovitve dejanskega stanja razvidne iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 11. 12. 2016, kjer je bila ugotovljena nasaditev v 1. točki izreka navedenih kmetijskih zemljišč z gozdnim drevjem, iglavci različne velikosti. Z ugotovitvami inšpekcijskega nadzora je bila tožnica, na podlagi četrtega odstavka 29. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), seznanjena 12. 1. 2017, ko ji je bil vročen zapisnik inšpekcijskega pregleda in poziv, da lahko na ugotovitve poda pripombe. V posredovanih pripombah je tožnica pojasnila, da so bili iglavci, ki so namenjeni prodaji in ne trajni pogozditvi, posajeni pred šestimi oziroma štirimi leti in da gre za nasad nordijskih smrek. V postopku je bilo ugotovljeno lastništvo zemljišč in za kmetijski zemljišči, parc. št. 618/1 in 618/2 ugotovljena boniteta 67, za kmetijski zemljišči s parc. št. 619/1 in 619/2 pa boniteta 49. Prav tako je bilo na podlagi obvestila Občine ... z dne 23. 1. 2017 ugotovljeno, da občinski prostorski načrt zemljišča prej navedenih parcelnih številk uvršča v območje najboljših kmetijskih zemljišč.

12. Po presoji sodišča zgoraj navedena in med strankami nesporna dejstva, utemeljujejo izpodbijano odločitev, ki temelji na določbi petnajste alineje točke B prvega odstavka 107. člena ZKZ, ki inšpektorju daje pristojnost izreči ukrepe, če se nasadi miskanta ter lesnih, grmovnih in drevesnih vrst, ki niso namenjene pridelavi sadja in oljk, sadijo na zemljiščih, ki so po namenski in dejanski rabi kmetijska in imajo boniteto 30 ali več. Uradni podatki GURS namreč izkazujejo, da imajo zemljišča, parc. št. 618/1, 618/2, 619/1 in 619/2, vse v k.o. ..., boniteto 67 oziroma 49, torej uradno določena vrednost bonitete kmetijskih zemljišč presega v določbi 4.a člena ZKZ dopustno boniteto za zasaditev nasadov, obenem pa v obravnavani zadevi nesporno gre za nasad drevesnih vrst, ki niso namenjena pridelavi sadja in oljk.

13. Tožnica kot sporno v obravnavani zadevi izpostavlja, da zasaditve na zemljiščih parc št. 618/1, 618/2, 619/1 in 619/2, vse v k.o. ..., ni mogoče obravnavati kot nasada, toliko bolj zato, ker definicija nasada iz določbe ZKZ ni razvidna, določbe Pravilnika o uporabi kmetijskih zemljišč za gozdne plantaže (Uradni list SRS, št. 7/86) pa ne ustrezajo več. Sodišče tožnici pojasnjuje, da je navedeni pravilnik, skladno z določbo sedme alineje 122. člena ZKZ, predpis, ki je v veljavi in se uporablja vse do izdaje novih predpisov in ki izrecno pojasnjuje kdaj se lahko kmetijska zemljišča začasno uporabljajo za gozdne plantaže. Res je, da pravilnik začasno uporabo za gozdne plantaže dovoljuje na kmetijskih območjih druge vrste in samo izjemoma na kmetijskih območjih prve vrste, torej na vrednostni opredelitvi kmetijskih zemljišč, ki je ZKZ ne uporablja. Boniteta zemljišča je namreč podatek o proizvodni sposobnosti zemljišča, ki se določa v obliki bonitetnih točk (25. člen Zakona o zemljiškem katastru), podrobnejša metodologija določanja bonitete zemljišč pa je bila določena v Pravilniku o določanju in vodenju bonitete zemljišč (Uradni list RS, št. 47/08), torej predpisu usklajenem z določbami ZKZ. Ne glede na navedeno pa sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev tožene stranke, da nesporno ugotovljena boniteta zemljišč utemeljuje uporabo določbe 4.a člena ZKZ. V nadaljevanju pa sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na definiranje sporne zasaditve kot nasada. Tudi po presoji sodišča zasaditev rastlin, v konkretnem primeru smrek, predstavlja nasad, ki ob podatku gostote zasaditev več kot 50 rastlin na hektar, ustreza definiciji iz drugega odstavka 4.a člena ZKZ, ki določa, da se za nasad po 4.a členu šteje strnjen nasad rastlin za gospodarsko rabo z gostoto 50 ali več rastlin na hektar.

14. Glede na navedeno in ugotovitvi, da je prvostopenjski organ za izrek spornega ukrepa imel pooblastilo v določbi prve alineje točke A) prvega odstavka 107. člena ZKZ in ugotovitvi, da dejansko stanje med strankami ni sporno, je sodišče presodilo, da je izrek spornega inšpekcijskega ukrepa pravilen in v skladu z materialnopravno podlago, na katero se sklicuje, zato je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče tožnici, enako kot je to že pojasnila tožena stranka, pojasnjuje tudi, da na zakonitost izpodbijane odločitve ne morejo vplivati navedbe, da je bila zasaditev opravljena z dovoljenjem upravne enote, kar naj bi dokazoval zapisnik št. 330-6/2012 z dne 23.11. 2012 in izpis iz registra kmetijskih gospodarstev z dne 23. 11. 2012. Postopek v tej zadevi se namreč ni nanašal na izdajo dovoljenja za zasaditev v smislu določbe 4.a člena ZKZ, ker je postopek vpisa namenjen javljanju sprememb o zemljiščih kmetijskega gospodarstva. Kot neutemeljene pa sodišče po ugotovitvi, da je izrek spornega ukrepa pravilen in skladen z materialno pravno podlago, zavrača tudi očitane kršitve ustavnih pravic.

15. Sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), odločitev sprejelo na seji.

K II. točki izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora tožnica nositi svoje stroške sama, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz točke II izreka te sodbe.