Jedro

Tožena stranka ni bila upravičena odpovedati pogodbeno razmerje v tistem delu, ki se nanaša na zdravstveno dejavnost na primarni ravni, in sicer ne glede na to, da tožeča stranka v času delne odpovedi pogodbenega razmerja za to področje še ni uspela pridobiti koncesije. Te koncesije tožeča stranka res dotlej ni uspela pridobiti, pri čemer pa je tožena stranka kljub temu 26.4.2012 tudi v tem delu sklenila pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedela, da nima koncesije, upoštevaje ob tem, da je občina že v letu 2004 (priloga A7) sprejela sklep o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (v kateri se je nahajala tudi tožeča stranka). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča tedaj niso bili podani pogoji za (delni) odstop od pogodbe po prvem odstavku 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012 (priloga A6) v zvezi z 21. členom pogodbe (priloga A4), niti niso bili podani zakonski pogoji za ničnost pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se ugotovi, da med pravdnima strankama še vedno obstaja veljavno pravno razmerje na podlagi Pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012 z dne 26.4.2012. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 7432,05 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka dalje.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v celoti razveljavi in vrne sodbo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se je ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, oz. je določene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče prve stopnje bi moralo v konkretnem primeru presojati tudi podredni zahtevek. Sodišče prve stopnje se je postavilo na zmotno pravno stališče, da tožena stranka ni imela podlage za odstop od pogodbe po prvem odstavku 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012 ter da tožena stranka konkretno ni navedla, kakšne kršitve iz predmetnega dogovora sploh očita tožeči stranki, oz. konkretno katere predpise iz področja zdravstvenega zavarovanja naj bi tožeča stranka pri opravljanju zdravstvene dejavnosti na podlagi sklenjene pogodbe kršila. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje v smeri, da zaradi dalj časa trajajočega opravljanja zdravstvene dejavnosti s strani tožeče stranke, tožeča stranka ne potrebuje koncesije. Tožena stranka se ni sklicevala na odpovedni razlog iz četrtega odstavka 54. člena Splošnega dogovora. Tožeča stranka zaradi odsotnosti koncesije za opravljanje primarne zdravstvene dejavnosti ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje zdravstvene dejavnosti na tem področju. Javna zdravstvena mreža vključuje javne zavode in zasebne izvajalce, ki za izvajanje svoje dejavnosti potrebujejo veljavno koncesijo. V tej zvezi je treba upoštevati določbe Zakona o zavodih. V skladu z 21. členom Zakona o lokalni samoupravi občina samostojna opravlja lokalne zadeve javnega pomena, ki jih določi s splošnim aktom ali so določene z zakonom. Zagotavljanje javne zdravstvene službe na primarni ravni je naloga občine. Podelitev koncesije v zdravstvu pomeni podelitev pravice in obveznosti izvajanja javne zdravstvene službe. Koncesijska pogodba vsebuje neko dovolitev. V tej zvezi je treba upoštevati ničnost, ki nima ne roka in ne pogoja. Upoštevati je tudi treba, da tožeča stranka ni pridobila niti kasneje veljavne koncesije na tem področju, kar izhaja iz odločbe o odvzemu koncesije z dne 11.7.2014. Ta odločba je postala dokončna in pravnomočna, kar je razvidno iz dopisa Mestne občine Ljubljana z dne 15.10.2014. Tožena stranka opozarja tudi na 4. točko 20. člena Zakona o računskem sodišču, ki določa, da mora mnenje o poslovanju, ki ga poda računsko sodišče spoštovati vsak državni organ. Tožena stranka je ves čas opozarjala tožečo stranko in ji je dala tudi razumen rok, da si formalno uredi svoj status za zakonito izvajanje svoje dejavnosti, zato toženi stranki ni mogoče očitati pasivnosti ali neaktivnosti.

4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take na katere opozarja obravnavana pritožba (sodbe se ne more preizkusiti, neupravičena zavrnitev dokaznih predlogov, dolžnost obravnavanja podrednega zahtevka), niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki 26.4.2012 sklenili Pogodbo o izvajanju zdravstvenih storitev za pogodbeno leto 2012, ki velja do sklenitve nove pogodbe, razen v primeru, če katera od strank od pogodbe odstopi (1). Tako na primarni kot na sekundarni ravni je treba sprejeti plan (mrežo javne zdravstvene službe) zdravstvenega varstva (drugi in tretji odstavek 2. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti - ZZDej), pri čemer mrežo javne zdravstvene službe na primarni ravni zagotavlja občina oz. mesto, mrežo javne zdravstvene službe na sekundarni ravni pa zagotavlja republika Slovenija (prvi in četrti odstavek 5. člena ZZDej). Do sprejema plana zdravstvenega varstva pa deluje mreža javne zdravstvene službe največ v obstoječem obsegu (94. člen ZZDej). Nobenega dvoma ni bilo, da je imela tožeča stranka ob sklenitvi omenjene pogodbe status zdravstvenega zavoda, ki opravlja zdravstveno dejavnost in je pridobila pravico javnosti po Zakonu o zavodih. Te pravne osebe pa so bile v skladu z določbo drugega odstavka 95. člena ZZDej dolžne v šestih mesecih od sprejema plana zdravstvenega varstva pridobiti koncesijo za opravljane javne službe, sicer jim po tem roku preneha pravica za opravljanje javne službe.

6. Tožeča stranka je z izjavo z dne 30.5.2013 delno odpovedala omenjeno pogodbo, in sicer predvsem v delu, ki se nanaša na izvajanje in financiranje programa osnovne zdravstvene dejavnosti, upoštevaje ob tem, da je tožeči stranki dotlej od države uspelo pridobiti koncesijo za zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni (namesto za izvajanje programa bolezni dojk in mamografije, ki jo je tožeča stranka izvajala do pridobitve koncesije, je tožeča stranka po koncesijskem dogovoru upravičena za opravljanje javne službe v specialistični zunajbolnišnični zdravstveni dejavnosti na področju urologije - odločba o podelitvi koncesije v prilogi A8).

7. Vendar pa tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni bila upravičena odpovedati pogodbeno razmerje v tistem delu, ki se nanaša na zdravstveno dejavnost na primarni ravni, in sicer ne glede na to, da tožeča stranka v času delne odpovedi pogodbenega razmerja za to področje še ni uspela pridobiti koncesije. Te koncesije tožeča stranka res dotlej ni uspela pridobiti, pri čemer pa je tožena stranka kljub temu 26.4.2012 tudi v tem delu sklenila pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedela, da nima koncesije, upoštevaje ob tem, da je občina že v letu 2004 (priloga A7) sprejela sklep o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (v kateri se je nahajala tudi tožeča stranka). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča tedaj niso bili podani pogoji za (delni) odstop od pogodbe po prvem odstavku 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012 (priloga A6) v zvezi z 21. členom pogodbe (priloga A4), niti niso bili podani zakonski pogoji za ničnost pogodbe. Tožeča stranka namreč ni z ničemer kršila sprejete pogodbene obveznosti, niti ji ni mogoče očitati, da ni več mogla uresničevati prevzetih obveznosti, kot je to pravilno zaključilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča v času, ko je tožena stranka podala enostransko izjavo, da delno odpoveduje pogodbeno razmerje (30.5.2013), niso bili podani pogodbeni razlogi za takšno odpoved, niti niso bili podani razlogi za prenehanje pogodbe po samem zakonu (tožena stranka je ob sklenitvi pogodbe vedela, da tožeča stranka nima koncesije za opravljanje zdravstvene dejavnosti na primarni ravni, pa je pogodbo kljub temu sklenila, upoštevaje ob tem, da je bila tožeča stranka tedaj uvrščena v mrežo javno zdravstvene službe na primarni ravni v občini. Iz teh razlogov pritožba v konkretni pravdi ne more uspeti z razlogi, da je bila tožeča stranka kasneje umaknjena iz mreže javne zdravstvene službe na primarni ravni občine dokazilo v prilogi B30), oz. da je občina v tej zvezi tožeči stranki z odločbo z dne 11.7.2014 (priloga B29) odvzela koncesijo, ki je bila tožeči stranki podeljena z odločbo z dne 29.11.2013 z čas enega leta (priloga A12), pri čemer koncesijska pogodba v tej zvezi ni bila sklenjena. Seveda pa so ti naknadni razlogi lahko takšni, da bi zaradi njih pravdni stranki morali skleniti novo pogodbo (upoštevaje pri tem pridobljene koncesije), oz. bi lahko tožena stranka (če ne bi prišlo do sporazuma med strankama) zaradi teh razlogov imela pravno podlago za (delni) odstop (odpoved) (2) pogodbenega razmerja, ki temelji na pogodbi z dne 26.4.2012. 8. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške pritožbenega postopka v znesku 2.661,55 EUR (postopek s pravnim sredstvom v višini 2.161,60 EUR, materialni pavšalni izdatki v višini 20,00 EUR in 22% DDV).

op. št. 1: Pravilno: jo odpove, ker gre za trajno poslovno obligacijsko razmerje.

op. št. 2: V poštev bi lahko prišla tudi razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - členi od 112 do 117 Obligacijskega zakonika - OZ.