Jedro

Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da tožnik ni zmožen opravljati del, pri katerih mora imeti vrat dalj časa v istem prisiljenem položaju oziroma v skrajnih legah vratne hrbtenice. Bolečine v vratu se pojavijo po daljši vožnji z avtomobilom, omejen je pri ukvarjanju z nekaterimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, izogibati se mora sunkovitim gibom v vratu. Ob upoštevanju povzetih omejitev je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.500 EUR ustrezna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo še razliko odškodnine v znesku 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2013 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo 1.542,57 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V III. točki izreka je zavezalo toženko, da sorazmerni del stroškov izvedencev v znesku 961,92 EUR na podlagi odločb o brezplačni pravni pomoči namesto tožniku povrne v korist proračuna RS.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških vlaga pritožbo tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Prepričan je, da je upravičen do višje odškodnine iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V pritožbi izpostavlja številne nevšečnosti in telesne bolečine, ki jih je trpel in jih še vedno trpi ter posledice oziroma oviranost na področjih svojega življenja. Meni, da sodišče pri odmeri ni upoštevalo telesnih bolečin, ki jih je trpel po koncu bolniškega zdravljenja in jih še vedno trpi. Utrpel je težko poškodbo s hudimi posledicami, ki je povezana tudi s hudimi in dalj časa trajajočimi bolečinami. Zaradi škodnega dogodka ima bolečine tudi danes in jih bo imel v bodoče. To pa bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati. O tem, da je trpel hude bolečine, ni nobenega dvoma, saj izhajajo iz medicinske dokumentacije.

Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.500,00 EUR je nesprejemljivo nizka in ne predstavlja primerne odškodnine. Tako ni bila upoštevana ugotovitev izvedenca, da se lahko z leti tožnikovo stanje le še poslabša. Še vedno so prisotne bolečine, gibanje hrbtenice je omejeno in tožnik ni zmožen opravljati nobenih del v daljši prisilni drži ter v skrajnih legah hrbtenice. Izogibati se mora sunkovitih gibov in dejavnosti, ki so povezane s takšnimi gibi. Ne more prenašati težjih bremeni in ni zmožen daljše vožnje. Zaradi svojih omejitev je moral zamenjati poklic in sedaj opravlja lažja in nezahtevna fizična dela, kar je povezano tudi z bistveno nižjimi dohodki. Opustiti je moral športne aktivnosti, omejen pa je tudi pri igri s svojima otrokoma.

Posledično je upravičen tudi do višjih pravdnih stroškov, saj je prepričan, da je njegov uspeh višji kot le 79 %. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da odločitev razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odmera odškodnine za nematerialno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda mora biti v vsakem konkretnem primeru individualizirana, upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki se odrazijo pri posameznem oškodovancu. Pri določitvi vsebine pravdnega standarda pravične denarne odškodnine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije, določene v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Poleg individualizacije odškodnine je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati tudi objektivne okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

6. Pritožnik meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenje ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec ugotavlja, da je pri tožniku prišlo zaradi degenerativnih sprememb ob zvinu vratne hrbtenice do discus hernije na nivoju C5 do C6 in C6 do C7. Zvin vratne hrbtenice je bil provokativni dejavnik, da so se bolečine v degenerativno spremenjeni hrbtenici javile v takšni intenziteti in so razmeroma dolgo trajale, čeprav tožnik do obravnavane poškodbe ni imel nobenih težav z vratno hrbtenico. V bolniškem staležu je bil od 23. 3. 2012 do 9. 7. 2012. Pri tožniku je obdobje trajnih srednje hudih telesnih bolečin trajalo približno dva tedna, nato je sledilo obdobje dveh tednov trajnih zmernih in pogosto občasnih srednjih hudih telesnih bolečin. Do konca bolniškega staleža je tožnik čutil trajne zmerne in le še občasne srednje hude telesne bolečine. Izvedenec pa ni ugotovil zelo hudih telesnih bolečin, ki jih izpostavlja pritožnik. V pritožbi je navedeno, da hude telesne bolečine izhajajo iz medicinske dokumentacije v spisu, vendar pritožba ne pojasni natančno, iz katere. Izvedenec medicinske stroke, ki je pripravil izvedensko mnenje in več dopolnitev, tovrstnih bolečin ni ugotovil. Glede na ugotovljene telesne bolečine in opisane nevšečnosti tekom zdravljenja, izhajajoče iz 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, prisojeni znesek odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja v višini 5.500,00 EUR predstavlja povsem ustrezno satisfakcijo. Prisojeni znesek je ustrezen tudi ob upoštevanju primerljive sodne prakse. Tako je v zadevi II Ips 361/2010 oškodovanec za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prejel 3.008,65 EUR, čeprav je bilo obdobje trajanja bolečin daljše. 7. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da tožnik ni zmožen opravljati del, pri katerih mora imeti vrat dalj časa v istem prisiljenem položaju oziroma v skrajnih legah vratne hrbtenice. Bolečine v vratu se pojavijo po daljši vožnji z avtomobilom, omejen je pri ukvarjanju z nekaterimi športno-rekreativnimi dejavnostmi, izogibati se mora sunkovitim gibom v vratu. Tožnik ni izkazal, da je moral zaradi svojih omejitev zamenjati poklic, da sedaj opravlja lažja in nezahtevna fizična dela ter da je moral opustiti vse športne aktivnosti. Ob upoštevanju omejitev, ki jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke, je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 3.500 EUR povsem ustrezna. Tudi glede na primerljivo sodno prakso predstavlja prisojeni znesek ustrezno satisfakcijo. Tako je bil v zadevi II Ips 361/2010 oškodovancu za obsežnejše težave priznan znesek v višini 4.869,70 EUR. V zadevi II Dor 296/2014 je oškodovanec za težje omejitve - omejen je pri vseh opravilih, ki zahtevajo normalno gibljivost in moč leve roke, ki je rigidna in praktično neuporabna, na duševnem področju trpi za prilagoditveno motnjo in somatizacijo, je pasiven in okoren pri dojemanju vsega, kar se mu je zgodilo, kar vse omejuje učinkovitost zdravljenja, slabša celostno počutje in veča telesne bolečine ter slabi telesno funkcionalnost in povzroča depresijo - prejel odškodnino v višini 6.000 EUR.

8. Pritožnik je za nematerialno škodo prejel približno 9,9 neto plač, kar ob upoštevanju prej izpostavljenih primerov predstavlja ustrezno satisfakcijo.

9. Pritožbeni očitek je neutemeljen tudi v stroškovnem delu. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo ob upoštevanju podatkov v spisu in v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter Zakonom o odvetniški tarifi. Ustrezno je ovrednotilo uspeh strank v postopku in po pobotanju pravdnih stroškov odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti 1.542,57 EUR pravdnih stroškov.

10. Pritožba je glede na zgoraj obrazloženo neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona).