Jedro

Tožnik sam v tožbi pove, da ni bil sklenjen sporazum med njim in A.A.. Pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine, ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec - tožnik kot upravičenec - A.A.. Po osmem odstavku istega člena je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pa pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnikov pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, in da torej tožnik za tožbo pravnega interesa ne izkazuje.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je v zadevi priznanja odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu z izpodbijano odločbo odločila, da je A.A. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu - mezoteliom v znesku 44 687,45 EUR (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je odločila, da Republika Slovenija izplača na podlagi doseženega sporazuma A.A. odškodnino v znesku 26 812,47 EUR, s 3. točko izreka pa, da tožnik kot delodajalec izplača A.A. odškodnino v znesku 17 874,98 EUR. S 4. točko izreka izpodbijane odločbe je odločila, da se A.A. povrnejo stroški za delo pooblaščenega zdravnika v znesku 190,02 EUR in da se mu navedeni znesek izplača v breme državnega proračuna, ter ugotovila, da v postopku drugi posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

2. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči v zadevi tako, da A.A. ni upravičen do odškodnine ter da se njegova vloga kot neutemeljena zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da se tožena stranka v postopku, ki ga je ponovila na podlagi sodbe naslovnega sodišča I U 1161/2014-17 z dne 9. 12. 2014, ni ravnala po napotkih iz sodbe in da je odločba ponovno ostala neobrazložena. Vztraja, da bolezen A.A. ni v povezavi z njegovim delom pri tožniku, ter da se iz tega razloga tožniku krši pravica do materialne resnice po 8. členu ZUP. Kršijo pa se mu tudi pravica do zaslišanja po 9. členu ZUP ter upravičenja, ki izhajajo iz določb 138., 139., 140. in 164. člena ZUP. Tožnik vztraja pri navedenem ne glede na stališče, ki ga je naslovno sodišče zavzelo v sodbah III U 93/2014 in II U 229/2016 ter ne glede na dejstvo, da sporazum med tožečo stranko in upravičencem do odškodnine ni bil sklenjen, saj meni, da izpodbijana odločitev prejudicira odločitev v morebitnem odškodninskem sporu. Izpodbijana odločba je namreč podana na podlagi Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (v nadaljevanju ZOPDA), ki določa poklicne bolezni in odgovornost delodajalca, v konkretnem primeru tožnika.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo zavrže. 4. Tožba ni dovoljena.

5. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora, oziroma ali je položaj stranke, ki toži, takšen, da dopušča odločanje o njeni tožbi. Po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu zagotovljeno le zoper takšne dokončne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Kar pomeni, da ni mogoče dopustiti tožbe zoper vsakršen upravni akt, ampak le zoper tistega oziroma zgolj v primeru, če gre za akt, s katerim se posega v pravno varovan položaj tožnika.

6. V konkretnem primeru tožnik sam v tožbi pove (in o tem niti ni spora), da ni bil sklenjen sporazum med njim in A.A.. Pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine (v višini 40% na način iz 6. člena istega zakona določenega zneska), ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec - tožnik kot upravičenec - A.A.. Po osmem odstavku istega člena je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov, kar pomeni, da se 3. točka izreka izpodbijane odločbe ne izvršuje, kar (sicer nekoliko nerodno izraženo) izhaja tudi iz njenega besedila, po katerem se izplačilo odškodnine izvede na podlagi doseženega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane odločbe. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pa pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnikov pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, in da torej tožnik za tožbo pravnega interesa ne izkazuje.

7. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe o tem, da izpodbijana odločitev (v smislu pravnih posledic) prejudicira odločitev v morebitnem odškodninskem sporu. Po ustaljenih stališčih sodne prakse ni namreč nobenih ovir, da upravičenci, ki sporazuma o izplačilu odškodnine po ZOPDA ne dosežejo, ne vložijo samostojne tožbe v pravdnem postopku po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovljeni pogoji za izplačilo odškodnine po ZOPDA se namreč nanašajo zgolj na navedene postopke in so različni od pogojev za obstoj odškodninskega delikta po OZ (nastanek škode, ki izvira iz protipravnega ravnanja (opustitve), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem (opustitvijo) ter odgovornost povzročitelja škode (krivda)) in zato izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku ne bi mogla vplivati na ugotavljanje tožnikove odškodninske odgovornosti in višine škode. Da bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo še v kakšne druge njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi, pa tožnik ne uveljavlja.

8. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožnik z vloženo tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja in je zato tožbo na podlagi 5. točke 36. člena ZUS-1 zavrglo. Sodišče je s to odločitvijo sledilo ustaljenim stališčem naslovnega sodišča ter obenem spremenilo stališče, ki ga je glede pravnega interesa tožnika (tacite) zavzelo v postopku s tožbo, ki se je vodil pod opr. št. I U 1161/2014.