Jedro

V tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, ker iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi izpeljala skladno z zakonskimi določbami, ali je bila odpoved podana iz resnega in utemeljenega razloga, pa bo sodišče lahko presodilo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „I. Toženi stranki se naloži, da po vročitvi sklepa o začasni odredbi opravi nenadomestno dejanje, in sicer zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 6. 2008 zaradi redne odpovedi, vse do pravnomočne odločitve v sporu zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

II. Zaradi navedenega se zoper toženo stranko dovoli izvršba

1. Z določitvijo tridnevnega roka toženi stranki za izpolnitev nenadomestnega dejanja opisanega pod točko I, to je da zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi in z naložitvijo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR, če tožena stranka v navedenem roku ne izpolni svoje obveznosti (226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju).

2. Zaradi izterjave denarne terjatve opisane v drugem odstavku točke 1. a) z rubežem razpoložljivega dobroimetja tožene stranke, ki ga ima na kateremkoli računu, skladu, akreditivu ali podobnem naslovu, predvsem na: po pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi s prenosom denarnega zneska za katerega je dovoljena izvršba na transakcijski račun naslovnega sodišča. Z vročitvijo tega sklepa banki, je rubež opravljen in v korist sodišča pridobljena zastavna pravica. Banki se prepoveduje vsako izplačilo iz dobroimetja tožene stranke, le-tej pa se prepoveduje vsako razpolaganje z dobroimetjem vse dotlej, dokler ne bo poplačana terjatev sodišča. Če na računu tožene stranke ni kritja, mora banka blokirati račun in plačilo izvršiti delno ali v celoti takoj, ko bo imela tožena stranka na računu kritje. Banka mora nemudoma obvestiti sodišče o morebitni oviri, zaradi katere se rubež ali plačilo ne more izvršiti.

Sodišče bo obvestilo banko, ko bo sklep o začasni odredbi pravnomočen.“ Zoper sklep se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter tožencu naloži, da tožniku povrne stroške te pritožbe, kot jih bo odmerilo sodišče, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 9. dan od prejema odločbe do plačila. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal nobene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ ter 4. odstavka 270. člena ZIZ. Z izgubo zaposlitve bo tožnik namreč ostal brez rednega dohodka, z dohodki matere, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, pa ne bosta mogla preživeti, kaj šele poplačati vseh mesečnih obveznosti. Če bi sodišče predlagani začasni odredbi ugodilo, bi tožnik ves čas do pravnomočnosti odločbe o glavni stvari ostal zaposlen pri toženi stranki in bi za opravljeno delo prejemal plačo in če bi se začasna odredba izkazala za neutemeljeno, tožnik toženi stranki plač ne bi bil dolžan vrniti, saj bi jih prejemal za opravljeno delo. S tem, ko je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, bo tožnik brez zaposlitve, brez vsakršnih dohodkov, zaradi dolgotrajnosti postopka o glavni stvari bo povsem finančno izčrpan, ogrožena pa bo tudi njegova eksistenca, zaradi česar mu bo nastala težko nadomestljiva škoda, ki je tudi kasnejše izplačilo plač za to obdobje ne bo moglo odpraviti.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki določa, da sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (1. odstavek tega člena), da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu drugače določeno (4. odstavek tega člena) ter 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanje (ZIZ, Ur. l. RS, št. 58/98 in nadalj.), ki opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk določenih v drugem odstavku istega člena in sicer: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Ker pa se na podlagi 3. odstavka 272. člena ZIZ 3. in 4. odstavek 270. člena ZIZ uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, mora upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Šteje pa se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če bi se naj terjatev uveljavljala v članici Evropske unije.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana, saj bo v obravnavanem primeru sodišče šele na podlagi dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali in na kakšen način so bila kršena določila Splošnih pogojev ... in določil Navodil za .... in določil ZDR. Kljub temu, da je ugotovilo, da ni izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, je v nadaljevanju ugotavljalo, ali obstaja še katera izmed nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče se strinja z izpodbijanim sklepom, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so bistvenega pomena za odločitev, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZDR le še dodaja: Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka verjetnost tožnikove terjatve še ni izkazana. Iz listin, ki jih je tožnik priložil tožbi in začasni odredbi, ni razvidno, da tožena stranka postopka redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ne bi izpeljala skladno z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Glede na mnenje sindikata je skladno s tretjim odstavkom 85. člena ZDR učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi podaljšala do določitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker pa bo sodišče šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo, ali je bila redna odpoved tožniku podana iz resnega in utemeljena razloga, zaenkrat o obstoju verjetnosti tožnikov terjatve še ni moč govoriti. Ker je po prvem odstavku 272. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazan, ni potrebno preverjati obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po drugem odstavku istega člena. Tako je neutemeljena pritožba tožeče stranke, ki navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in da bodo tožniku z neizdajo začasne odredbe nastale hujše neugodne posledice kot toženi stranki. Tudi če ta predpostavka po drugem odstavku 272. člena ZIZ v tej zadevi dejansko obstaja, na odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe nima vpliva, ker, kot je že navedeno, ni izpolnjena osnovna predpostavka iz prvega odstavka 272. člena ZIZ. Začasna odredba se namreč lahko izda le, če je poleg predpostavke iz prvega odstavka 272. člena ZIZ izpolnjena še ena izmed v drugem odstavku istega člena navedenih predpostavk.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe po predlogu tožeče stranke niso izkazani, zato je pritožba tožeče stranke zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo predlagano začasno odredbo, neutemeljena. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v 2. odstavku 365. člena ZPP.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).