Jedro

Ker ima tožnica zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, s katero se postopek imenovanja predsednika sodišča konča, po določbi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, ne more uveljavljati sodnega varstva v posebnem upravnem sporu zoper posamične akte, izdane v tem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) zavrglo tožbo tožnice zoper predlog tožene stranke z dne 29. 5. 2008, v zvezi s sklepom tožene stranke sprejetim na 76. seji dne 29. 5. 2008. Z navedenim sklepom je tožena stranka po obravnavi kandidatur kandidatk A.A. in tožnice na razpisano mesto predsednika Višjega sodišča izbrala kandidatko A.A. ter jo z navedenim obrazloženim predlogom predlagala v imenovanje ministru, pristojnemu za pravosodje.

V obrazložitvi se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. člena in na prvi odstavek 4. člena ZUS-1, na drugi odstavek 157. člena Ustave RS ter na 62. člen Zakona o sodiščih (ZS; Uradni list RS, št. 94/07 - UPB4). Ker iz določbe osmega odstavka 62. člena ZS izhaja, da ima kandidat, ki mu je bil vročen predlog, ki ga poda sodni svet ministru pristojnemu za pravosodje, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper akt, s katerim minister za pravosodje imenuje predsednika sodišča, sodnega varstva ne more uveljavljati v posebnem upravnem sporu zoper posamične akte, izdane v tem postopku. Zato je sodišče tožbo zavrglo, saj akt, ki se s tožbo izpodbija, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Tožnica vlaga pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo določbo osmega odstavka 62. člena ZS, zaradi česar izpodbijani sklep nima odločilnih dejanskih in pravnih razlogov (14 točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku). V tem upravnem sporu ne gre za izpodbojno tožbo zoper dokončni posamični upravni akt, ampak za tožbo za varstvo ustavnih pravic, saj je bilo z aktom tožene stranke poseženo v temeljne človekove pravice in svoboščine iz 22., 25. in tretjega odstavka 49. člena Ustave RS. Tožena stranka je kandidaturo tožnice, kljub pozitivni oceni Personalnega sveta VSRS, povsem izločila iz konkurence brez utemeljenega razloga, ministru za pravosodje pa predlagala v imenovanje kandidatko, ki ne izpolnjuje bistvenega pogoja za zasedbo predsedniške funkcije, pri tem pa brez utemeljitve in obrazložitve zamolčala, da se je na razpisano prosto predsedniško mesto prijavila tudi tožnica. Nasprotuje stališču prvostopenjskega sodišča, da ima tožnica zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zoper ravnanje tožene stranke šele po tem, ko bo postopek imenovanja končan, saj je kasnejše sodno varstvo zaradi izločitve tožnice iz konkurence v postopku popolnoma brezpredmetno. Sklicuje se na stališče Upravnega sodišča v zadevi št. U 539/2008-24 z dne 7. 7. 2008, da ima pristojni funkcionar diskrecijsko pravico, da izmed kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, izbere najprimernejšega, pod pogojem, da za takšno izbiro izbrani kandidat dejansko izpolnjuje zakonske pogoje ter da je v celotnem natečajnem postopku dana možnost učinkovitega pravnega varstva za varstvo ustavne pravice iz 49. člena Ustave RS. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog tožene stranke v zvezi s sklepom tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje o obeh prijavljenih kandidatkah za predsednico Višjega delovnega in socialnega sodišča, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. V obravnavanem primeru je tožnica vložila tožbo zoper sklep in predlog tožene stranke z dne 29. 5. 2008 zaradi poseganja v ustavne pravice po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Navedeni člen določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta določba je povzeta po drugem odstavku 157. člena Ustave RS. V skladu z določbo tretjega odstavka 30. člena je tožnica zahtevala odpravo navedenega predloga in sklepa tožene stranke.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbe 62. člena ZS, ki urejajo postopek imenovanja predsednikov sodišč. Navedeni člen v drugem odstavku določa, da predsednike sodišč (delno drugače je le pri imenovanju predsednika vrhovnega sodišča) imenuje minister, pristojen za pravosodje, na predlog sodnega sveta, za dobo šest let z možnostjo ponovnega imenovanja. V postopku imenovanja predsednika sodišča so torej udeleženi različni organi z različnimi pooblastili. Sodni svet preizkusi, ali kandidati, ki so se prijavili na njegov razpis, izpolnjujejo določno postavljene predpostavke ("formalne pogoje"), npr. ali so sploh sodniki in ali so priložili življenjepis in program dela sodišča (tretji in peti odstavek 62. člena ZS). Če se na razpisano mesto prijavi več kandidatov, sodni svet izbere in poda ministru obrazložen predlog kandidatov, pri tem pa lahko navede, kateremu kandidatu daje prednost in to obrazloži. Predlog se vroči vsem prijavljenim kandidatom (sedmi odstavek 62. člena ZS). V osmem odstavku je urejeno sodno varstvo proti odločitvam, ki jih pristojni organi sprejemajo v postopku imenovanja predsednikov sodišč: zoper sklep sodnega sveta, s katerim ta zavrže prepozne prijave kandidatov in tiste prijave kandidatov, ki do poteka razpisnega roka ne izpolnjujejo formalnih pogojev za imenovanje (šesti odstavek tega člena) in zoper odločbo ministra, pristojnega za pravosodje, s katero minister imenuje predsednika sodišča (drugi odstavek tega člena) je dovoljeno sprožiti upravni spor.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ima kandidat, ki mu je vročen predlog, ki ga poda sodni svet ministru pristojnemu za pravosodje (to pa je, glede na določbo sedmega odstavka 62. člena ZS, vsak prijavljeni kandidat), po osmem odstavku 62. člena ZS zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero minister, pristojen za pravosodje imenuje predsednika sodišča. Tožba zaradi poseganja v ustavne pravice posameznika je dopustna pod pogojem, da zoper posamični akt ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru, v katerem je glede na obrazloženo, zagotovljeno učinkovito sodno varstvo v upravnem sporu zoper odločbo, s katero se postopek imenovanja predsednika sodišča konča, ni izpolnjen. Postopek imenovanja predsednika sodišča je, kot je bilo že pojasnjeno, sestavljen iz več faz, v katerih sodelujejo različni organi, vendar gre za enoten postopek, ki se konča z odločbo ministra o imenovanju predsednika sodišča, zoper katero je predviden upravni spor. Kandidat, ki misli, da so v postopku imenovanja predsednika sodišča prizadete kakšne njegove pravice ali pravne koristi, lahko to uveljavlja v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju predsednika sodišča. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor tožnice, da takšno sodno varstvo ni učinkovito oziroma, da je brezpredmetno, prav tako ni podana zatrjevana kršitev materialnega prava, sodišče prve stopnje pa je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Glede na odločitev v tem upravnem sporu tudi niso upoštevni pritožbeni ugovori tožnice glede neizpolnjevanja pogojev izbrane kandidatke in sklicevanje na stališče upravnega sodišča v citirani zadevi.

Ker torej v obravnavanem primeru ne gre za upravni spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožničino tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.