Jedro

Sodišče je pravilno za vsakega od nasprotnih udeležencev ugotavljalo, ali njegova ravnanja izpolnjujejo kriterije za izrek ukrepov po ZPND. Glede na izkazano kontinuirano psihično nasilje in zalezovanje, ki ga izvaja nasprotni udeleženec, prepoved približevanja in zadrževanja zgolj na razdalji, manjši od 10 metrov, ne bi dosegla namena. Po drugi strani predlagatelja nista izkazala, da bi tudi nasprotna udeleženka nad njima izvajala psihično nasilje oziroma kontinuirano zalezovanje.

Izrek

I. Pritožbi predlagateljev se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v prvi in drugi alineji I./1. točke izreka razdalja „10 metrov“ nadomesti z razdaljo „100 metrov“.

II. V ostalem se pritožba predlagateljev, v celoti pa pritožbi nasprotnega udeleženca, zavrnejo ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Udeleženci krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu za obdobje 12 (dvanajst) mesecev od vročitve sklepa prepovedalo (I/1. točka izreka sklepa): - vstopiti, se približevati in zadrževati v bližini stanovanja predlagateljev na naslovu D. 1, X., v katerem živita predlagatelja, na razdalji, manjši od 10 metrov; - vstopiti, se približevati in zadrževati na razdalji, manjši od 10 metrov, Osnovni šoli A., Ulica 2, X., ki jo obiskuje mld. B. B., sin predlagateljev; - navezovati stike s predlagateljema na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi preko tretjih oseb in - vzpostaviti kakršnokoli srečanje s predlagateljema.

Za primer, da bi nasprotni udeleženec kršil izrečeno prepoved, je temu izreklo denarno kazen v znesku 200,00 EUR, ki se bo izterjala po uradni dolžnosti na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni, hkrati pa bo sodišče v primeru kršitve izdalo nov sklep, s katerim bo izreklo novo, višjo kazen za primer, če bo kršitelj ponovno ravnal v nasprotju s točko I./1. izreka sklepa (I./2. točka izreka sklepa).

V presežku, kolikor sta predlagatelja predlagala več ali drugače, je sodišče prve stopnje predlog predlagateljev zoper nasprotnega udeleženca zavrnilo (I./3. točka izreka sklepa). Nasprotnemu udeležencu je sodišče prve stopnje naložilo plačilo stroškov predlagateljev v skupni višini 684,42 EUR v roku 15 dni.

Predlog predlagateljev zoper nasprotno udeleženko je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo (II./1. točka izreka sklepa). Predlagateljema je naložilo plačilo stroškov nasprotne udeleženke, in sicer v višini 225,41 EUR (vsakemu v višini 112,70 EUR) v roku 15 dni na račun sodišča prve stopnje, neposredno nasprotni udeleženki pa stroške v višini 480,72 EUR (vsakemu v višini 240,36 EUR) v istem roku.

Pritožba predlagateljev

2. Predlagatelja se zoper sklep pritožujeta iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sklep prve stopnje, ki se nanaša na nasprotnega udeleženca, spremeni, ali v delu, ki je bil zavrnjen, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v delu, ki se nanaša na nasprotno udeleženko, pa sklep v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo, vse s stroškovno posledico, vključno s pritožbenimi stroški. Navajata, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik pomen ugotovitvi, da je globoko konfliktno razmerje najintenzivnejše med predlagateljema in nasprotnim udeležencem. Ravnanjem nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo in nepravilno ocenilo intenzivnost teh ravnanj. Povsem je zgrešilo pri zaključku, da se predlagatelja zaradi ravnanj nasprotne udeleženke ne počutita ogrožena. Sodišče prve stopnje je dejanja nasprotnega udeleženca napačno ovrednotilo kot izključno njegova in jih štelo kot nepovezana z ravnanji in nameni nasprotne udeleženke. Nadalje, sodišče prve stopnje je pri odločanju o načinu izvajanja ukrepov, in sicer v delu, ki se nanaša na razdaljo, povsem napačno uporabilo materialno pravo, ko je to razdaljo določilo v dolžini 10 metrov. Primarno predlagatelja ocenjujeta, da gre za pisno napako in je mišljena razdalja 100 metrov, kar ustreza obrazložitvi, da se lahko do zdravstvenega doma, bolnišnice in lekarne pride po drugih ulicah (pri čemer omejitev za približevanje OŠ A. sploh ni obrazložena). Prepoved do razdalje, manjše od 10 metrov, nasprotnemu udeležencu omogoča prav vsa ravnanja, ki jih sankcionira ZPND, saj zadostuje, da se poskuša vzpostaviti stik, zasleduje, fizično vsiljuje, opazuje in zadržuje na kraju, kjer se žrtev giba. ZPND res ne določa ne najmanjše ne najdaljše razdalje, vendar z razdaljo, ki je omejena na manjšo od 10 metrov, ni uresničen ukrep prepovedi zadrževati in približevati se krajem, kjer se žrtev običajno nahaja.

3. Nadalje, predlagateljica je s tem, ko je predlog zavrnjen v delu, ki se nanaša na približevanje njenemu delovnemu mestu na Upravni enoti X., postavljena v neenak položaj. Če bi bila zaposlena kje drugje, bi bil tak ukrep očitno izrečen. Prepoved bi bilo treba tolmačiti v smislu namernega približevanja upravni enoti zaradi izvajanja nasilnega dejanja v razmerju do predlagateljice; ta ne velja v primerih, ko je nasprotni udeleženec tja vabljen kot stranka v postopku ali zaradi ureditve razmerij, ki spadajo v opravljanje nalog državne uprave. Odločitev je treba zato v tem delu spremeniti. S tako odločitvijo je nasprotnemu udeležencu dana možnost, da bo s svojimi ravnanji nadaljeval, upoštevaje, da se ravnanja pojavljajo v različnih časovnih obdobjih, na način, da se ves čas vzdržuje občutek negotovosti in strahu.

4. Predlagatelja navajata, da odločitev sodišča prve stopnje glede nasprotne udeleženke nima podlage v izvedenih dokazih. Ravnanj nasprotne udeleženke ni mogoče ocenjevati osamljeno, temveč v povezavi z ravnanji nasprotnega udeleženca. Ta je tudi izpovedal, da je ravno nasprotna udeleženka tista, ki predlagatelju za rojstni dan pred hišo obeša balone ter mu vošči za božič, novo leto in veliko noč. Ne gre torej za tako nekontinuirana ravnanja, kot je to ugotovilo sodišče. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da predlagatelja v zadnjem obdobju nista poročala o njenem zasledovanju, pri čemer je spregledalo izpoved predlagateljice, da jo je nasprotna udeleženka opazovala ravno na dan zaslišanja, ko se je doma pripravljala na zaslišanje prek video povezave (nasprotna udeleženka je bila v tistem času na poti na sodišče, pot poteka v neposredni bližini prebivališča predlagateljev). Prav tako ni podlage za oceno, da je mogoče ravnanja nasprotne udeleženke označiti le kot neprimerno obnašanje. Zasledovanja in opazovanja ni mogoče označiti kot neprimerno obnašanje, še posebej, če se upošteva, da gre za odnos med taščo in snaho oziroma materjo in sinom. Resda so nasilna dejanja nasprotnega udeleženca bolj intenzivna, še vedno pa ni mogoče njenih ravnanj umestiti zgolj med neprimerno ravnanje. Nenazadnje to izhaja iz mnenja CSD o stopnji ogroženosti.

Pritožba nasprotnega udeleženca, vložena po pooblaščencu

5. Nasprotni udeleženec se po svojem pooblaščencu zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sklep spremeni tako, da predlog zavrne v celoti, predlagateljema pa naloži v plačilo vse stroške predmetnega postopka, skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da že upoštevaje dolgotrajnost izrečenega ukrepa, ob hkratnem dejstvu, da je bil predlog podan pred enajstimi meseci, kaže na to, da izrečeni ukrep ni upravičen. Nasprotni udeleženec je dejansko sedaj na slabšem, kot bi bil v primeru, da bi sodišče ukrep izdalo brez oprave naroka. Odgovornost za tako dolgotrajen postopek je izključno na strani predlagateljev oziroma predlagateljice, ki je neudeležbo na narokih nenehno opravičevala z zelo vprašljivimi opravičili. Opozarja, da je bil zadnji od dogodkov, ki se nanaša na nasprotnega udeleženca in ga je sodišče štelo kot „neprimerno ravnanje“, izveden 27. 9. 2021. Dogodki, ki naj bi se zgodili poleti 2022, so bili očitno omenjeni zgolj zato, ker sta se tudi predlagatelja zavedala absurdnosti situacije in sta si enostavno izmislila neke kršitve iz letošnjega leta, ki se jim nasprotni udeleženec ni mogel ubraniti. Sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, iz kakšnega razloga je po letu dni od vložitve predloga izreklo predlog v trajanju kar leto dni. Dolžina ukrepa bi vsekakor terjala posebno obrazložitev. Zaključki sodišča, da je s stopnjo verjetnosti ugotovilo psihično nasilje in ponavljajoče se zalezovanje s strani nasprotnega udeleženca, so v nasprotju s samo izpovedbo predlagatelja. Ta, zaslišan dne 31. 8. 2022, ni znal opisati niti enega od ravnanj nasprotnega udeleženca, ki so bila navedena v predlogu. Predlagateljica je bila v svojih opisih bolj natančna, celo zadeve, ki se niso tikale nje, je znala opisati bolje od predlagatelja, zaradi česar je njena izpovedba povsem neverodostojna, oziroma kaže na to, da je dejansko predlagateljica tista, ki sproža vse postopke zoper nasprotna udeleženca. Če bi šlo pri srečanjih z nasprotnim udeležencem res za takšne občutke, ki bi opravičevali izrek ukrepa po ZPND, si je težko predstavljati, da jih predlagatelj ne bi znal vsaj v grobem opisati. Predlagatelja bi morala upravičenost zahtevanih ukrepov tudi izrecno izkazati s tem, da je prišlo do protipravnega posega v njuno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze upoštevalo na način, da so v škodo nasprotnih udeležencev in se tako dejansko le nadaljuje neenakopravno obravnavanje nasprotnih udeležencev v razmerju do predlagateljev. Glede dogodka z dne 13. 1. 2021 je potrebno izhajati iz opisa, ki je podan v predlogu, ko naj bi nasprotni udeleženec grozil in vznemirjal predlagatelja in poskušal poškodovati lastnino predlagateljev, kar pa se s posnetkom ni izkazalo za resnično. Sodišče prve stopnje je povsem izven konteksta razlagalo vsebino posnetka, ko je nasprotni udeleženec zgolj odreagiral na glasno hupanje predlagatelja in se kvečjemu sam prestrašil ter odreagiral z besedami, kot pač je. Ni šlo za grožnje predlagatelju, kot tudi ne za poskus poškodovanja vozila. Glede elektronskih sporočil je nasprotni udeleženec pojasnil, v kakšnih okoliščinah je prišlo do tega pisanja, in sicer sta bila z ženo pahnjena v hudo eksistencialno stisko, ker se je njuno stanovanje prodajalo na dražbi. Do teh kontaktov potem ni nikoli več prišlo, celo leto in pol po dogodku ni bilo nobenega kontakta preko elektronskih sporočil oziroma poskusov komuniciranja na daljavo. Od časa drugega sporočila do podaje predloga je minilo sedem mesecev. Dejstvo je, da ni treba izrekati ukrepov, saj je predlagateljica sama navedla, da je blokirala nasprotnega udeleženca. Predlagatelj ni bil nikoli kontaktiran s strani nasprotnega udeleženca preko telekomunikacijskih sredstev, niti ni izrazil bojazni, da bi se to zgodilo, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da bi izreklo ukrep s takšno vsebino. Protispisno je navajanje sodišča, da naj bi nasprotni udeleženec predlagatelju dne 9. 7. 2021 dejal: „Dao sem ti život, a ti češ me ubit.“, saj je iz posnetka jasno razvidno, da je šlo kvečjemu za komentar nasprotnega udeleženca samemu sebi. Glede na to, da sta predlagatelja z vozilom, ki ga je vozila predlagateljica, predlagatelj pa je to celo snemal, s pospešeno hitrostjo zapeljala proti prehodu za pešce, ki ga je ravno prečkal nasprotni udeleženec in ga tako skorajda povozila. Nikakor ne gre za dogodek, zaradi katerega bi se morala „čustvena prizadetost že umiriti“. Dne 9. 7. 2021 je prišlo do popolnoma naključnega srečanja in povsem razumljivo ter človeško je, da je bil nasprotni udeleženec še vedno pretresen nad tem, da se ga je hotelo povoziti z očitnim odobravanjem lastnega sina. Glede dogodka dne 27. 9. 2021 je potrebno upoštevati opis dogajanja, kot je bil podan s strani predlagateljev in katerega vsebina ni potrjena z vsebino videoposnetka. Dejansko se je vse skupaj odvijalo tako, da je bil nasprotni udeleženec na vrhu hriba, ko je opazil, da so se na vozilu prižgale luči, vklopil je snemalnik, povedal datum in uro in odšel naprej po pločniku, cca. 30 metrov pred njim je avto zavil levo in mu delno zaprl pot, nato je cca 7 do 8 metrov avto sunkovito zavil pred njim, se mu dejansko ustavil tik pred nosom, zatrobil ter v celoti zaprl pločnik. Nasprotnega udeleženca je oblil mrzel pot, dogajanje ga je šokiralo, ustrašil se je za življenje, logično je, da ga je dejanje razburilo in je to besedno izrazil, čeravno s kletvicami, pri čemer pa zagotovo ni res, da bi poskušal odpirati sovoznikova vrata ali da bi udaril po vozilu. Vse skupaj je bilo zrežirano s strani predlagateljice, pri čemer je bil pri nasprotnem udeležencu še zelo živ spomin na dogodek v juniju, ko ga je predlagateljica hotela povoziti na prehodu za pešce. Popolnoma nesprejemljivo je, da je sodišče brez kakršnegakoli dokaza verjelo predlagateljici glede domnevnega dogajanja dne 28. 2. 2021. Nasprotni udeleženec predlagateljice na oknu stanovanja nikoli ni videl. V primeru, da bi jo videl kjerkoli v bližini, bi tako kot vsakokrat, vklopil snemalnik. Glede zatrjevanih dogodkov dne 26. 7. 2022, 14. 8. 2022, 27. 9. 2022 in 2. 10. 2022: obravnavalo se je golo dejstvo, da se je nasprotnega udeleženca opazilo pri hoji po pločniku mimo stanovanja predlagateljev. Glede na to, da nasprotni udeleženec živi v neposredni bližini predlagateljev, je nesprejemljivo, da se njegova prisotnost šteje za prepovedano ali nedopustno ravnanje. Sodišče je svoje zaključke utemeljevalo s tem, da naj bi zanikanje nasilnih dejanj s strani nasprotnega udeleženca ne bilo sprejemljivo. Srečanja so naključna, nesprejemljivo je, da sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu očita, češ da bi lahko hodil po opravkih in sprehodih tudi drugje, ne pa mimo Osnovne šole A. Nasprotni udeleženec ima popolnoma enako pravico, da se giblje po javnih površinah, kot predlagatelja. Živi na naslovu C. ves čas, cesta mimo stanovanja predlagateljev pa je najbolj logična in primerna pot do centra mesta. Izpovedbe nasprotnega udeleženca ni mogoče razumeti na način, da želi vznemirjati, škodovati ali posegati v pravice predlagatelja, pač pa mu zgolj nameniti nekaj pozitivne energije. Če sta predlagatelja tista, ki pretirano odreagirata, to ne more biti krivda nasprotnega udeleženca in še manj razlog, da se mu izreka prepoved približevanja. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi enega samega srečanja nasprotnega udeleženca in predlagatelja prepovedalo nasprotnemu udeležencu približevati se OŠ A., pri čemer je ta prepoved nesmiselna že iz razloga, ker se tam nobeden od predlagateljev ne zadržuje, prepoved pa je izrečena v korist predlagateljev. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dokazov, ki jih je v spis vložil nasprotni udeleženec in iz katerih izhaja, da sta predlagatelja zoper nasprotnega udeleženca sprožila že več različnih postopkov, ki so se izkazali za neutemeljene, zato je bilo treba njune navedbe presojati tudi iz tega vidika. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati delavko Centra za socialno delo X. (v nadaljevanju CSD), ki bi lahko pojasnila, kakšne navedbe sta predlagatelja podajala njej, da sta izposlovala upravičenost do brezplačne pravne pomoči, saj je nasprotni udeleženec prepričan, da sta tudi njo zavajala samo zato, da bi dosegla svoje. Nasprotni udeleženec poudarja, da je predlog podan namerno, zato da se vznemirja tako njega kot njegovo ženo. Nasprotni udeleženec sploh ne dvomi, da bosta sedaj predlagatelja izvajala še hujši pritisk na nasprotna udeleženca in poskušala izsiliti denarne kazni, ter ju tako finančno popolnoma izčrpati. Sodišče prve stopnje se je lahko prepričalo, kako hudo sta nasprotna udeleženca prizadeta že zaradi samega postopka. Nasprotni udeleženec opozarja tudi na okoliščino, da če bi se zadeve pred stanovanjsko hišo predlagateljev res odvijale na način, kot sta to prikazovala, bi slednja tudi imela varnostne kamere, vendar pa jima to ni v korist, saj bi se jasno izkazovala neresničnost njunih navedb.

6. Sodišče prve stopnje bi moralo plačilo stroškov postopka v celoti naložiti predlagateljema, ki sta se namerno in iz maščevalnih ter nizkotnih namenov spravila na nasprotna udeleženca. Odločitev glede stroškov na podlagi prostega preudarka ni niti pravilna niti pravična. Že ob upoštevanju dejstva, da sta predlagatelja v celoti propadla s predlogom zoper nasprotno udeleženko, predlog pa je bil podan zoper oba nasprotna udeleženca skupaj, jima ni mogoče priznavati nikakršnih stroškov, sploh pa ne stroškov, kot da je šlo za ločen postopek zoper nasprotnega udeleženca. Predlagatelja sta podala en predlog, s strani istega pooblaščenca, ves postopek se je vodil zoper nasprotna udeleženca skupaj in zato ni nobene podlage, da bi se jima praktično priznavali dvojni stroški. Ker sta popolnoma propadla v postopku zoper nasprotno udeleženko, sta slednji vsekakor dolžna povrniti stroške postopka, nista pa upravičena terjati plačila stroškov od nasprotnega udeleženca. Prav tako ni mogoče slediti zaključkom sodišča prve stopnje, da sta zoper nasprotnega udeleženca uspela v celoti, saj sta zahtevala prepoved približevanja na razdalji 300 metrov, sodišče pa jima je ugodilo le na razdalji 10 metrov, prav tako ni ugodilo predlogu glede približevanja „vsakokratnim krajem, kjer se predlagatelja običajno nahajata“, še posebej delovnemu mestu na Upravni enoti X. Predlagatelja sta tista, ki sta po nepotrebnem zavlačevala postopek od prve do zadnje obravnave.

Pritožba nasprotnega udeleženca, vložena osebno

7. Nasprotni udeleženec je vložil tudi laično pritožbo, v kateri podrobno opisuje svoje videnje posameznih dogodkov, konkretiziranih pritožbenih navedb pa ne podaja.

Odgovori na pritožbe

8. Nasprotni udeleženec je po svojem pooblaščencu odgovoril na pritožbo predlagateljev in predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena ter priglaša stroške pritožbenega postopka. Predlagatelja sta po pooblaščencih odgovorila na obe pritožbi nasprotnega udeleženca in predlagata njuno zavrnitev ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

Glede pritožbe predlagateljev

9. Predlagatelja glede nasprotnega udeleženca izpodbijata del izreka sklepa, ki se nanaša na razdaljo. Sodišče prve stopnje je v prvi alineji izpodbijanega sklepa določilo, da se nasprotni udeleženec ne sme približevati in zadrževati v bližini stanovanja, v katerem živita predlagatelja, kot tudi ne osnovni šoli, ki jo obiskuje sin predlagateljev, in sicer na razdalji, manjši od 10 metrov.

10. Eno od temeljnih načel ZPND je načelo sorazmernosti1. Načelo sorazmernosti nalaga državnim organom, da ustrezno zaščitijo žrtve, ob hkratnem upoštevanju meja pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje odločitev o razdalji utemeljilo s tem, da mu je znano, da se stanovanjska hiša, v kateri živita predlagatelja, nahaja ob D. cesti, ki vodi do zdravstvenega doma, bolnišnice in lekarne, pri čemer nasprotna udeleženca, ki živita 300 metrov stran, nimata osebnega vozila. Hkrati je zapisalo, da ni razloga, da nasprotna udeleženca hodita mimo hiše, v kateri živita predlagatelja, saj se lahko na D. cesto pride tudi po ulicah, ki vodijo nižje od te hiše. Glede na navedeno je pritožba glede razdalje utemeljena. Po oceni višjega sodišča je treba izhajati iz namena ZPND, ki je prvenstveno v zavarovanju žrtev nasilja. Glede na izkazano kontinuirano psihično nasilje in zalezovanje, ki ga izvaja nasprotni udeleženec, prepoved približevanja in zadrževanja zgolj na razdalji, manjši od 10 metrov, ne bi dosegla namena, saj bi (dovoljena) prisotnost na razdalji, večji od 10 metrov, pri predlagateljih še naprej povzročala občutke ogroženosti. Primerna razdalja, ki bo ustrezno zavarovala žrtvi nasilja in hkrati ne bo nesorazmerno posegla v svobodo gibanja (32. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), upoštevaje tudi okoliščino, da nasprotna udeleženca nimata na voljo osebnega vozila, je po oceni višjega sodišča 100 m. Posledično je višje sodišče ustrezno spremenilo prvo in drugo alinejo I./1. točke izreka sklepa.

11. Predlagatelja nasprotujeta zavrnitvi predloga za približevanje in zadrževanje na Upravni enoti X. Kot izhaja iz trditev predlagateljev, sta navedeni predlog utemeljevala z enkratnim dogodkom dne 6. 12. 2021, pri čemer se je izkazalo (priloga B9), da se je nasprotni udeleženec tega dne tam nahajal zaradi poziva Upravne enote X., predlagateljica pa 6. 12. 2021 ni bila v službi. Tudi po mnenju višjega sodišča zalezovanje na tej lokaciji ni izkazano, zato bi prepoved približevanja (četudi z izjemo, določeno za nujne osebne opravke) predstavljala nesorazmeren poseg v osebnostne pravice nasprotnih udeležencev. Hkrati predlagateljema splošno varstvo pred vsakršnim navezovanjem stikov s strani nasprotnega udeleženca in srečanjem z njim nudita tretja in četrta alineja I./1. točke izreka sklepa, s čimer je predlagateljica zaščitena tudi na svojem delovnem mestu.

12. Tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlaganih ukrepov zoper nasprotno udeleženko je pravilna. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno (8. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 22. a členom ZPND in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP-1) ter posledično pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v tej zadevi ter na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je argumente za odločitev jasno in sistematično obrazložilo. S stopnjo verjetnosti verjame predlagateljema, da ju je nasprotna udeleženka dne 5. 6. 2021 in 16. 7. 2021 ob srečanju v oziroma pred trgovskim centrom snemala in da sta se ob tem počutila nelagodno2, hkrati pa ugotavlja, da navedena ravnanja ne dosegajo intenzivnosti pojma zalezovanja po osmem odstavku 3. člena ZPND. Višje sodišče tej oceni pritrjuje, kot tudi oceni, da predlagatelja nista izkazala, da bi nasprotna udeleženka nad njima izvajala nasilje (psihično nasilje oziroma kontinuirano zalezovanje). Tudi glede konkretnih pritožbenih navedb, da naj bi ravno nasprotna udeleženka ob praznikih3 pred hišo, v kateri živita predlagatelja, obešala balone, kar izhaja iz zaslišanja nasprotnega udeleženca in da je na dan zaslišanja predlagateljice po videokonferenci le-to opazovala skozi okno (enkratni dogodek), višje sodišče ugotavlja, da gre za ravnanja, ki, četudi so moteča, jih ni moč opredeliti kot naklepno ponavljajoče se nezaželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba oziroma kot drugo obliko neželenega vdora v življenje žrtve (osmi odstavek 3. člena ZPND). Ne drži, da bi moralo sodišče prve stopnje dejanja nasprotne udeleženke presojati v povezavi z dejanji nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje je pravilno za vsakega od nasprotnih udeležencev ugotavljalo, ali njegova ravnanja izpolnjujejo kriterije za izrek ukrepov po ZPND. Izkazana dejanja le nasprotne udeleženke (obešanje balonov pred bivališčem predlagateljev štirikrat letno, enkratno opazovanje skozi okno), brez upoštevanja ravnanj nasprotnega udeleženca, teh kriterijev ne izpolnjujejo. Zgolj domneva, da bo sedaj nasprotna udeleženka pod vplivom nasprotnega udeleženca prevzela vlogo izvajalke psihičnega nasilja in zalezovanja, pa ne opravičuje posega v njene osebnostne pravice. V primeru, da do tega pride, imata predlagatelja možnost podati nov predlog za izrek ukrepov po 19. členu ZPND.

Glede pritožbe nasprotnega udeleženca, vložene po pooblaščencu, in glede pritožbe, ki jo je nasprotni udeleženec vložil osebno.

13. Sodišče prve stopnje je, kot že navedeno, vestno in skrbno izvedlo dokazno oceno, zato jo višje sodišče v celoti sprejema in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Glede na izvedeni dokazni postopek, zlasti izpovedbe vseh udeležencev postopka, višje sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da nasprotni udeleženec predlagatelja psihično nadleguje in zasleduje (15. in 16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Teh ugotovitev nasprotni udeleženec z obširnim podajanjem svojega drugačnega videnja dogodkov, in sicer v obeh pritožbah, ne uspe izpodbiti. Iz postopka pred sodiščem prve stopnje je jasno razvidno, da nasprotni udeleženec nima uvida v neprimernost svojih ravnanj. Tudi v obeh pritožbah ostaja nekritičen glede posameznih dogodkov. Nasprotni udeleženec posameznih izjav in ravnanj, ki jih je sodišče ocenilo kot psihično nasilje oziroma zalezovanje, niti ne zanika, ponuja le pojasnila, zakaj je ob posameznem dogodku izrekel, kar je izrekel, oziroma reagiral, kot je. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, češ, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji vsebine elektronskih sporočil upoštevati eksistencialno stisko, v kateri sta se znašla nasprotna udeleženca. Prav tako je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo pretresenosti nasprotnega udeleženca zaradi dogodka dne 18. 6. 2021, zaradi česar je ob drugem dogodku izrekel „dao sem ti život, a ti češ me ubit“ , oziroma, da naj bi bili iz razlogov prizadetosti opravičljivi drugi verbalni napadi (na primer ob dogodku dne 27. 9. 2021, pri katerem sta bila prisotna tudi mladoletna otroka: „Pseto satanistično, prekleti smraduhi, govno jedno satanistično, dovžan si mi dinar, bemti mater“). Sodišče prve stopnje je izjave nasprotnega udeleženca pravilno ocenilo kot psihično nasilje v okviru petega odstavka 3. člena ZPND in posledično tudi pravilno izreklo prepoved približevanja in navezovanja stikov z obema predlagateljema, vključno s sredstvi za komuniciranje, saj je nasprotni udeleženec izkazano v preteklosti že žalil in nadlegoval po tej poti.

14. Glede prepovedi navezovanja stikov s predlagateljema, ki te stike zavračata, višje sodišče še dodaja, da ta ne predstavlja nikakršnega posega v osebnostne pravice (natančneje, pravico do družinskega življenja, 53. člen URS) nasprotnega udeleženca. Med odraslimi člani družine stikov, ki jih ena stran zavrača, ni moč (pravno) doseči, saj se mora pravica do družinskega življenja umakniti pravici do zasebnosti posameznika (35. člen URS).

15. V nadaljevanju obrazložitve bo višje sodišče presodilo navedbe obeh pritožb nasprotnega udeleženca, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

16. Glede očitka, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo E. E., višje sodišče ugotavlja, da je bil dokaz z njenim zaslišanjem pravilno zavrnjen kot nepotreben, saj v postopku ni bilo zatrjevano, da bi bila priča kateremu od dogodkov. Osebnostna neprimernost predlagateljev, za dokaz katere je bila predlagana priča, ni pravno relevantno dejstvo v tej zadevi. Navajanje sodišča prve stopnje, da naj bi nasprotni udeleženec predlagatelju dne 9. 7. 2021 dejal: „Dao sem ti život, a ti češ me ubit.“, ni protispisno, saj je izjava razvidna iz posnetka, ki ga nasprotni udeleženec ne izpodbija. Nasprotni udeleženec s pritožbeno navedbo, da je bil komentar namenjen njemu osebno, te ugotovitve ne more izpodbiti.

17. Nasprotni udeleženec nasprotuje dolžini trajanja izrečenih ukrepov in navaja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve v tem delu ni obrazložilo. Navedeno ne drži, saj je sodišče prve stopnje (16., 17. in 18. točka obrazložitve) obširno pojasnilo, na kakšen način imata predlagatelja, zaradi vseskozi prisotnega strahu pred nasprotnim udeležencem, okrnjeno kvaliteto vsakdanjega življenja, kar je narekovalo določitev trajanja ukrepov za čas dvanajstih mesecev. Višje sodišče se z oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja in dodaja, da nasprotni udeleženec zaradi omejitve gibanja v razdalji 100 metrov od bivališča predlagateljev in osnovne šole ter zaradi prepovedi vzpostavljanja stikov s predlagateljema v uživanju svojih osebnostnih pravic ne bo huje oviran. Glede na navedeno je izrek daljšega obdobja trajanja ukrepov povsem ustrezen, saj je prvenstveno treba zasledovati cilj zagotovitve (trajnejšega) varstva žrtev pred nadlegovalcem. Glede pritožbenih navedb o trajanju postopka zaradi ravnanj predlagateljice, zaradi česar je dvanajstmesečno trajanje ukrepov začelo teči šele po letu dni od vložitve predloga, pa višje sodišče ugotavlja, da trajanje postopka v ničemer ni vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa; sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da ukrepi stopijo v veljavo z dnem vročitve sklepa.

18. Ne drži pritožbena navedba, da predlagatelj ni znal opisati niti enega od ravnanj nasprotnega udeleženca, saj je iz izpovedi predlagatelja razvidno drugače. Predlagatelj je obširno izpovedal tako o posameznih dogodkih kot svojih občutenjih strahu, nelagodja in stiske (enako velja za predlagateljico). Zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da predlagatelja nista izkazala, da bi doživljala stisko, zaradi katere bi bil upravičen izrek ukrepov po ZPND, oziroma posega v njuno dostojanstvo.

19. Prav tako ni res, da je sodišče prve stopnje brez kakršnegakoli dokaza verjelo predlagateljici glede domnevnega dogajanja dne 28. 2. 2021. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevanim dogodkom izvedlo dokaz z zaslišanjem udeležencev in na podlagi skladne izpovedbe obeh predlagateljev ocenilo, da je nasprotni udeleženec predlagateljico tega dne žalil in vznemirjal. Na podlagi izpovedb je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da se je nasprotni udeleženec pred hišo, v kateri živita predlagatelja, nahajal še dne 26. 7. 2022, 14. 8. 2022, 27. 9. 2022 in 2. 10. 2022. Nasprotni udeleženec te ugotovitve niti ne izpodbija; v pritožbi se le sklicuje na svojo pravico do gibanja po javnih površinah. Višje sodišče v zvezi s tem poudarja, da se gibanje po javni površini vsebinsko bistveno razlikuje od namenskega zadrževanja pred hišo posameznika in opazovanja okolice (zalezovanje), ki ga je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje.

20. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zgolj na podlagi enega srečanja predlagatelja in nasprotnega udeleženca slednjemu prepovedalo približevati se OŠ A. ter da je ta nesmiselna, ker se tam nihče od predlagateljev ne zadržuje, višje sodišče poudarja, da je treba v obravnavani zadevi upoštevati celoten spekter s strani nasprotnega udeleženca izsiljenih srečanj, ki se odvijejo na različnih lokacijah. Mld. otrok predlagateljev obiskuje OŠ A., zato je življenjsko logično, da se tam relativno pogosto zadržujeta tudi onadva. Glede na siceršnje izkazano zalezovanje sta upravičena do varstva tudi na tej lokaciji, četudi je v preteklosti do srečanja pred OŠ A. prišlo le enkrat. Sklepno

21. V izpodbijanem sklepu niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljev na podlagi 3. točke 365. člena ZPP delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je v prvi in drugi alineji I./1. točke izreka razdaljo „10 metrov“ nadomestilo z razdaljo „100 metrov“. V ostalem je pritožbo predlagateljev, v celoti pa pritožbi nasprotnega udeleženca, na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

22. Sodišče prve stopnje je v skladu z osmim odstavkom 22.a člena ZPND o stroških postopka odločilo po prostem preudarku. Pravilno je ocenilo, da sta predlagatelja s svojim predlogom zoper nasprotnega udeleženca v pretežnem delu uspela (kar velja tudi po spremenjenem delu izreka), zoper nasprotno udeleženko pa nista uspela, in skladno s tem pravilno odmerilo stroške postopka. Ker sta predlagatelja s pritožbo uspela le v manjšem delu, nasprotni udeleženec pa s pritožbama ni uspel, je višje sodišče, upoštevaje zgoraj citirani člen, odločilo, da udeleženci postopka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Predlog ZPND – prva obravnava – EPA 1654-IV, Poročevalec Državnega zbora z dne 27. 9. 2007, 2. poglavje (Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona); načelo ohranja tudi veljavni ZPND. 2 Pri čemer pa iz izpovedb predlagatelja in nasprotnih udeležencev na naroku dne 31. 8. 2022, red. št. 37, izhaja, da se vsi udeleženci postopka ob vsakokratnem srečanju medsebojno snemajo zaradi pridobivanja dokazov za številne postopke, ki jih vodijo; gre torej za med njimi uveljavljen način medsebojnih posegov v zasebnost. Snemanje s strani nasprotne udeleženke je treba razumeti v tem kontekstu, zato sodišče prve stopnje snemanj ob naključnih srečanjih v trgovskih centrih, ki bi v drugačnih okoliščinah lahko predstavljala psihično nasilje oziroma zalezovanje, pravilno ni štelo kot takih. 3 Balone naj bi nasprotna udeleženka obesila ob rojstnem dnevu predlagatelja, za božič, novo leto in veliko noč, torej štirikrat na leto.