Jedro

Tožniku sta bila odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.

Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvo izpodbijano odločbo z dne 5. 5. 2020 je prvostopenjski davčni organ zavrnil zahtevo tožnika za spremembo odločbe o odmeri davka na dediščine št. DT 4222-1196/2014-4 z dne 11. 5. 2017. Iz obrazložitve prve izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnik zoper omenjeno odmerno odločbo ni pritožil, nato pa je leta 2019 zahteval njeno spremembo, češ da je bila odmera davka na dediščino prenizka, ker je pri ugotavljanju vrednosti ene od nepremičnin prišlo do očitne napake, saj jo je davčni organ obravnaval kot kmetijsko namesto stavbno zemljišče. Ko pa je tožnik to nepremičnino kasneje prodal, je glede na zakon dosegel precejšen dobiček. Zato je tožnik zahteval popravo te očitne napake, ta podatek pa se je uporabil tudi pri odmeri dohodnine od kapitalskega dobička. Tako je po tožnikovem mnenju bilo plačanega več davka, kot bi ga moral plačati. Po naziranju davčnega organa uporaba 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne pride v poštev, saj je tam predpisana odprava, razveljavitev ali sprememba v primeru previsoke oz. neutemeljene odmere; tožnik pa zatrjuje prenizko odmero, zato je njegovo zahtevo zavrnil. 2. Z drugo izpodbijano odločbo z dne 7. 5. 2020 pa je prvostopenjski davčni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin št. DT 24-42152-03944 z dne 11. 10 2017. Iz obrazložitve druge izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožnik zoper omenjeno odmerno odločbo neuspešno pritožil, prav tako pa je bil neuspešen v upravnem sporu, nato pa je leta 2019 zahteval njeno odpravo, češ da je bila odmera davka na dediščino prenizka, ker je pri ugotavljanju vrednosti ene od nepremičnin prišlo do očitne napake, saj jo je davčni organ obravnaval kot kmetijsko namesto stavbno zemljišče. Ko pa je tožnik to nepremičnino kasneje prodal, je glede na zakon dosegel precejšen dobiček. Zato je tožnik zahteval popravo te očitne napake, ki se je primerila pri izdaji odločbe o odmeri davka na dedovanje, ta podatek pa se je uporabil tudi pri odmeri dohodnine od kapitalskega dobička. Tako je po tožnikovem mnenju bilo plačanega več davka, kot bi ga moral plačati. Pri odmeri davka na dobiček iz kapitala bi se le-ta namreč ne odmeril v primeru spremembe odločbe v zadevi dediščine. Po naziranju davčnega organa so podatki o nabavni vrednosti v odločbi o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala pravilni glede na to, da ni prišlo do spremembe odločbe o odmeri davka na dediščino, zato ni podlage za odpravo odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala.

3. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper prvo izpodbijano odločbo zavrnil in potrdil razlogovanje prvostopenjskega organa glede neaplikabilnosti 90. člena ZDavP-2 ob zatrjevani prenizki odmeri. Glede sporne ločenosti obravnave obeh tožnikovih zahtev (za spremembo odločbe od odmeri davka na dediščino ter glede odprave odločbe o odmeri davka na kapitalski dobiček) je pritožbene ugovore zavrnil. Zgolj zato, ker je tožnik zahtevi podal z eno vlogo, ne pomeni, da se o obeh zadevah odloča v enem postopku. Ob sklicevanju na 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je tožnikove argumente zavrnil, češ da gre za prosti preudarek organa in njegovo presojo o združitvi. Prav tako je drugostopenjski organ menil, da v zadevi ne gre za isto ali podobno dejansko stanje, saj tožnik zasleduje poseg v dve ločeni, samostojni odmerni odločbi, ki sta bili izdani za odmero različnih davkov, na različnih pravnih podlagah, vsaka v svojem postopku. Poleg tega je pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2 izredno in je treba zakonske določbe zato razlagati restriktivno. V zadevi pa niti ni izpolnjen pogoj zveznosti med odmero davka in očitno napako, saj tožnik navaja, da je zaradi očitne napake v postopku odmere davka na dediščino previsoko odmerjen davek od kapitalskega dobička. Uporabe izrednega pravnega sredstva zoper eno odločbo ni mogoče utemeljevati z okoliščinami iz drugih odmernih postopkov. Po presoji pritožbenega organa je ob upoštevanju tudi drugega odstavka 90. člena ZDavP-2 mogoče kasnejše odločbe spremeniti le, če je bila odpravljena ali spremenjena predhodna odločba, ki vpliva na kasneje ugotovljene obveznosti. Ni pa tega mogoče utemeljevati na način, kot to želi tožnik: da bi se spremenila odmera, ki je bila prenizka, ker je bil zaradi tega kasneje drug davek odmerjen previsoko, in sicer glede na tam podano dejansko stanje sicer pravilno in zakonito. Tožnikove očitke o zlorabi postopka organ zavrne kot pavšalne, o ustavnosti pa ni pristojen presojati. Doda, da bi lahko tožnik ugovore o prenizki odmeri davka na dediščino uveljavljal z rednim pravnim sredstvom, zato tega ne more storiti zdaj z izrednim pravnim sredstvom, ki ga je treba obravnavati restriktivno. Organ ob sklicevanju na sodbo VSRS X Ips 6/2020 sklene, da ni utemeljeno zatrjevanje očitne napake v tej zadevi, saj je tožnik v postopku sodeloval in podal določene pripombe, ni pa zatrjeval dejanskega stanja glede dejanske rabe spornega zemljišča (zaradi česar je bila nato določena njegova nižja vrednost), prav tako se zoper odločbo ni pritožil (ker je bila zanj ugodna nizka odmera). Davčnemu organi tako napačno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče očitati, še toliko manj pa gre za očitno pomoto na strani organa. Prav tako pa ni šlo za očitno pomoto na strani tožnika, temveč je šlo na njegovi strani za zasledovanje cilja ugodnejše obdavčitve.

4. Drugostopenjski davčni organ je prav tako zavrnil tožnikovo pritožbo zoper drugo izpodbijano odločbo in potrdil razlogovanje prvostopenjskega organa, da niso izpolnjeni pogoji za uporabo 90. člena ZDavP-2, saj je bil davek na kapitalski dobiček odmerjen od pravilne osnove, ki je bila zakonito ugotovljena, prav tako pa odločba o odmeri davka na dediščino ni bila spremenjena. Tudi v tej zadevi drugostopenjski organ navede naziranje glede 130. člena ZUP ter proste presoje davčnega organa o (ne)združitvi, ponovi pa tudi naziranje o odsotnosti vzročne povezave med napako in previsoko odmero, česar tožnik niti ne zatrjuje. Po presoji pritožbenega organa je ob upoštevanju tudi drugega odstavka 90. člena ZDavP-2 mogoče kasnejše odločbe spremeniti le, če je bila odpravljena ali spremenjena predhodna odločba, ki vpliva na kasneje ugotovljene obveznosti. Ni pa tega mogoče utemeljevati na način, kot to želi tožnik: da bi se odpravila odločba, v kateri je bil davek odmerjen pravilno, previsoko pa le ob predpostavki spremembe druge predhodne odločbe, v kateri je bila odmera prenizka. Ker ob prenizki odmeri ni mogoče uporabiti 90. člena ZDavP-2, posledično tudi v konkretnem primeru tega ni mogoče storiti, saj ni prišlo do spremembe predhodne odločbe. Tožnikove očitke o zlorabi postopka organ zavrne kot pavšalne, o ustavnosti pa ni pristojen presojati. Sklene, da v postopku odmere davka od kapitalskega dobička do očitne pomote ni prišlo, zato ni utemeljen očitek, da je bila zavrnitev tožnikove zahteve napačna.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper obe izpodbijani odločbi ter sodišču predlaga, naj ju odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu z napotilom, da zadevo obravnava skupaj. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih priglaša. Navaja, da je vložil vlogo za uporabo izrednega pravnega sredstva po 90. členu ZDavP-2, s katero je zahteval ureditev napake, ki je posledica dveh odločb; organ pa je to obravnaval ločeno in uporabo pravnega sredstva v obeh primerih zavrnil. Meni, da je ločeno obravnavanje vsake zadeve napačno, pri čemer se prvostopenjski organ o tem pravzaprav sploh ni nič opredelil, kljub tožnikovi argumentaciji v tej zvezi. Argumentacija drugostopenjskega organa po 130. členu ZUP pa ni upoštevna, saj je združevanje v okoliščinah konkretnega primera obligatorno zaradi tretje povedi drugega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Zaradi povezave obeh postopkov se lahko pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2 uporabi le tako, da bo ena odločba tožniku v korist, druga pa v njegovo škodo, skupni učinek, ki je upošteven, pa bo v korist tožniku. Gre za vprašanje materialnega, enotnega in nujnega sosporništva ter obligatorno objektivno kumulacijo, in ne za uporabo 130. člena ZUP. Kljub obligatorni povezanosti dejanskega stanja v enem postopku z dejanskim stanjem v drugem postopku, ne more veljati načelo absolutne vezanosti, sicer pa je treba dopustiti, kadar je končni rezultat v škodo zavezanca, da prek pravnih sredstev doseže pravilno in zakonito odločitev. Z vidika pogojev po 90. členu ZDavP‑2 je treba upoštevati povezanost odmere obeh davkov; skupno obravnavanje namreč pokaže, da je tožnik kumulativno plačal več davka, kot bi ga moral, če bi bili odločbi pravilni, čeprav drži, da je v odločbi, ki vpliva na drugo, plačal davka premalo. Država je tako na njegov račun neupravičeno obogatena za več kot 15.000,00 EUR. Tretja poved drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 narekuje kumulativno obravnavanje, prav tako pa tudi specifika 90. člena ZDavP-2. Sistemsko gledano se mora pri odmeri obeh davkov uporabiti ista vrednost. V nasprotju z namenom 90. člena cit. zakona je presoja vsake odločbe ločeno, ker je zakonodajalec v neki določbi predpisal, da se podatek o vrednosti iz enega postopka uporabi tudi v drugem; pri tem ne gre za predhodno vprašanje, ampak gre zgolj za podatek o vrednosti, t.i. identično dejansko stanje. Pogoj „previsoko odmerjen davek oz. odmerjen davek“ je zato treba razlagati tako, da se ne nanaša samo na odločbo, s katero je bil davek odmerjen, temveč tudi na povezane odločbe, kadar zakon določa, da se podatek iz te odločbe uporabi za odmero drugega davka.

6. Nadalje tožnik ponavlja svoje očitke o zlorabi postopka, češ da mu je organ isti dan vročil obe odločbi, pri čemer je eno izdal nekaj dni pred drugo verjetno le zato, da bi se v drugi nanjo lahko skliceval. Organ se torej zaveda tožnikovega preplačanega davka, na račun države pa je oškodovana tudi lokalna skupnost, ki bi ji sicer pripadala sredstva iz davka na dedovanje. Prejem sredstev na strani države posega v finančno avtonomijo občine, kar je ustavno vprašljivo. Do tega pa je prišlo v obravnavanem primeru, ko želi tožnik plačati manjkajoči davek občini, toženka pa to zavrača. Tožnik izpostavlja tudi kršitev načela materialne resnice, saj se v tem primeru, ko se pri odmeri dohodnine upoštevajo dejstva, čeprav je jasno, da so napačno ugotovljena, uveljavlja povsem formalna resnica. Poleg tega je kršeno tudi načelo enakosti pred zakonom, ker mora tožnik plačati davek od dobička, ki ga pravzaprav ni dosegel. Po tožnikovem mnenju iz 90. člena ZDavP-2 ne izhaja, da bi moral davek biti odmerjen previsoko ravno z odločbo, katere odprava ali sprememba se zahteva. To je sicer običajno, a je zaradi specifičnosti tretje povedi drugega odstavka 89. člena ZDoh-2 treba upoštevati tudi napako, ki se zgodi v postopku odmere davka na dedovanje, če to vpliva na dohodnino od dobička iz kapitala, vse skupaj pa na celotno davčno obveznost, ki je višja, kot bi bila, če do napake ne bi prišlo. Če bi pri odmeri dohodnine od kapitalskega dobička organ ugotavljal vrednost ob pridobitvi in vzel v obzir napačen podatek ter napravil previsoko odmero, bi zavezanec po 90. členu ZDavP-2 uspel. To pomeni, da mora to možnost imeti tudi, če se napaka primeri v drugem postopku, zaradi upoštevanja identičnega dejanskega stanja pa se to potem pokaže pri izdaji odločbe. V tej zadevi po tožnikovem mnenju ni pomembna davčna obveznost pri odmeri davka na dedovanje, temveč vrednost, od katere je bila izračunana ta davčna obveznost. Ureditev po tretji povedi drugega odstavka 89. člena ZDoh-2 je nesistemska in je zato skladno z njeno vsebino treba razlagati tudi 90. člen ZDavP-2. Toženka po tožnikovem očitku o zlorabi postopka ni pojasnila, zakaj zadev ni obravnavala skupaj, temveč je le navedla, da ji tega ni treba, prav tako pa ni opredelila s primeri, kako postopa sicer.

7. Tožnik pa na svoji strani ni ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, zato je očitek toženke v tej zvezi neutemeljen in pavšalen. V postopku odmere davka na dedovanje bi lahko ugovarjal vrednosti, kar bi tudi storil, če bi za napako vedel. A predmet dedovanja je bilo 18 nepremičnin in deset premičnin, tožnik pa ni za vsako postavko preverjal, ali je organ pravilno prepisal podatek iz evidence, saj je bil prepričan v usposobljenost oseb, ki vodijo postopek. Ne gre torej za to, da bi tožnik pravilen podatek zamolčal, v postopku pa se je zastopal sam, kot laik. Zato meni, da bi ga organ moral opozoriti na posledice po tretji povedi drugega odstavka 98. člena ZDoh-2. Če so te okoliščine relevantne, tožnik o tem predlaga svoje zaslišanje. Ugotovitev vrednosti v postopku odmere davka na dedovanje ne postane dokončna in pravnomočna, saj se pridobitev te lastnosti tiče le izreka, ne pa obrazložitve; v izreku odločbe o odmeri davka na dedovanje pa vrednost ni ugotovljena.

8. Tožnik sklene, da gre v njegovem primeru za očitno napako, saj je davčni organ iz evidence povzel napačen podatek (o dejanski in ne o namenski rabi), posledica česar je očitni razkorak (preplačilo več kot 15.000,00 EUR davka). Zgolj to, da je tožnik pri ugotavljanju dejanskega stanja imel možnost sodelovati, ni bistveno, ker se odločba o odmeri davka na dedovanje izdaja na podlagi prejeta sklepa o dedovanju, ne pa na podlagi morebitne tožnikove navedbe o dejanski oz. namenski rabi. Tožnik še enkrat poudarja, da ni zasledoval nižje obdavčitve; pa četudi bi jo, iz zakona ne izhaja, da v tem primeru 90. člena ZDavP-2 ni mogoče uporabiti.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti. Prvostopenjski organ je v njuni obrazložitvi navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno obrazložil tudi pritožbeni organ. Sodišče je zato v celoti sledilo njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče pojasnjuje, kot sledi.

12. Tožniku je bil z odločbo št. DT 4222-1196/2014-4 z dne 11. 5. 2017 odmerjen davek na dediščino, zoper katerega se tožnik ni pritožil, nato pa je leta 2019 zahteval njeno spremembo z izrednim pravnim sredstvom na podlagi 90. člena ZDavP-2, kar mu je bilo s prvo izpodbijano odločbo zavrnjeno. Nadalje je bil tožniku z odločbo št. DT 24-42152-03944 z dne 11. 10 2017 odmerjen davek od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin, zoper katero se je tožnik neuspešno pritožil, prav tako pa je bil neuspešen v upravnem sporu; nato pa je leta 2019 zahteval njeno odpravo z izrednim pravnim sredstvom na podlagi 90. člena ZDavP-2, kar mu je bilo z drugo izpodbijano odločbo prav tako zavrnjeno.

13. Tožnik se s tožbo zavzema za interpretacijo, da je ločeno obravnavanje vsake zadeve v vsaki od obeh izpodbijanih odločb napačno, zato sodišču predlaga, naj obe odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek z napotilom, da zadevi obravnava skupaj. To je predmet tega upravnega spora.

14. Tožnik najprej uveljavlja, da je svoje pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2 podal kot enotno pravno sredstvo z eno vlogo, kljub temu pa je prvostopenjski davčni organ to obravnaval v dveh ločenih odločbah, pri čemer pa se do tožnikove argumentacije, ki po njegovem mnenju narekuje skupno obravnavanje, sploh ni opredelil. Ta tožbeni argument sodišče zavrača kot neutemeljen, saj se je do tega vprašanja opredelil drugostopenjski davčni organ v obeh svojih odločbah, s čimer je prvostopenjsko argumentacijo dopolnil. Pri tem sodišče tudi pritrjuje tozadevni argumentaciji drugostopenjskega davčnega organa, saj v zadevi ni podlage za skupno obravnavanje, kajti gre za odmero dveh različnih davkov (davka na dediščino ter dohodnine na kapitalski dobiček) na dveh različnih pravnih podlagah. Pri tem ne gre za sosporništvo, kot to navaja tožnik, saj je tožnik le ena fizična oseba. Prav tako pa po naziranju sodišča pri vloženem izrednem pravnem sredstvu ne gre za obvezno kumulacijo že zato, ker bi po tretjem stavku drugega odstavka 98. člena ZDoh-2 (ki določa, da se v primeru pridobitve kapitala z dedovanjem ali darilom in ob odmerjenem davku na dediščine in darila za nabavno vrednost takega kapitala v zvezi z obdavčitvijo dobička iz kapitala šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila) prišlo do obligatorne povezanosti dejanskega stanja v enem z dejanskim stanjem v drugem postopku. Tožnikovo naziranje, da je kumulativno plačal preveč davka in da je oškodovan za več kot 15.000,00 EUR, je namreč preveč posplošeno - gre za ekonomski, „pod črto“ način razmišljanja.

15. Tožniku sta bila namreč odmerjena dva davka - davek na dediščino ter dohodnina od kapitalskega dobička. Gre torej za dva različna davka, pri čemer sploh ni nujno, da pride do odmere drugega (denimo če tožnik podedovanega premoženja ne bi odsvojil). Zato je tudi po naziranju sodišča treba vsako od teh dveh davčnih odmer obravnavati ločeno. Seveda pa je tožnikov premislek „pod črto“, tj. koliko enot denarja bo plačal za vse davke odtlej, ko je posamezno nepremičnino pridobil, pa dotlej, ko jo je odsvojil, razumljiv in legitimen. Zato bi bil moral in mogel že spočetka paziti na ustrezno ugotovitev vrednosti, od katere mu je bil odmerjen davek na dediščino, saj se po 98. členu ZDoh-2 za nabavno vrednost kapitala v času pridobitve šteje vrednost, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.

16. Glede na navedeno je po presoji sodišča utemeljeno razlogovanje davčnega organa, da ob (nespornem) dejstvu, da tožniku davek na dediščino ni bil odmerjen previsoko oz. sploh nezakonito, po 90. členu ZDavP-2 ni možna uporaba tega pravnega sredstva v zvezi z odmero tega davka. Nadalje pa sodišče potrjuje, da uporaba tega pravnega sredstva ni možna niti v zvezi z odmero dohodnine od kapitalskega dobička. Če je zavezanec za davek predhodno določene dejanske ugotovitve že neuspešno izpodbijal s pritožbo, tega razloga ne more z uspehom uporabiti (ponovno) prek tega izrednega pravnega sredstva.1 Kot izhaja iz druge izpodbijane odločbe, je namreč tožnik zoper odmero davka od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnin vložil pritožbo, pri čemer je bil neuspešen, kar je potrdilo naslovno sodišče s sodbo I U 2327/2018, iz katere izhaja, da je tožnik v pritožbenem postopku ugovarjal vrednosti nepremičnine v času pridobitve glede na namensko in dejansko rabo.

17. Tožbene navedbe o tem, da je prvostopenjski organ obe izpodbijani odločbi tožniku vročil istočasno, čeprav sta različno datirani, zaradi česar da gre za zlorabo postopka, da bi se davčni organ v drugi izpodbijani odločbi lahko skliceval na prvo, sodišče zavrača kot pavšalne. Očitek o zlorabi je hud očitek, ki bi ga bil tožnik, če naj bi ga sodišče vsebinsko presojalo, moral opredeliti mnogo bolj konkretno (kdo, kdaj, s kakšnim namenom je storil ali opustil določeno dejanje); zgolj iz podanega opisa redosleda dogodkov in datiranja posameznih odločb sodišče zlorabe ne zaznava.

18. Nadalje sodišče zavrača tudi tožbene argumente o tem, da je lokalna skupnost oškodovana na račun države, saj vsled subjektivne koncepcije upravnega spora tožnik ne more uveljavljati kršitve pravic oziroma varovati interesov tretjih. Tožbene navedbe o kršitvi načel materialne resnice in enakosti pred zakonom v primeru tožniku odmerjene dohodnine od kapitalskega dobička pa sodišče zavrača kot neupoštevne v tem upravnem sporu. Sama odmera te dohodnine namreč ni predmet tega upravnega spora (temveč je bila predmet sodne presoje v zadevi I U 2327/2018).

19. Sodišče zavrača tudi tožbeno argumentacijo, da bi tožnik (lahko) ugovarjal vrednosti v postopku odmere davka na dediščino, če bi za napako vedel, vendar pa tega ni storil, ker ni preverjal vsake posamezne postavke, saj se je zanašal na usposobljenost oseb pri davčnem organu, poleg tega pa se je v postopku zastopal sam. Vse navedeno je nerelevantno za odločitev v tem upravnem sporu, saj je odločitev o tem, ali se bo zastopal sam ali ne, v tožnikovi dispoziciji, prav tako tudi odločitev o tem, ali bo ugotovitve davčnega organa preverjal oz. jim bo zaupal. Če se je odločil tem ugotovitvam zaupati in jih s pritožbo ni izpodbijal (da pritožbe zoper odločbo o odmeri davka na dediščino ni vložil, pa ni spora), so sedaj ta vrata zaprta; nihče se namreč ne more sklicevati na to, da so njegova prejšnja ravnanja brez pomena. Tudi tožnikovo naziranje, da bi ga organ pri tem moral opozoriti na posledice po tretjem stavku drugega odstavka 98. člena ZDoh‑2 je po presoji sodišča neumestno, saj davčni organ takšne obveznosti nima niti mu je zakon ne nalaga, prav tako organ pač ni mogel vedeti, ali oz. da bo tožnik podedovane nepremičnine prodal. 20. Glede na navedeno sodišče meni, da sta izpodbijani odločbi zakoniti in pravilni, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru zavrnitve tožbe trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

22. Ker pravnorelevantno dejansko stanje ni sporno, temveč so v zadevi sporna procesno- in materialnopravna vprašanja, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

1 Erik Kerševan, komentar k 90. členu v Davčno pravo med teorijo in prakso s komentarjem 70. - 90. člena ZDavP-2, ULRS, 2021, str. 495.