Jedro

Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba pri presoji pogodb, kakršna je obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju, upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja oceno interesov obeh pogodbenih strank. Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženim strankam povrniti 838,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in izročitvi premoženja z 22. 4. 1998, darilne pogodbe s 15. 9. 2003 v delu, kjer je predmet ena idealna ½ parcele 11/1 k. o. X in ena idealna ½ parcele 22/2 k. o. X ter darilne pogodbe s 3. 6. 1999 v delu, kjer gre za darilo parcele 33/3 k. o. X, in za ugotovitev, da je tožnica solastnica vtoževanih nepremičnin do ene idealne ½. Tožnici je naložilo v plačilo 6.061,90 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov se pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da so se odnosi med pravdnimi strankami tako poslabšali, da je skupno življenje postalo neznosno, kar je razvezni razlog pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju. Vprašanje krivde za samo razvezo pogodbe ni relevantno. Sodišče prve stopnje je pri odločanju upoštevalo zgolj pretekle dogodke, prezrlo pa okoliščine o tem, ali je sploh možno nadaljevati z izvrševanjem pogodbe. To možnost je treba preučiti ob upoštevanju dejstva, da je bila v pogodbenem odnosu v celoti odgovorna stranka. V pogodbeni odnos je šla z odkrito željo, da se za njo poskrbi. Pomagala je pri gradnji hiše in v tem času živela v starih prostorih, da ne bi bila v breme tožencem. Sama kuha in skrbi zase, a je vendarle omejena s starostjo in zdravstvenim stanjem. To bi morali toženci opaziti in jo vprašati, če kaj potrebuje, a tega niso storili. Iz listin v spisu je razvidno, da je plačevala vse stroške. Verodostojnosti listin ni nihče oporekal, zato bi ji moralo sodišče prve stopnje verjeti. Položnice za elektriko so bile izdane njej, plačevala jih je preko trajnika, to pa je potrdila tudi prvotoženka. Zaključek sodišča prve stopnje, da so stroške plačevali toženci, tako nima opore v dokazih v spisu. Ne drži, da ni oporekala trditvam, da sta stroške elektrike plačevala tretjetoženka in četrtotoženec. V svoji izpovedbi je jasno navedla, da je vse stroške plačevala sama. V času izgradnje hiše se je vgradilo devet oken z roletami, ki jih je kupila, in vršila so se dela za njene prostore, stroške katerih je plačala sama. Dogovora s 14. 4. 1998, da postane investitor gradnje prvotoženka, ni podpisala. Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem grafologom ni izvedlo, niti zavrnilo, zato pri njem vztraja. Ponarejenost podpisa kaže na to, da toženci niso verodostojni. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so ji toženci dolžni nuditi vso potrebno pomoč pri vodenju njenega gospodinjstva le v primeru njene nezmožnosti. Iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da so ji to pomoč dolžni nuditi neomejeno. Pogodba o dosmrtnem preživljanju se ne izvaja in se nikoli ni izvajala, kar so potrdile zaslišane priče. Tretjetoženka in četrtotoženec se obnašata kot popolna lastnika in ji diktirata, kako se mora obnašati, zato je v podrejenem položaju. Toženci jo želijo razglasiti za osebo, ki ni sposobna skrbeti za svoje interese in jo dati pod skrbstvo. Napačna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da so starši četrtotoženca pomagali pri gradnji hiše. Iz izpovedi priče A. A. izhaja, da finančno niso mogli veliko pomagati, saj je imel oče četrtotoženca le pokojnino, mama pa je bila gospodinja. Gradnjo je financirala sama. Dnevna soba ni bila nikoli v skupni rabi, toženci pa ji tudi niso ponudili, da bi imeli skupnega operaterja, zato plačuje svoj kabelski priključek in RTV naročnino za vse. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo izpovedbo socialne delavke B. B. V prostorih se ji nabira plesen, zato jih je potrebno zračiti. Prostori so tudi premalo ogrevani. Prosto sprejemanje obiskov ji je onemogočeno. Odnos tožencev do njenih hčera, C. in D., je odklonilen. Avte puščajo na dovozu, da jima onemogočajo parkiranje. To, da od tožencev ne zahteva izrecno, da zanjo poskrbijo, ne pomeni, da se pogodba spoštuje. Njihov splošni odnos do nje je neprimeren, zaradi česar je medsebojna simbioza onemogočena.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je s prvo toženko in drugim tožencem 22. 4. 1998 sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju in izročitvi premoženja. Toženci so 15. 9. 2003 ob soglasju tožnice sklenili darilno pogodbo, s katero sta tretje toženka in četrto toženec dobila v last dve nepremičnini ter se zavezala prevzeti nase obveznost zagotavljanja služnosti stanovanja tožnici in ji omogočati prosto gibanje po njenih prostorih in celotnem dvorišču ter pravico sprejemanja obiskov. Med pravdnimi strankami je sporno, ali toženci izvršujejo prevzete obveznosti do tožnice in zanjo skrbijo, kakor je bilo dogovorjeno, oziroma ali so se razmere in njihovi odnosi tako spremenili, da je izpolnitev pogodbenih zavez postala znatno otežena.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od v pritožbi zatrjevanih kršitev in je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) skladno dokazno oceno ter je o tožbenem zahtevku materialnopravno tudi pravilno odločilo. Dokazni postopek je bil temeljit in obsežen, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa celovita ter logično in življenjsko povsem sprejemljiva. Očitki procesnih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Sodba nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in tudi razlogi sodbe so jasni in neprotislovni. Z očitki procesnih kršitev tožnica dejansko graja ugotovljeno dejansko stanje.

7. Pritožba ni vzbudila dvoma, da katera od pomembnih okoliščin v sodbi ne bi bila ovrednotena ali da ji ne bi bila dana prava teža. Sodišče prve stopnje je opravilo izčrpno in razumno argumentirano dokazno oceno, ki se ji pritožbeno sodišče v celoti pridružuje in v izogib ponavljanju v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene poudarke.

8. Za presojo utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je bistveno dejansko stanje v obdobju od sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Dogodki, ki so se zgodili pred oziroma po tem obdobju, zato niso predmet tega postopka. Zato je neutemeljeno tožničino vztrajanje pri izvedbi dokaza z izvedencem grafološke stroke. Sodišče prve stopnje je izvedbo tega dokaza zavrnilo na naroku za glavno obravnavo 14. 11. 2019 (glej zadnjo stran zapisnika na list. št. 208 spisa), razloge za to pa je podalo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Dogovor s 14. 4. 1998, na katerem naj bi bil tožničin podpis ponarejen, je bil sklenjen pred pogodbo o dosmrtnem preživljanju in na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. (Ne)pristnost tožničinega podpisa na navedenem dogovoru tudi ni ključna za presojo verodostojnosti tožencev. O tem se je sodišče prve stopnje neposredno prepričalo na podlagi njihovih zaslišanj ter v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi in utemeljeno presodilo, da so bile izpovedbe tožencev verodostojne.

9. Pritrditi gre presoji sodišča prve stopnje, da pogodba o dosmrtnem preživljanju ne vsebuje izrecnega dogovora o tem, kdo bo financiral izgradnjo nove hiše. Ne glede na to je izvedeni dokazni postopek pokazal, da so večino stroškov izgradnje nosili toženci. To izhaja iz listinskih dokazov (priloga B 12 spisa) ter izpovedb strank in prič. Če je tožnica k izgradnji hiše finančno prispevala tudi sama, to ne pomeni, da toženci svojih pogodbenih zavez niso spoštovali in izvrševali. Tožnica ni trdila in izkazala, da je bila k sofinanciranju primorana, da so to od nje zahtevali toženci, temveč je k izgradnji prispevala na lastno željo oziroma iz lastne dobre volje. Enako velja za plačevanje tekočih vzdrževalnih in obratovalnih stroškov. Iz listin pod prilogo B19 spisa izhaja, da so te stroške plačevali toženci. Položnice za električno energijo je do leta 2017 res prejemala tožnica in jih plačevala preko trajnika, a je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ji je tretjetoženka mesečno izročala ustrezne denarne zneske za povračilo teh stroškov. O tem je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje podalo prepričljive in življenjsko logične razloge.

10. V zvezi z ogrevanjem in primernostjo tožničinih prostorov se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo socialne delavke B. B., ki s pravdnimi strankami ni povezana in nima interesa za izid pravde. Potrdila je, da ima tožnica urejene in za bivanje primerne prostore, ki so tudi ustrezno in zadostno ogrevani. Da je hiša redno ogrevana, so toženci izkazali tudi z listinskimi dokazi (prilogi B56 in B57 spisa). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ima tožnica zagotovljene vse prostore v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Tako ima lastno kuhinjo, kopalnico, spalnico in pomožne prostore (shramba in drvarnica), medtem ko dnevno sobo souporablja z družino tretje toženke in četrto toženca, s čimer se je tožnica izrecno strinjala. Za neutemeljene so se izkazale tudi tožničine trditve o preprečevanju obiskov in onemogočanju parkiranja na dvorišču, kar je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo v 31. in 32. točki izpodbijane sodbe.

11. Do kršitev pogodbenih obveznosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ni prišlo. Toženci tožnici vse do danes zagotavljajo stanovanjske prostore, jih ogrevajo ter plačujejo vzdrževalne in obratovalne stroške, omogočajo ji prosto gibanje po vrtu, dvorišču in gospodarskem poslopju, sprejemanje obiskov in njihovo parkiranje na dvorišču. Toženci so tožnici do leta 2017 redno pomagali tudi pri opravkih in prevozih v trgovino in k zdravniku, kar bi počeli še naprej, če ne bi tožnica njihove pomoči vztrajno odklanjala.

12. Odnosi med pravdnimi strankami, ki so bili 20 let po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju več kot zgledni, so se pričeli v letu 2017 krhati zaradi nesporazuma tožencev z eno od tožničinih hčera glede (so)uporabe oziroma (so)lastnine gospodarskega poslopja. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča1 je treba pri presoji pogodb, kakršna je obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju, upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja oceno interesov obeh pogodbenih strank. Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost. Če se razmere po sklenitvi pogodbe spremenijo, je potrebno presoditi, ali so spremembe resnično tako korenite, da je postalo skupno življenje nevzdržno in nadaljevanje pogodbenega razmerja ni mogoče. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Pri presoji pravnega standarda neznosnosti skupnega življenja je treba upoštevati, ali je stanje nevzdržno v objektivnem in subjektivnem smislu, ter pri tem ovrednotiti vse okoliščine konkretnega primera.

13. Ob navedenem pravnem izhodišču je zmotno stališče tožnice, da so se razmere med pravdnimi strankami tako spremenile, da terjajo razvezo pogodbe. Nadaljnje sobivanje tožnice z družino tretje toženke in četrto toženca je (lahko) subjektivno problematično, a ni hkrati tudi objektivno neznosno. Kot pojasnjeno že zgoraj, toženci veliko večino pogodbenih obveznosti izvajajo še danes, njihovo osebno pomoč (prevozi po opravkih, trgovinah, k zdravniku) pa tožnica odklanja. Njeno vedenje do tožencev se je spremenilo po dogodku v letu 2017, ko je pričela zavračati medsebojne odnose. Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje in po lastni izpovedbi še vedno sposobna skrbeti sama zase in svoje gospodinjstvo, dodatno pomoč tožencev pa odklanja, čeprav so ji jo pripravljeni nuditi. Okoliščine za slabe odnose pretežno izvirajo iz sfere tožnice. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da zatrjevana nevzdržnost skupnosti ni taka, da bi vplivala na izpolnjevanje pogodbe.

14. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe neutemeljene. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnica s svojo pritožbo ni uspela, je dolžna tožencem povrniti stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s specificiranim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) ter jim priznalo 1.125 točk oziroma 675 EUR nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT)2, 21 točk oziroma 12,6 EUR materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV. Tožencem ni priznalo stroškov pregleda listin, saj v konkretnem primeru ne gre za samostojno storitev, temveč so ti stroški že zajeti v nagradi za odgovor na pritožbo. Tožnica je tako dolžna tožencem v 15 dneh povrniti 838,87 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. npr. sodbe VSRS II Ips 904/2008, II Ips 50/2015 in II Ips 230/2016. 2 Ob upoštevanju vrednosti spora (50.000 EUR) ter vrednosti točke (0,6 EUR) znaša vrednost storitve po tar. št. 18 OT 900 točk.