Jedro

Če sta stranki namesto dogovorjene prodajne pogodbe zapisali prodajno pogodbo z nižjo kupnino, za ostanek pa sklenili posojilno pogodbo, gre za simulirani pogodbi. Če prikrivata prodajno pogodbo, s katero sta se stranki dogovorili za višjo kupnino, je veljavnost te (disimulirane) pogodbe odvisna od tega, ali ta izpolnjuje pogoje za veljavnost. Ker je šlo za prodajo nepremičnine, je odločilno, ali je bila pretežno realizirana.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani (ugoditveni) del sodbe in sklep, da se šteje tožba zoper B. G. za umaknjeno, se razveljavi ter se zadeva glede zahtevka za plačilo kupnine (kolikor se ta nanaša na toženko Z. G.) vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da mora tožniku plačati 1,771.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.9.1992 ter tolarsko protivrednost 4.600 DEM z obrestmi od 11.9.1992 dalje. Višji podrejeni zahtevek ter celoten primarni zahtevek je zavrnilo. Izdalo je začasno odredbo, prepoved obremenitve in odsvojitve nepremičnine, ki je vpisana pri vl. št. 750 k.o. M. ter ugotovilo, da se šteje tožba zoper toženca B. G. za umaknjeno.

Zoper ugoditveni del sodbe se pritožujejo toženka in stranska intervenienta, B. G. pa zoper sklep, da se šteje tožba zoper njega za umaknjeno. Toženka zatrjuje, da je sodba polna nelogičnosti, saj da se izračun kupnine, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, ne izide. Če je bila sklenjena posojilna pogodba med tožnikom in toženkinim možem za 18.000 DEM, ni razumljivo, zakaj hoče tožnik od toženke 50.000 DEM. Razen tega bi moralo sodišče tudi upoštevati, da je tožnik v svojih navedbah pod IV navedel, da naj bi mu toženkin mož plačal 13.000 DEM. Nezanesljiv je tudi zaključek, da toženka tožniku kupnine ni v celoti plačala. To zatrjujeta tudi stranska intervenienta ter menita, da ni pogojev za začasno odredbo. B. G. sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovih procesnih dejanj zlasti, da ni privolil v umik tožbe.

Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke in B. G., pri čemer zanika njune trditve in poudarja, da mu je toženka plačala le 13.400 DEM.

Zato mu dolguje še 1,771,000,00 SIT in 4.600 DEM.

Pritožbi sta utemeljeni.

B. G. utemeljeno izpodbija sklep, da se šteje tožba zoper njega za umaknjeno. Kajti ni privolil v razširitev tožbe nanj in zato seveda nima položaja toženca. Tožnik nameč lahko tožbo razširi na novega toženca le, če ta v to privoli 82. odst. 196. člena ZPP). Ker torej tožba ni bila razširjena na B. G., je tožnik zoper njega tudi ni mogel umakniti. Sklep, da se šteje tožba zoper njega za umaknjeno, je torej nezakonit. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi zoper ta sklep ter ga razveljavilo (3. tč. 380. člena ZPP).

Res je, da so tožnikove navedbe pod IV nekonzistentne. Vendar jih je tožnik kasneje (na naroku za glavno obravnavo dne 11.3.1993 in s pripravljalno vlogo z dne 30.4.1993) nekoliko popravil. Iz njih izhaja, da sta se stranki dogovorili za kupnino v znesku 50.000,00 DEM, vendar sta v pogodbo zapisali le znesek 1,771.000,00 SIT, kar je tedaj ustrezalo znesku 32.000,00 DEM, za preostanek (18.000 DEM) pa je toženkin mož s tožnikom sklenil posojilno pogodbo. Ker naj bi od toženke prejel le 13.400,00 EM, zahteva še preostali del kupnine t.j. 1,771.000,00 SIT in 4.600 DEM. Kljub tako korigiranim navedbam pa ostaja še vedno odprto, koklikšen del kupnine nauj bi plačal toženkin mož. Kot pravilno opozarja toženkina pritožba, je sodišče prve stopnje očitno spregledalo tožnikovo navedbo v vlogi z dne 1.3.1993, da naj bi toženki on plačal 13.000 DEM. Predvsem je treba reči, da sta stranki glede hiše bržkone sklenili prodajno pogodbo za ceno 50.000 DEM, pri čemer je posojilna pogodba med tožnikom in toženkinim možem najbrž simulirana. V tem primeru ta pogodba ne bi imela učinkov med pogodbenima strankama (1. odst. 166. člena ZOR). Veljala bi prikrita pogodba, t.j. prodajna pogodba za ceno 50.000 DEM, če bi bili izpolnjeni pogoji za njeno veljavnost (2. odst. 66. člena ZOR).

O vsem tem razlogi sodbe ničesar ne govorijo. Zlasti pa bi moralo sodišče zanesljivo ugotoviti, komu je tožnik prodajal hišo, kdo je bil torej kupec. Do sedaj zbrano dokazno gradivo kaže, da sta bila to oba zakonca G. (posebej glede na posojilno pogodbo med tožnikom in toženkinim možem, ki ustreza razliki med dogovorjeno in v pogodbi zapisano kupnino) ter da je prodajna pogodba za ceno 50.000 DEM kljub pomanjkljivi obliki (dogovor o ceni je bil le usten) zaradi pretežne realizacije vendarle lahko veljavna (2. odst. 66. člena in 73. člen ZOR). V tem primeru bi bilo treba seveda razčistiti, kakšna je odgovornost kupcev za obveznost iz prodajne pogodbe. Če sta zakonca G. hišo kupila kot skupno premoženje, je njuna obveznost plačila kupnine solidarna (2. odst. 56. člena ZZZDR), sicer pa deljiva (2. odst. 412. člena ZOR). V primeru, da je obveznost solidarna, bo treba ugotoviti (zlasti glede na tožnikove trditve v pripravljalni vlogi z dne 1.3.1993), ali je tudi toženkin mož plačal del kupnine. Razen tega pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kdaj naj bi toženka zašla v zamudo. Glede na navedbe v tožbi bi lahko prišla v poštev dva termina - 5.9.1992 in 15.1.1993. Ker torej izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP) in ker je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi in pritožbi stranskega intervenienta ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 369. člena in 1.odst. 370. člena ZPP).

Napotki za nadaljnje delo so dani že v prejšnjem odstavku. Predvsem bo treba razčistiti (zlasti z zaslišanjem strank in priče B. G., s kom je bila sklenjena prodajna pogodba, ali izpolnjuje pogoje za veljavnost (predvsem glede na posojilno pogodbo med tožnikom in B. G. - 2. odst. 66. člena in 73. člen ZOR), kakšna je (v primeru, da je bil kupec tudi B. G.) obveznost kupcev (solidarna ali deljiva) ter ali ni del kupnine, in če je, kolikšen, poravnal toženkin mož. Prav tako bo treba ugotoviti, kdaj je (oz. naj bi) toženka zašla v zamudo.

Če bo prišlo sodišče do prepričanja, da je bila hiša prodana za 50.000 DEM, bo morala toženka dokazati, da je svojo obveznost iz te pogodbe izpolnila. Kar zadeva intervenientovo oporekanje začasni odredbi pa je treba reči, da lahko začasno odredbo izpodbija le z ugovorom, ki je remonstrativno pravno sredstvo (48. in 49. člen ZIP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. in 4. odst. 166. člena ZPP.