Jedro

Ker se zemljišče, kjer je krčitev gozda predvidena, nahaja v območju, ki je po osnovni namenski rabi opredeljeno kot območje gozdov in ker je bil na obravnavanem zemljišču že izveden nelegalni poseg v prostor, za katerega tožnik ni dobil soglasja prvostopenjskega organa po prvem odstavku 21. člena ZG, iz same vloge oziroma njene dopolnitve pa izhaja, da tožnik načrtuje obnovo opustošenega gozda na tem zemljišču in ne krčitve gozda v kmetijske namene, je prvostopenjski organ sprejel pravilen zaključek, da tožniku na podlagi njegove vloge in glede na določbe ZG dovoljenja ne izda.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se tožniku krčitev gozda v kmetijske namene na zemljišču s parc. št. 1984, k.o. ..., ne dovoli. V obrazložitvi je navedel, da je prejel vlogo tožnika v zadevi izdaje dovoljenja za krčitev gozda na navedenem zemljišču. V vlogi je navedel, da želi zemljišče s parc. št. 1984 primerno urediti za bivanje poleg novozgrajenega stanovanjskega objekta na parc. št. 1985. Na parc. št. 1984 je bil postopno izveden posek poškodovanega in posušenega drevja, ki bi lahko ogrožal nov stanovanjski objekt. Zemljišče bi bilo namenjeno paši domačih živali, krčitev gozda pa naj bi omogočala lažjo ureditev poti. Opuščen gozd bi obnovil s sadnjo. Organ je ugotovil, da je krčitev gozda načrtovana na zemljišču, ki je po gozdnogospodarskem načrtu gozdnogospodarske enote Domžale gozdno. Gozd se nahaja v ureditveni enoti z oznako 12D20, kjer so na drugi stopnji poudarjene socialne in proizvodne funkcije, ki pomembno vplivajo na način gospodarjenja z gozdom. Na tem zemljišču je bila lastniku gozda leta 2009 v okviru gospodarjenja z gozdovi odobrena pomladitvena sečnja in sečnja oslabelega drevja, vendar je bila izvedena v nasprotju z izdano odločbo organa. Oktobra 2011 je organ evidentiral nedovoljen poseg v gozd in gozdni prostor, saj je bilo zaradi gradnje dovozne poti do novozgrajenega objekta poseženo izven zazidljivega območja v gozdno zemljišče. Pri tem je bilo izkrčeno 0,26 ha gozda na parc. št. 1984, k.o. ..., zaradi gradnje pa so bila na zemljišču izvedena tudi gradbena dela. O tej zadevi je bila obveščena tudi gozdarska inšpekcija. Iz izpisa prostorskega informacijskega sistema Občine Mengeš z dne 7. 12. 2011 izhaja, da se zemljišče nahaja v območju, ki je po osnovni namenski rabi opredeljeno kot območje gozdov. Tožnik je organ zaprosil tudi za izdajo soglasja k nelegalno zgrajeni dovozni poti na zemljišču s parc. št. 1984, k.o. ..., ki mu ga organ ni izdal. Organ je zato glede na dokumentacijo in stanje zemljišča v naravi menil, da ne gre za krčitev gozda v kmetijske namene, pač pa za potrebe gradnje oziroma legalizacije že izvedenih gradbenih del. Glede na določbe 21., 18. in 23. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), ki jih tudi citira, je organ odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. O v dopolnjeni vlogi navedbi tožnika, da načrtuje obnovo opustošenega gozda na tem zemljišču, pa bo odločil s posebno odločbo.

Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil izpodbijani akt prvostopnega organa.

Tožnik je v tožbi navedel, da je odločitev posegla v njegovo pravico do enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Slednja zlasti vključuje tudi prepoved samovolje pri odločanju oziroma arbitrarnost. Organ ni odločil na temelju zakona, temveč povsem arbitrarno. Ta odločitev ima tudi hude posledice zanj. Odločba je tudi obremenjena s kršitvami procesne narave, saj iz odločbe ne izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Ni namreč jasno, zakaj je organ zavrnil zahtevo za izdajo soglasja za krčitev gozda. Tožnik je jasno poudaril, da želi pridobiti dovoljenje za krčitev gozda zaradi ureditve zelene površine ter dostopa do stanovanjskega objekta, saj je ta zgrajen v brežini, do katere je 5 m višinska razlika. Na tem območju je že bil izveden posek poškodovanega in posušenega drevja, kjer je ta ogrožal nov stanovanjski objekt. Organ je torej odločil ultra petitum. Organ je torej zagrešil bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je zahteval izdajo dovoljenja po prvem odstavku 21. člena in ne po 4. odstavku istega člena ZG, kot je to zmotno presodil organ. Zaradi tega organ tudi ni presodil razlogov za zavrnitev dovoljenja po tretjem odstavku istega člena. Pri presoji ogroženosti se upošteva ovrednotenje funkcij iz gozdnogospodarskih načrtov, takega dokaza pa v spisu ni. Organ tudi ni presojal izjeme po šestem odstavku 21. člena ZG. Glede na navedeno je organ nepravilno ugotovil dejansko stanje in v posledici tudi napačno uporabil materialno pravo. Predlagal je, da sodišče prvostopno odločbo, skupaj z drugostopno odločbo, odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj ta dopolni ugotovitveni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, povečanih za DDV, vse v 15 dneh pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila, temveč se je sklicevala na razloge iz obrazložitve odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, zanjo pa je organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov izpodbijanega akta in upravnih spisov izhaja, da je tožnik po svoji pooblaščenki vložil vlogo na obrazcu z naslovom ''Vloga za izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene''. Že iz naslova obrazca in nato njegove nadaljnje sestave (med drugim je v rubriki Podatki v lokaciji treba navesti ''površino krčitve (m2)'', v rubriki II. je treba obrazložiti namen krčitve) tako izhaja, da je prvostopni organ odločal v skladu s postavljenim zahtevkom tožnika in ni odločil, kot navaja tožba, ''ultra petitum''. Organ je pri svoji odločitvi tudi pravilno upošteval pogoje, ki so za izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene, opredeljeni v četrtem oziroma petem odstavku 21. člena ZG. Po četrtem odstavku 21. člena ZG je treba za krčitev gozda pridobiti dovoljenje Zavoda, po petem odstavku istega člena pa Zavod izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka z odločbo, če ugotovi, da je krčitev v skladu s prostorskim aktom, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd oziroma gozdno zemljišče. Ker se zemljišče s parc. št. 1984, k.o. ..., kjer je krčitev gozda predvidena, nahaja v območju, ki je po osnovni namenski rabi opredeljeno kot območje gozdov in ker je bil na obravnavanem zemljišču že izveden nelegalni poseg v prostor, za katerega tožnik ni dobil soglasja prvostopnega organa po prvem odstavku 21. člena ZG, iz same vloge oziroma njene dopolnitve pa izhaja, da tožnik načrtuje obnovo opustošenega gozda na tem zemljišču (v vlogi z dne 28. 11. 2011 je navedel, da je namen ureditev in ponovna pogozditev parcele ter da bodo pogozditev izvedli z drevesnimi vrstami, določenimi po odločbi Zavoda za gozdove, v dopolnitvi vloge z dne 19. 12. 2011 pa še, da so parcelo pripravljeni ponovno pogozditi oziroma obnoviti s sadnjo ter da so z Zavodom za gozdove Domžale že v kontaktu za pridobitev ustrezne odločbe za izvedbo obnove opustošenega gozda) in ne krčitve gozda v kmetijske namene, je tudi po presoji sodišča prvostopni organ sprejel pravilen zaključek, da tožniku na podlagi njegove vloge in glede na citirane določbe ZG dovoljenja ne izda. Iz zadnje navedenega razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja (tj., da tožnik dejansko načrtuje obnovo gozda in ne njegove krčitve v kmetijske namene) pa zato tudi organ ni imel podlage za presojo, ali so morebiti podani pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZG, po katerem pa lahko ne glede na določbo prejšnjega odstavka izda Zavod dovoljenje tudi za krčitev gozda oziroma gozdnega zemljišča, čeprav taka krčitev ni predvidena s prostorskim aktom, vendar samo, če površina gozda oziroma gozdnega zemljišča, na katerem naj bi se izvedla krčitev, ne presega 0,5 hektarja in če taka krčitev ni v gozdu, ki je v skladu s tem zakonom opredeljen kot varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom. Ovrednotenje funkcij gozdov iz gozdnogospodarskih načrtov pa se upošteva pri presoji njihove ogroženosti v primeru pridobitve soglasja Zavoda za graditev objektov in posege v gozd oziroma gozdni prostor po prvem odstavku 21. člena ZG in ne pri obravnavanju vloge za izdajo dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene po četrtem odstavku 21. člena ZG, za kar je – kot že zgoraj pojasnjeno – v obravnavanem primeru nedvomno šlo.

Odločitev organa pa zato tudi ni arbitrarna, temveč temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, upoštevajoč materialnopravne določbe, organ pa je v zadostni meri in izčrpno navedel razloge, ki so privedli do izpodbijane odločitve, zaradi česar zatrjevana kršitev pravil postopka ni podana, z odločitvijo pa zato tudi ni bilo poseženo v tožnikove ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS.

Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.