Jedro

Razloge, zaradi katerih obdolženčev oče potrebuje zaseženo osebno vozilo, je v zadostni meri in na primeren ter pravilen način upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je pri tehtanju pomena predmeta lastnine za osebo, ki se ji tak predmet odvzema, pravilno ocenilo, da nevarnosti, ki obstaja v primeru, če bi osebno vozilo ostalo v lasti obdolženčevega očeta, odtehta zatrjevane neugodnosti, ki jih bo zaradi tega utrpel obdolženčev oče, kateremu je z odvzemom onemogočen prevoz na delo in z dela ter obiskovanje sorodnikov v tujini. Pri tem je pomembno poudariti, da fakultativni odvzem predmetov, katerih lastnik ni storilec prekrška, po ZP-1 ni pogojen z nikakršnim subjektivnim odnosom lastnika do storilčevega dejanja. V predmetni zadevi pa je odvzem predmeta vsekakor potreben, saj je obdolženec v zagovoru povedal, da je avtomobil uporabljal brez očetove vednosti in da očeta tudi ni seznanil s storjenimi prekrški ter dejstvom, da mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba o prekršku potrdi.

Pritožnika sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso in sicer obdolženec v višini 75,00 EUR, lastnik motornega vozila B. K. pa v višini 30,00 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po enajstem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz) in po 1. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), mu za vsakega od prekrškov določilo zakonsko predpisano globo, za prekršek vožnje pod vplivom alkohola pa tudi stransko sankcijo odvzem osebnega avtomobila, nato pa na podlagi 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno sankcijo globo v višini 1.300,00 EUR ter odvzem osebnega avtomobila, ki je last B. K., glede odvzetega vozila pa je tudi odločilo, da se po pravnomočnosti izpodbijane sodbe uniči. Hkrati je ugodilo obdolženčevemu predlogu za obročno plačilo globe in mu omogočilo plačilo globe v dvanajstih obrokih, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka in sicer stroške prevoza in hrambe vozila v skupni višini 143,74 EUR in sodno takso v znesku 180,00 EUR, o nadaljnjih stroških pa bo odločilo s posebnim sklepom.

Zoper tako sodbo sta se pritožila obdolženec in obdolženčev oče kot lastnik zaseženega motornega vozila, oba zaradi odločitve o sankcijah (4. točka 154. člena ZP-1).

Obdolženec v pritožbi navaja, da je v postopku bilo ugotovljeno, da je storil prekrška opisana pod 1. in 2. točko izreka, ne strinja pa se s trditvijo, da se ne zaveda resnosti svojega prekrška. Tega se je zavedal in poudaril, da dejanja ne bi storil, če ne bi bila sopotnica njegovo dekle, ki je voznica začetnica in ki bi z vožnjo tvegala veliko več kot je on v tistem trenutku. Kot olajševalno okoliščino poudarja, da je po drugem odstavku 105. člena ZPrCP drugim voznikom, torej tistim, ki imajo veljavno vozniško dovoljenje, dovoljeno imeti največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pri njemu pa je bila izmerjena količina alkohola v litru izdihanega zraka 0,21 miligrama, pa vendar je splet okoliščin vodil do tega, da vozniškega dovoljenja nima, česar se zaveda in obžaluje. V nadaljevanju izraža hvaležnost zaradi ugoditve predlogu za obročno plačilo globe, vendar zaradi slabih premoženjskih razmer kljub možnosti obročnega plačila ne bo mogel poravnati izrečene globe in stroškov postopka, zaradi česar prosi, da se mu plačilo globe nadomesti z opravo določenih nalog v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Prosi pa tudi, da se vozilo, ki mu je bilo zaseženo zaradi storitve prekrškov, vrne očetu kot lastniku, saj je za starša, pri katerih živi in ga preživljata, že to zanju veliko breme in strošek in se nikakor ne more sprijazniti z dejstvom, da bo zaradi njegove napake oče ostal brez avtomobila, ki ga nujno potrebuje zaradi prevoza v službo in obiskovanje sorodnikov v tujini. Poudarja, da je očetu zamolčal, da so mu lansko leto odvzeli vozniško dovoljenje in da je posledično na dan dogodka vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Oče prav tako ni bil seznanjen z vsemi njegovimi preteklimi prekrški. Sodišče prosi, da avtomobila ne uniči, ampak ga vrne očetu, čeprav avtomobil nima velike denarne vrednosti, je pa zaradi vzdrževanja za družino vseeno izrednega pomena in ima tudi veliko sentimentalno vrednost. Obdolženec je k pritožbi priložil tudi pismo očeta B. K., ki je naslovljeno kot “prošnja za vračilo zaseženega avtomobila”. Le-to je pritožbeno sodišče obravnavalo kot pritožbo obdolženčevega očeta kot lastnika zaseženega motornega vozila, saj je tudi obdolženčev oče zoper sodbo o prekršku napovedal pritožbo, čeprav mu prepis izreka sodbe o prekršku ni bil vročen osebno, kot tudi ne sodba z obrazložitvijo (!). Ker pa je očitno, da se je tudi obdolženčev oče kot lastnik motornega vozila seznanil z vsebino prepisa izreka sodbe o prekršku in tudi s samo sodbo o prekršku z obrazložitvijo, je njegovi vlogi na listnih št. 27 (ki je izrecno naslovljena kot pritožba) ter na listni št. 37 štelo kot pravočasno napoved pritožbe in pritožbo zoper sodbo, zato je njegovo vlogo obravnavalo meritorno. V obeh vlogah lastnik zaseženega motornega vozila navaja, da je avtomobil posodil svojemu sinu, ki mu je zamolčal, da mu je bil pred tem odvzet vozniški izpit in če bi za to dejstvo vedel, mu avtomobila ne bi nikoli dovolil voziti. Zaseženo potrebuje zaradi vsakodnevnega prevoza v službo in za vsakodnevne opravke. Ker avtomobila nima, je njegovo gibanje zelo omejeno, oteženo in naporno. Za opravke potrebuje veliko več časa, saj se mora premikati peš ali s taksijem, za kar pa porabi veliko dodatnega denarja, ki predstavlja veliko finančno obremenitev, saj vzdržuje tudi nezaposlenega sina. Poleg tega avtomobil potrebuje zaradi obiskovanja družine in sorodnikov v tujini, ki jih poskuša obiskovati vsaj enkrat na mesec, vendar od neljubega dogodka naprej na žalost svoje družine še ni videl. Njegov sin nikakor ni ravnal pravilno, vendar to ne spremeni dejstva, da je zaseženo vozilo njegova last in meni, da bi bilo nepravično in celo krivično, da bi zaradi sinove nespametne in nepremišljene poteze uničili njegovo stvar. Avtomobil res ni vreden veliko denarja, vendar ima zanj in za njegovo družino ogromen pomen.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je obdolženec dne 19. 1. 2014 ob 6.20 uri vozil osebni avtomobil, ki je last njegovega očeta B. K., po M. izven naselja C. iz smeri D. proti L. v času, ko se mu je izvrševala sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Celju EPVD 165/2013 (v obdobju od 11. 12. 2013 do 11. 6. 2014), s čimer je storil prekršek po enajstem odstavku 50. člena Zakona o voznikih, v istih krajevnih in časovnih okoliščinah pa je osebni avtomobil vozil pod vplivom alkohola, saj je bilo z elektronskim alkotestom ugotovljeno, da je imel v času vožnje v organizmu najmanj 0,21 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čemer je storil prekršek po 1. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP. Pri tem je prvostopenjsko sodišče storilcu oziroma obdolžencu očitalo, da je oba prekrška storil z eventualnim naklepom, kar je prepričljivo obrazložilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Očitek o nezavedanju resnosti storjenega prekrška prvostopenjsko sodišče na obdolženca ni naslovilo v okviru razlogov o krivdi, temveč pri utemeljevanju odločitve o določitvi in izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila in sicer v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi štelo, da obdolženec s temi pritožbenimi navedbami ne izpodbija razlogov o krivdi, temveč razloge o izreku stranske sankcije. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami obdolženca je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je ta pritožbeno izpodbijani očitek sodišče prve stopnje utemeljevalo na ugotovitvah, da je storilec z istim motornim vozilom že dne 6. 10. 2013 (v času, ko mu je bila pogojno odložena izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), z istim motornim vozilom storil prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za kar mu je bila s pravnomočnim plačilnim nalogom izrečena globa v višini 900,00 EUR in stranska sankcija 16 kazenskih točk, posledično pa tudi preklicana odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ob takšnih ugotovitvah pa je očitek o obdolženčevem nezavedanju nevarnosti njegovega ravnanja tj. vožnje pod vplivom alkohola, povsem utemeljen in to kljub pritožbeno izpostavljenim motivom za storitev takšnega prekrška, ki naj bi bili v tem, da je storilec s takšnim svojim ravnanjem, ko se je odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu kljub zavedanju, da mu je bilo pravnomočno izrečeno in tudi izvršeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in kljub zavedanju, da je pred vožnjo užival alkohol, želel zaščititi svoje dekle, ki je voznica začetnica in je prav tako zaužila alkohol, zaradi česar naj bi po oceni obdolženca z vožnjo tvegala veliko več kot je on v tistem trenutku. Četudi se je obdolženec odločil za vožnjo motornega vozila pod vplivom alkohola in v času, ko se mu izvršuje izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja zaradi tega, da prekrška ne bi storila njegova sopotnica oziroma njegovo dekle, je pri tem očitno tehtal le težo sankcij, ki bi lahko doletela njega ali njegovo dekle v primeru, če bi bila zalotena pri vožnji pod vplivom alkohola, očitno pa se ob tem tudi zavedal, da bo s tem sam storil hud prekršek in z vožnjo pod vplivom alkohola in brez veljavnega vozniškega dovoljenja ogrožal varnost cestnega prometa. Pri tem pa tudi ni pomembno, da v primeru, če bi storilec imel še vedno veljavno vozniško dovoljenje, glede na ugotovljeno količino alkohola v litru izdihanega zraka, ne bi storil prekrška vožnje pod vplivom alkohola.

V zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženca in njegovega očeta kot lastnika zaseženega motornega vozila glede ostalih razlogov za izrek stranske sankcije odvzema motornega vozila pa pritožbeno sodišče poudarja, da se smejo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1 predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, odvzeti tudi, če niso storilčeva last, če to terja splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarske razmere ali razloge morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon, s čimer pa ni prizadeta pravica drugih terjati odškodnino od storilca. Ustavno sodišče RS je v zvezi z odvzemom predmetov v postopku o prekršku v odločbi Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 poudarilo, da ta sankcija posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine osebe, ki ni udeležena v postopku o prekršku in je zato takšen poseg dovoljen le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS tudi določilo kriterije, ki jih mora upoštevati sodišče, ko odloča v posamičnem primeru. Tako je navedlo, da je pri izreku odvzema predmetov treba tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa razloge splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugim do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo, medtem ko mora pri presoji tehtnosti razlogov splošne varnosti sodišče najprej opredeliti vsebino pojma splošne varnosti in ugotoviti čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo in kako široke omejitve je postavil ter na podlagi tega v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Svoj sklep mora utemeljiti na dokazanih konkretnih in ne pavšalnih okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe o prekršku je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila upoštevalo zgoraj navedene kriterije.

Tako je v zvezi s težo ukrepa za posameznika, ki se mu predmet odvzema, ugotovilo, da je zaseženi avtomobil vreden okoli 1.000,00 EUR in da ga obdolženčev oče potrebuje za vsakodnevne prevoze v službo, vsakodnevne opravke ter za obiskovanje sorodnikov v tujini. V zvezi z razlogi splošne varnosti pa je prvostopenjsko sodišče s pojasnili, da vožnja pod vplivom alkohola spada med najhujše kršitve s področja varnosti cestnega prometa, posredno opredelilo tudi pojem splošne varnosti oz. varnosti cestnega prometa, ki jo obdolženec z vztrajnim ponavljanjem prekrškov vožnje pod vplivom alkohola ogroža, saj je ugotovilo: (-) da je obdolženec že večkrat bil kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola (za prekršek po 2. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP s plačilnim nalogom Postaje policije C. z dne 29. 11. 2011, ki je postal pravnomočen 29. 11. 2011, za prekrška po 2. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in 1. točki desetega odstavka 99. člena ZPrCP s plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 17. 2. 2013, ki je postal pravnomočen 26. 2. 2013, za prekršek po 3. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP s plačilnim nalogom Postaje prometne policije C. z dne 6. 10. 2013, ki je postal pravnomočen 15. 10. 2013), (-) da je bil trikrat pravnomočno kaznovan tudi zaradi kršitev Zakona o varstvu javnega reda in miru, (-) da je obdolženec prekrške storjene 6. 10. 2013 in 19. 1. 2014 storil z istim motornim vozilom in (-) da obdolženec živi pri svojih starših, ki ga tudi vzdržujeta. Z zaključki, da obdolženi že dalj časa ponavlja cestnoprometne kršitve (kar kaže na obdolženčevo nevarnost z ogrožanjem drugih udeležencev v cestnem prometu) in da bi obdolženčev oče glede na to, da vzdržuje sina in da sin živi pri njemu, vsekakor lahko vedel, da je obdolženec z njegovim avtom enkrat že naredil prekršek, tudi sprejelo oceno, da bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema (saj je obdolženec uporabil isto vozilo pri storitvi prekrškov 6. 10. 2013 in 19. 1. 2014) ter da se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Pri tem je potrebno poudariti, da je zaseženo motorno vozilo edino motorno vozilo v družini, do katerega je obdolženec imel dostop. Upoštevajoč navedene razloge se pritožbeno sodišče v celoti strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je poseg v lastnino obdolženčevega očeta primeren, nujen in sorazmeren ukrep za zagotovitev upoštevanja temeljnih predpisov o varnosti cestnega prometa, ki jih je pri obdolžencu mogoče zagotoviti le z odvzemom vozila, ki ga je uporabil dne 6. 10. 2013 in 19. 1. 2014 storjena prekrška.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih tako obdolženec kot njegov oče ponovno navajata razloge, zaradi katerih obdolženčev oče potrebuje zaseženo osebno vozilo, pritožbeno sodišče poudarja, da je te razloge v zadostni meri in na primeren ter pravilen način upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je pri tehtanju pomena predmeta lastnine za osebo, ki se ji tak predmet odvzema, pravilno ocenilo, da nevarnosti, ki obstaja v primeru, če bi predmet, to je osebno vozilo, ostalo v lasti obdolženčevega očeta odtehta zatrjevane neugodnosti, ki jih bo zaradi tega utrpel obdolženčev oče, kateremu je z odvzemom onemogočen prevoz na delo in z dela ter obiskovanje sorodnikov v tujini. Pri tem je pomembno poudariti, da fakultativni odvzem predmetov, katerih lastnik ni storilec prekrška, po ZP-1 ni pogojen z nikakršnim subjektivnim odnosom lastnika do storilčevega dejanja. Takšno ureditev je mogoče pripisati dejstvu, da je odvzem predmetov tretji osebi že v izhodišču omejen zgolj na tiste primere, ko gre za varstvo posebej pomembnih dobrin (splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale) in je zato utemeljen ne glede na to, ali je lastnik predmeta kakorkoli prispeval k storitvi prekrška. Odvzem predmeta osebi, ki ni storilec prekrška, nima narave sankcije za prekršek, temveč gre izključno za ukrep, katerega namen je preprečiti nadaljnjo uporabo takega predmeta na način, ki bi lahko ogrozil navedene dobrine (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013). V predmetni zadevi pa je to vsekakor potrebno, saj je obdolženec v zagovoru povedal, da je avtomobil uporabljal brez očetove vednosti in da očeta tudi ni seznanil s storjenimi prekrški ter dejstvom, da mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Navedeno pokaže na to, da bi lahko v primeru, če bi vozilo bilo vrnjeno obdolženčevemu očetu, obdolženec še vedno imel možnost ponavljati prekrške, kot jih je storil že v preteklosti.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženca in obdolženčevega očeta kot lastnika motornega vozila kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo o prekršku prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu glede izreka sankcije odvzema motornega vozila potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker obdolženec in obdolženčev oče kot lastnik zaseženega motornega vozila s pritožbama nista uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 odločilo, da sta dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso, in sicer mora obdolženec plačati sodno takso po tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 75,00 EUR (ob smiselni uporabi opombe 8.1 c), saj je pritožbeno izpodbijana le odločitev o izreku stranske sankcije), lastnik zaseženega motornega vozila pa sodno takso po tar. št. 8406 ZST-1 v višini 30,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse bo obdolženca in lastnika motornega vozila pozvalo sodišče prve stopnje.