Jedro

Sodišče je s tem, ko ni upoštevalo določb 409. in 410. čl. ZPP bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka (8. točka II. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče bi moralo oceniti ali je mladoletni otrok, ki je dopolnil 15 let, sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj in v tem primeru ravnati z njim kot stranko ter mu tudi vročiti sodbo.

Izrek

Pritožbama obeh pravdnih strank se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točkah 2, 3, 4, 5, 6/I. r a z v e l j a v i in v r n e sodišču v ponovno odločanje. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 13.04.1974 sklenili pravdni stranki, mladoletno hči J., rojeno 24.07.1987 dodelilo v varstvo in vzgojo ter oskrbo očetu S. P., P. S. je naložilo plačevanje preživnine za M. P. v različnih zneskih, M. P. pa je naložilo plačevanje preživnine v višini 5.000,00 SIT za mld. J. P.. O stroških postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Toženo stranko je oprostilo plačila sodnih taks. Obe pravdni stranki sta se zoper odločitev sodišča pravočasno pritožili. S pritožbo ne izpodbijata odločitve sodišča o tem, da se zakonska zveza razveže, zato je ta del sodbe postal pravnomočen. Tožeča stranka v laični pritožbi navaja, da je sodišče pristransko določilo preživnino bivši ženi. Za razvezo zakona ni kriv, kriva je žena, ki je počela neumnosti. Sodišče ni upoštevalo, da je skrbel za vse otroke in ženo, dokler so bili skupaj. Ni upoštevalo dejstva, da se je vsa leta trudil in iskal pomoč tudi na socialnem skrbstvu, vendar je socialna služba ženi dajala podporo. Sprejelo je sodišče vse želje, ki sta jih navedla žena in njena odvetnica. Tudi ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih ima. Če da ženi 35.000,00 SIT, plača položnice in poskrbi za otroka, ki se šola, plača vzdrževanje stanovanja in kurjavo, mu ne ostane ničesar, niti za vzdrževanje avta, ki ga nujno potrebuje za službo. Zato meni, da je takšna odločitev sodišča nepravična in smiselno predlaga, da se odločitev sodišča v preživninskem delu spremeni tako, da se nasprotni stranki ne določi preživnina v njegovo breme. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in izpodbija odločitev sodišča v delu, ko je sodišče odločalo o njeni preživnini, kot tudi v delu, ko je odločalo o dodelitvi mld. hčerke. V pritožbi izpostavlja svoj socialni status, navaja, da je bila ves čas, ko je živela na kmetiji, ki je bila najprej v lasti tožnikove matere, nato v lasti tožnika, le-ta pa jo je zato, da bi se izognil ugotavljanju obsega in deleža tekom pravde, izročil skupnemu starejšemu sinu, delavka, ves čas je delala, pa za svoje delo ni dobila niti tolarja, ker je vse dohodke pobiral tožnik, sedaj pa jih pobira skupni sin. Za vsak tolar je morala prositi, pa še v tem primeru ga je za najnujnejše zadeve dobila od tašče. Od sklenitve zakonske zveze dalje opravlja na kmetiji delo neplačanega hlapca, ki ima pri hiši hrano in stanovanje, za obleko pa mora prositi tuje ljudi. Trditve o tem, da je pijanka, niso resnične, saj sodišču ni znano, da se na kmetiji ob fizičnem delu pije tudi jabolčnik, denarja za pijačo pa tako nikoli ni imela, pa tudi pri hiši je ni toliko, da bi se lahko opijala. Sodišče ni pravilno odločilo, ko ji ni dodelilo v vzgojo in varstvo mld. Jerice, saj je ona tista, ki hodi v šolo, opravlja težaška dela na kmetiji in ves čas skrbi za hčerko. Tudi hčerka je povedala, da želi živeti pri materi. Sodišče je tudi napačno razlagovalo, da se bo odselila, saj te možnosti nima. Sodišče je napačno zaključevalo, da je alkoholik, saj to ne drži, čeprav pri delu na kmetiji tudi kaj popije. Tožnik ni nikoli skrbel za hčerko Jerico, zanjo je kvečjemu skrbela stara mati. Tako je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje tako v delu, ki se nanaša na dodelitev mld. otroka, kot v delu, ki se nanaša na njeno preživnino. Tožnik si je namreč zagotovil svojo kompletno oskrbo že z izročilno pogodbo, s katero je razpolagal s kmetijo tako, da jo je izročil svojemu sinu, ki je dolžan skrbeti zanj, tako da mu plača oz. pokojnina ostane samo za priboljšek. Odločitev sodišča o tem, da je primerna preživnina 35.000,00 SIT in da se od tega zneska plačuje še 5.000,00 SIT za Jerico je nepravilna, saj si je po toliko letih dela in garanja na kmetiji zaslužila prav gotovo več. Premoženjsko stanje tožnika je boljše, tudi njegove pridobitne razmere so dobre. Predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se sodba spremeni, da se mld. hčerko dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, naloži očetu plačevanje zahtevane preživnine in da se spremeni tudi odločba o preživnini za toženko tako, da se mu naložil celotna vtoževana preživnina od 01.05.2001 dalje, naložijo vsi stroški postopka, podredno pa, da se sodba razen v točki I/1 razveljavi in v tem delu vrne ponovno odločanje. Pritožbi sta utemeljeni. I. Glede dodelitve mld. J. in plačevanja preživnine: Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pri svoji odločitvi o tem, kateremu od staršev se po razvezi dodeli mld. Jerica, kot odločilno upoštevalo: - štelo je, da so pri tožniku podani boljši pogoji za uveljavljanje otrokove koristi navzlic ugotovitvi, da je J. intimno, čustveno bolj navezana na toženko; - odločujoče je ocenilo toženkine težave z alkoholizmom in pa željo otroka, da želi ostati na kmetiji, kjer je odraščala in je rada doma; - sodišče je upoštevalo mnenje C. z. s. d. L., da se J. zaupa v varstvo in vzgojo tožniku; - sodišče je štelo, da ni zagotovo, da bo mati po razvezi ostala na kmetiji in je zato zaključilo, - da je bivanje otroka zagotovljeno le, če se ga dodeli v oskrbo tožniku; - pri odločanju o dodelitvi je upoštevalo tudi okoliščine razveze in sicer toženkine težave s prekomernim pitjem alkohola, ki so ogrozile tudi otrokove koristi; - sodišče je štelo, da oče, ki je redno zaposlen, svoje očetovske dolžnosti vestno izpolnjuje in pozitivno opravlja, pri tem pa se je oprlo tudi na izpoved sina pravdnih strank, ki je povedal, da za J. skrbita predvsem tožnik in njegova mati. Iz vsega tega je sodišče zaključilo, da je iz vidika varovanja koristi otroka najprimerneje, da se dodeli v varstvo in vzgojo tožniku. Takšni zaključki pa so najmanj preuranjeni. Sodišče pa je s tem, ko ni upoštevalo določb 409. in 410. čl. ZPP tudi bistveno prekršilo določbe pravdnega postopka. Zadnja glavna obravnava je bila opravljena 20.02.2003, ko je bila J. že stara 15 let (24.07.2002 je dopolnila 15 let). Zato bi sodišče moralo ravnati v skladu z določbo I. odst. 409. čl. ZPP in oceniti ali je sposobna razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj in v kolikor bi to ugotovilo bi ji moralo omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Iz te pravice pa izhaja tudi obveznost sodišča, da ji vroča odločbo saj mora po III. odst. 410. čl. ZPP sodišče otroku, ki je že dopolnil 15 let in je v postopku izrazil svoje mnenje, vročiti odločbo, proti kateri ima pravico vložiti pritožbo. ZPP sicer v svojih določbah ničesar ne določa o tem, kako mora sodišče vrednotiti otrokovo mnenje, ker je to problem materialnega prava, vendar pa ima, glede na to, da je otrok stranka v postopku, kadar je dopolnil 15 let in je razsoden, njegova izjava volje o tem, kje želi živeti, značaj zahtevka, katerega utemeljenost mora sodišče presoditi v konfrontaciji z zahtevkom staršev. Sodišče bo otrokovemu zahtevku ugodilo, če bo ugotovilo, da to bolj ustreza njegovim koristim, zato mora enakovredno tehtati zahtevke vseh treh, vendar glede na otrokove koristi. Pritožnica pravilno v pritožbi opozarja na to, da je sodišče napačno štelo, da ne bo živela doma, kot tudi, da je preveč pavšalno zaključilo, da ni sposobna skrbeti za hčerko ob dejstvu, da oče zanjo skrbi pretežno v finančnem pogledu. Iz pravdnega spisa izhaja, da je P. M. obvestila sodišče, da hčerka ne bo nastopila kot stranka v tem postopku. Takšno obvestilo enega od staršev in zakonitega zastopnika pa glede na določbo I. in II. odst. 409. čl. ZPP ne more pomeniti izjave otroka. Otrok, ki je dopolnil 15 let, mora podati takšno izjavo (ali na centru za socialno delo, šoli ali kjerkoli drugje in v kakršnikoli obliki), ob predhodni ocenitvi sodišča, da je razsoden. Zato izjava matere (l. št. 63 spisa) ne more biti izjava v smislu 409. čl. ZPP. J. P. je bila zaslišana na glavni obravnavi 21.01.2003, vendar pa iz zapisnika ne izhaja, da bi jo sodišče opozorilo na njene pravice in da bi podala izjavo v smislu 409. čl. Iz teh razlogov je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP in je bilo potrebno v tem delu sodbo že iz tega razloga razveljaviti. Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu (v tč. 2 izreka) dve pomanjkljivosti: procesno, kot je navedeno zgoraj in v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče je preuranjeno in brez utemeljenih argumentov zaključilo, da mati ni sposobna skrbeti za mld. J. in je odločilo mimo volje J. (kar bi sicer izjemoma lahko, če bi štelo, da so takšne njene koristi), kljub ugotovitvam, da oče sodeluje pri vzgoji v finančnem pogledu in da njegovo vlogo nadomešča stara mati. Zato bo moralo vse to še enkrat skrbno pretehtati, saj v kolikor se oče ne zanima za vzgojo hčerke, se z njo ne pogovarja, ne sledi njenemu šolanju, ne hodi v šolo in ne kontaktira z učitelji in pedagogi, je vprašanje ali je v korist J., da se mu dodeli. Zato je sodišče razveljavilo odločitev o dodelitvi mld. J., zaradi tega pa je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o preživnini zanjo. II. Glede določitve preživnine za M. P.: Sodišče prve stopnje je z začasno odredbo z dne 30.10.2001 določilo preživnino od 01.11.2001 do pravnomočno zaključenega postopka v višini 15.000,00 SIT mesečno. S sklepom Višjega sodišča v Celju z dne 06.02.2002 je bil sklep sodišča prve stopnje spremenjen tako, da je bila določena preživnina v višini 20.000,00 SIT mesečno. Začasna odredba velja do pravnomočnega postopka, ko jo nadomesti pravnomočna dokončna odločitev sodišča. To pa pomeni, da je sodišče dolžno v izreku in v obrazložitvi odločati o celotnem zahtevku. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo svoje odločitve zakaj meni, da je primerna preživnina od 01.05.2001 do 31.10. tega leta 10.000,00 SIT, od 01.11.2001 pa do 31.12.2002 20.000,00 SIT mesečno in od takrat dalje 30.000,00 SIT oz. od 01.03.2003 dalje 35.000,00 SIT. Zato sodba v tem delu nima razlogov in je podana absolutno bistvena kršitev, saj je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, preživninska upravičenka pa se je v tem delu pritožila, pritožil pa se je tudi tožnik, ki meni, da ni dolžan plačevati preživnine. Sodišče prve stopnje bo moralo obrazložiti, zakaj meni, da je primerna preživnina toliko in v različnih obdobjih različna. Pri ponovnem odločanju bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki se upoštevajo pri določitvi preživnine zakoncu v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku. Zaradi razveljavitve I. točke 2 do 5 izreka sodbe, je bilo potrebno razveljaviti tudi tč. 6 izreka, prav tako pa tudi stroškovno odločitev.