Jedro

Ker tožnik ni bil razporejen na sistemizirano oziroma obstoječe delovno mesto, razporeditev na delovno mesto ni bila zakonita. Zato sta nižji sodišči utemeljeno odločili, da se izpodbijani prvi sklep o razrešitvi in razporeditvi v tem delu in kasnejši sklep o razporeditvi kot nezakonita razveljavita. Ker ni bilo zakonite razporeditve, tudi ni bilo osnove za izplačilo plače na takem delovnem mestu. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala do zakonite razporeditve na drugo delovno mesto tožniku priznati plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu, s katerega je bil razrešen.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se v delu drugega odstavka 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na plačilo razlike v plači za čas od 1.6.1993 do 1.6.1995 sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se v tem delu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

2. V ostalem, to je glede razrešitve z delovnega mesta direktorja in plačila zneska 2,937.072,00 SIT se revizija zavrne.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklepa tožene stranke z dne 24.5.1993 in 30.6.1993 v delu, ki se nanaša na razporeditev tožnika na delovno mesto "analitika v računovodstvu" razveljavita, da se razveljavita sklepa z dne 1.6.1993 in 15.7.1993 o razporeditvi tožnika na delovno mesto št. 721 - analitik v računovodstvu, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da tožnik ni bil razrešen z delovnega mesta direktorja plansko analitskega sektorja in da mu je tožena stranka dolžna plačati razlike v plači in 2,937.072,00 SIT iz naslova 12. plač zaradi nezakonite razrešitve.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zanemarilo načelo o skrbni in vestni presoji dokazov, saj je prezrlo pravnomočne sodbe v drugih tožnikovih delovnih sporih. Zmotna in nerazumljiva je ocena sodišča, da razrešitev tožnika z delovnega mesta s posebnimi pooblastili ni bila šikanozna, zmotna pa je tudi odločitev, da tožniku zaradi nezakonite razporeditve ne pripada razlika v plači. Taka odločitev je nasprotna odločitvi istega sodišča v zadevi Pdp 1174/2001. Predlagal je, da sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija je delno utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi določb 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija deloma izpodbija sodbo sodišča druge stopnje tudi glede ugotovljenega dejanskega stanja. V tem delu revizijsko sodišče, ki je zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizija sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče ni skrbno in vestno presodilo dokazov, ker je prezrlo pravnomočne sodbe izdane v tem in drugih tožnikovih sporih. Ker v tem sporu ni predhodne pravnomočne sodbe, drugih tožnikovih zadev pa sodišče, kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, ni uporabilo v dokazne namene, to pomeni, da v zvezi s predhodnimi sodbami ni ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče nima pomislekov glede odločitve nižjih sodišč, da je bila razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja plansko analitskega sektorja zakonita in da tožniku zato tudi ne pripada odškodnina v višini 12. plač zaradi nezakonite razrešitve v znesku 2,937.072,00 SIT. Sodišče je po izvedbi dokazov prišlo do zaključka, da za razrešitev ni bilo šikanoznih razlogov, zaradi česar bi sporna razrešitev lahko bila nezakonita, drugače pa je ob upoštevanju veljavnih predpisov (drugi odstavek 57. člena noveliranega zakona o podjetjih - ZP - Uradni list RS, št. 46/90), direktor podjetja, kar pomeni tudi v.d. direktorja, bil pooblaščen za imenovanje in razreševanje delavcev s posebnimi pooblastili. Ker je iz sklepa o razrešitvi z dne 24.5.1993 razvidno, kar zaključuje tudi sodišče, da je prišlo do razrešitve zato, ker po oceni v.d. direktorja tožnik ni uspešno opravil svojih nalog, je s tem tudi dana dejanska podlaga za njegovo razrešitev z delovnega mesta delavca s posebnimi pooblastili. Ker je bil razrešen z utemeljenim razlogom, ni mogoče govoriti o šikani in ob upoštevanju dejstva, da je bil po obravnavani razrešitvi in sporni razporeditvi tožnik še najmanj štiri leta v delovnem razmerju pri toženi stranki in da je bil kasneje zaposlen kot svetovalec uprave in ponovno kot delavec s posebnimi pooblastili, kar ne kaže na pravilnost stališč v reviziji, da je že leta 1993 bil namen tožene stranke znebiti se tožnika, ne glede na ceno, revizijskega ugovora v tem delu ni mogoče sprejeti.

Ker ni bilo nezakonite razrešitve (o izsiljeni razrešitvi ni bilo niti govora), je pravilna tudi odločitev sodišča, da tožnik nima pravice do 12 plač, kar v primeru izsiljene ali nezakonite razrešitve ali prenehanja delovnega razmerja predvideva drugi odstavek 9. člena pogodbe o zaposlitvi tožnika z dne 22.1.1991. Sodišče je po izvedbi dokazov zaključilo, da tožena stranka ni imela sistematiziranega delovnega mesta analitik v računovodstvu, na katerega je po razrešitvi z delovnega mesta s posebnimi pooblastili razporedila tožnika. V skladu z določbo 17. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) bi bil tožnik lahko razporejen na vsako delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in zmožnostim. V takem primeru bi mu tudi glede na določbo prvega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi pripadal osebni dohodek za delovno mesto, na katero je bil razporejen. Vendar je za tako razporeditev pogoj, da bi bil razporejen na obstoječe, to je sistemizirano delovno mesto. Na tako delovno mesto pa tožnik po razrešitvi ni bil razporejen.

Ker tožnik ni bil razporejen na sistemizirano oziroma obstoječe delovno mesto, razporeditev na delovno mesto ni bila zakonita. Zato sta nižji sodišči utemeljeno odločili, da se izpodbijani prvi sklep o razrešitvi in razporeditvi v tem delu in kasnejši sklep o razporeditvi kot nezakonita razveljavita. Ker ni bilo zakonite razporeditve, tudi ni bilo osnove za izplačilo plače na takem delovnem mestu. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala do zakonite razporeditve na drugo delovno mesto tožniku priznati plačo, ki jo je prejemal na delovnem mestu, s katerega je bil razrešen, če se ni odločila za možnost, da bi mu hkrati z razrešitvijo tudi prenehalo delovno razmerje. Zato ni pravilna odločitev sodišča, da tožniku ne pripada razlika v plači za čas nezakonite razporeditve, ker je pač prejemal plačo, ki bi lahko bila ustrezna, če bi sicer neobstoječe delovno mesto obstajalo. Z dopuščanjem posledic razporeditev na neobstoječa delovna mesta bi bilo omogočeno izigravanje veljavnih predpisov brez sankcije za delodajalca, ki je ne samo kršil osnovne pravice delavca, ampak tudi svoje lastne akte. Zato je revizijsko sodišče sprejelo stališče, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači za čas, dokler je trajala nezakonta razporeditev.

Sodišče bo zato v ponovljenem postopku izvedlo dokaze o primernosti višine tega dela tožbenega zahtevka ter nato v še odprtem delu tožbenega zahtevka ponovno odločilo.

Ker revizijsko sodišče v delu izpodbijane sodbe glede dvanajstih plač ni ugotovilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, je na podlagi določb 378. člena ZPP v tem delu revizijo zavrnilo. Deloma, glede pravice do razlike v plači, pa je reviziji v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP delno ugodilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.