Jedro

Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v predmetni zadevi pri tem ni bila uspešna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in s sklepom razsodilo, da se ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 tožene stranke z datumom 11. 1. 2018 z oceno "nezadovoljivo" razveljavi (I. točka izreka sodbe). Razveljavilo je sklep tožene stranke z dne 25. 2. 2017 (pravilno: 2018, II. točka). Toženi stranki je naložilo, naj ponovno oceni delovno uspešnost tožnika v tem ocenjevalnem obdobju (III. točka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (IV. točka). Sklenilo pa je, da se zavrže tožba s tožbenim zahtevkom za spremembo ocene javnega uslužbenca tožnika v oceno "zadovoljivo" (I. točka izreka sklepa). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka 802,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper I., II. in III. točko izreka sodbe ter zoper II. točko izreka sklepa vlaga zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. S sklicevanjem na zadevo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 736/2016 nasprotuje uporabi matematičnega izračuna povprečja ocen po posameznih elementih ocenjevanja za skupno oceno delovne uspešnosti tožnika za leto 2017 in vztraja, da je ni napačno izračunala. Trdi, da Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede ne ureja vprašanja (enake) pomembnosti posameznih kriterijev za določitev skupne ocene. Meni, da sodišče ni pristojno presojati, ali je javni uslužbenec zadovoljivo opravil delo, ampak izključno presoja ustreznost uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe. Po njenem mnenju ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek. Sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno upoštevalo razširitve osnovnih kriterijev v različno število podkriterijev. Sklicuje se na usmeritve za ocenjevanje javnih uslužbencev za leto 2017 z dne 13. 12. 2017, po katerih se letna ocena delovne uspešnosti določi glede na doseganje postavljenih ciljev oziroma glede na pričakovani obseg in kvaliteto opravljenega dela javnega uslužbenca. Zavzema se za večjo pomembnost kriterija strokovnost, saj skupna ocena delovne uspešnosti ni golo povprečje ocen po posameznih kriterijih. S sklicevanjem na sklepa pritožbenega sodišča (Pdp 104/2015 in Pdp 541/2012) se zavzema za možnost obrazložitve ocene v sodnem postopku. Sklicuje se na izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. ter uveljavlja kršitev 8. člena ZPP zaradi dokazne ocene, utemeljene predvsem na presoji listin v spisu. Glede kriterija interdisciplinarnosti se sklicuje na konsistentno izpoved A.A. ter zapisnik z dne 15. 2. 2018. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da se tožniku po tem kriteriju določi ocena zadovoljivo, saj to ni njegova pristojnost. Navaja, da je bil tožnik po kriterijih strokovnosti, samostojnosti, ustvarjalnosti, natančnosti in obsega dela ocenjen nezadovoljivo, interdisciplinarnost pa je nadgradnja teh kriterijev. Nasprotuje tudi dokazni oceni v zvezi z zaključkom, da je bil tožnik po kriteriju komunikacije ocenjen zadovoljivo, saj iz izpodbijanega ocenjevalnega lista in sklepa ter iz izpovedi ocenjevalca izhaja, da je bilo ustno izražanje tožnika zadovoljivo, pisno pa nezadovoljivo. Meni, da se je sodišče prve stopnje pri presoji kriterija tožnikove zanesljivosti osredotočilo zgolj na domnevo, da ta kriterij v ocenjevalnem listu ni bil ocenjen z oceno nezadovoljivo, ni pa upoštevalo vsebinskih obrazložitev po kriterijih niti izpovedi ocenjevalca. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi ocenjevalec ostale kriterije ocenil kot zadovoljive. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje v vsebino obrazložitve kriterijev ni spuščalo. Navaja, da priči D.D. tožnikovo delo ni moglo biti znano, saj je s tožnikom v celem letu opravljal naloge le dva dni in ni imel vpogleda v delo drugih kriminalistov. Meni, da je na podlagi celotnega dokaznega postopka mogoč le zaključek, da je bil tožnik po vseh kriterijih, ki se nanašajo na opravljanje nalog, ocenjen kot nezadovoljivo. Sklicuje se na stališče ocenjevalca, da je bil prispevek tožnika k uspešnemu delovanju organa nezadovoljiv, ne glede na to, da je bil pri spremljajočih kriterijih ocenjen z oceno zadovoljivo ali celo dobro. Uveljavlja kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja. Predlaga njeno zavrnitev in naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev ocenjevalnega lista z dne 11. 1. 2018 in sklepa o preizkusu ocene z dne 25. 2. 2018. 7. Tudi z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi) tožnik sodišču prve stopnje pravzaprav očita zmotne dokazne zaključke. Bistven pritožbeni očitek je namreč, da je sodišče prve stopnje pri tehtanju dokazov dalo preveliko težo listinskim dokazom.

8. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/08 in nasl. – Uredba) odločilo, da je ocena tožnikovega dela v letu 2017 nepravilna in nezakonita, zato je pravilno razveljavilo sklep tožene stranke z dne 25. 2. 2018 o preizkusu ocene v ocenjevalnem listu za oceno tožnikove delovne uspešnosti z dne 11. 1. 2018 ter toženi stranki naložilo, naj ponovno oceni njegovo delovno uspešnost v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017. Odločitev (med drugim) temelji na pravilni ugotovitvi, da tožena stranka ni dokazala, da je pri ocenjevanju tožnikovega dela v navedenem obdobju pravilno uporabila vse kriterije, zlasti kriterija zanesljivosti in interdisciplinarnosti ter da je posledično pravilna in zakonita ocena tožnikove delovne uspešnosti "nezadovoljivo", kot je bila potrjena z izpodbijanim sklepom tožene stranke z dne 25. 2. 3018. Tako je bistven razlog za neuspeh tožene stranke v tem, da ni dokazala zakonitosti izpodbijane ocene oziroma sklepa.

9. Pravilno je sicer pritožbeno stališče, da lahko delodajalec v sodnem sporu dopolnjuje razloge, na katerih temelji izpodbijana ocena, vendar pa tožena stranka v predmetni zadevi pri tem ni bila uspešna. Sodišče prve stopnje je kot bistveno štelo, da iz ocenjevalnega lista in utemeljitve ocene, ki je bila potrjena s strani komisije, izrecno izhaja, da je bil tožnik negativno ocenjen (le) po petih kriterijih (strokovnost, samostojnost, ustvarjalnost, natančnost in obseg dela), ne pa tudi po kriterijih pravočasnosti, zanesljivosti pri delu, interdisciplinarnosti in komuniciranja, ter da komisija nepravilno upošteva skupno število kriterijev. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je bilo tožnikovo delo ne glede na uvodno ugotovitev o negativni oceni tožnikovega dela po (le) petih kriterijih, ocenjeno z oceno nezadovoljivo tudi po (pod)kriterijih zanesljivosti pri delu in interdisciplinarnosti, kar izhaja iz obrazložitve ocene, potrjeno pa je tudi z izpovedjo tožnikovega nadrejenega, ki je njegovo delo ocenjeval. Nasprotuje tudi ugotovitvi o tem, da tožnik ni bil ocenjen nezadovoljivo po kriteriju komunikacije, saj je bilo njegovo ustno izražanje zadovoljivo, pisno pa ne. Tako nasprotovanje dokazni oceni ni utemeljeno. Ne drži, da je sodišče prve stopnje štelo postopek ocenjevanja tožnika za strogo formalni postopek, pač pa je sprejelo prepričljivo in ustrezno argumentirano dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala, da je pri ocenjevanju pravilno uporabila vse kriterije za ocenjevanje iz Priloge III Uredbo, kar izhaja predvsem iz listinskih dokazov.

10. Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o preizkusu ocene in ocenjevalni list delovne uspešnosti tožnika za leto 2017, za odločitev v zadevi niso pravno pomembne pritožbene trditve o tem, da je sodišče prve stopnje tožnika neupravičeno samo ocenjevalo po posameznih kriterijih. Toženi stranki je bilo v III. točki izreka izrecno naloženo ponovno ocenjevanje delovne uspešnosti tožnika za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2017, tožba pa je bila zavržena v delu, v katerem je tožnik zahteval spremembo ocene tožnika za to obdobje (prim. s I. točko izreka sklepa). Glede na to, da je sodišče prve stopnje že zaradi dvoma v pravilnost uporabe kriterijev po Uredbi sklep o preizkusu ocene tožnikove delovne uspešnosti in ocenjevalni list za leto 2017 razveljavilo, na odločitev o pritožbi ne morejo vplivati pritožbene navedbe v zvezi z različno pomembnostjo posameznih kriterijev pri končni oceni ter metodo določitve/izračuna skupne ocene ob različnih ocenah po posameznih kriterijih ter dokazi, predlagani za dokazovanje teh navedb.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in druga točka 365. člena ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).