Jedro

Namembnost zemljišča ob podržavljenju se lahko dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.6.2004. Z njo je bilo odločeno, da se: tožničini pritožbi, proti delni odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 11.2.2003 ugodi in se ta odločba odpravi (1. točka); pritožbama SOD d.d. Ljubljana (dalje: SOD) in tožnice proti delni odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 15.11.2002, ugodi in se v 1. točki izreka navedene odločbe črta besedilo „parc. št. 72 travnik 4 v izmeri 1045 m2“ ter nadomesti znesek „28.442 DEM“ z zneskom „27.153 DEM“ (2. točka) ter da se zahtevek za denacionalizacijo par. št. 72 k.o... vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje (3. tč.). Z omenjeno delno odločbo organa prve stopnje (z dne 15.1.2002) pa je bilo med drugim odločeno, da je tožnica upravičena do odškodnine za podržavljena kmetijska zemljišča parc. št. 72, 83, 3 in 4, 87/1 vse vl. št. 245, št. 64 vl. št. 10 ter parc. št. 21/3 vl. št. 207 vse k.o..., v znesku 28.442,00 DEM v obliki obveznic SOD (1. točka izreka). V upravnem sporu je izpodbijana odločitev, ki se nanaša na nepremičnini parc. št. 21/3 vl. št. 207 in parc. št. 46 vl. št. 10, obe k.o....

Sodišče v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje toženi stranki, da naj bi bilo vprašanje namembnosti podržavljenih zemljišč dejansko vprašanje, ki se ugotavlja glede na podatke aktov o podržavljenju. V obravnavani zadevi sta bili sporni zemljišči podržavljeni na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji (Uradni list NVS, št. 396/62 z dne 19.12.1945) kot kmetijski zemljišči. Tudi iz potrdil o zemljiškokatastrskih podatkih zemljišč v času podržavljenja izhaja, da naj bi šlo za kmetijski zemljišči. Njuna namembnost ni bila spremenjena s predpisom na podlagi katerega sta bili podržavljeni, prav tako pa nista bili opredeljeni kot stavbni zemljišči v načrtih stanovanjsko – komunalne gradnje (kriteriji po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-42/93-15 z dne 15.12.1994). Zato sta bili zemljišči pravilno vrednoteni po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, odlok). Tožnica za svoje drugačno stališče o namembnosti podržavljenih zemljišč ni predložila dokazil. Zgolj zatrjevanje, da je bil Polhov Gradec že v času podržavljenja naselje mestnega značaja, drugačne namembnosti podržavljenih zemljišč še ne dokazuje.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ji ni vročilo odgovora na tožbo (bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) ter je s tem v njeno škodo kršilo pravico do enakega varstva pravic ter načelo kontradiktornosti (22. člen Ustave RS). V obrazložitvi izpodbijane sodbe se do njenih navedb o namembnosti podržavljenih zemljišč ni opredelilo (v tožbi je navajala, da je bila gradnja v Polhovem Gradcu splošno dopustna) zato obrazložitev ne zadosti standardom iz 22. in 25. člena Ustave RS. Vprašanje namembnosti ni dejansko vprašanje temveč pravno vprašanje. Zato ga je potrebno presojati z vidika pozitivnih predpisov, ki so v času podržavljenja določali ali se lahko na obravnavanih zemljiščih gradi. Sklicuje se na gradbeni zakon Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931, ki gradnje ni omejeval; že zato naj bi šlo za pravno in ne dejansko vprašanje oziroma za stavbna in ne za kmetijska zemljišča. Stališče sodišča, da se namembnost podržavljenih zemljišč ugotavlja samo iz akta o podržavljenju je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov ter predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS. Najbolj napačno pa naj bi bilo v zadevi, da sodišče pri opredelitvi namembnosti zemljišč izhaja iz akta o podržavljenju ter potrdil o zemljiškokatastrskih podatkih. Tožnica vseskozi dokazuje razliko, pomen in vsebino vseh treh različnih uradnih evidenc (zemljiški kataster, zemljiška knjiga, prostorski akti). Ker za svoje trditve ni dobila odgovora oziroma opredelitve, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče ugotovilo, da vložena pritožba izpolnjuje pogoje, da se obravnava kot pritožba po ZUS-1 (pravnomočnost sodbe je po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta).

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. V skladu z določbo 1. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, je za določitev vrednosti podržavljenega zemljišča odločilen status zemljišča ob podržavljenju. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju kmetijsko oziroma gozdno zemljišče, se vrednoti kot kmetijsko zemljišče na podlagi odloka. Če je bilo zemljišče ob podržavljenju stavbno zemljišče, pa je pravna podlaga za njegovo vrednotenje Navodilo za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/920 in 26/2000). Možno je sicer, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-1-42/93-IS z dne 15.12.1994, na katero se utemeljeno sklicujeta že tožena stranka in sodišče prve stopnje, kot nezazidana stavbna zemljišča šteti tudi zemljišča, ki so bila sicer po predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna zemljišča, vendarle, če so bile že ob podržavljenju v načrtih stanovanjsko-komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis na podlagi katerega so bila podržavljena. Predpis, ki je bil podlaga za podržavljenje spornih kmetijskih zemljišč (Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji) obravnavanim zemljiščem namembnosti ni spremenil. Za odločitev v zadevi je torej bistveno, ali sta bili zemljišči, ki sta bili sicer podržavljeni kot kmetijski – to izhaja iz podatkov spisa – v načrtih stanovanjske ali komunalne gradnje opredeljeni kot gradbeni zemljišči. V konkretni zadevi takšno dejansko stanje ni bilo ugotovljeno. Tožnica niti ne trdi, da je obstojal ob podržavljenju poseben prostorski akt. Za svoje navedbe o drugačni namembnosti podržavljenih zemljišč ni predložila nikakršnih dokazov. Zato sta bili tudi po presoji pritožbenega sodišča zemljišči pravilno ovrednoteni kot kmetijski na podlagi navedenega odloka.

Na drugačno odločitev v pritožbi uveljavljeni ugovori ne morejo vplivati. Z njimi tožnica ponavlja ugovore glede opredelitve zemljišč kot stavbnih, do katerih sta se že pravilno opredelili tako sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi kot tožena stranka v izpodbijanem upravnem aktu. Pravilno je stališče, da je vprašanje namembnosti nacionaliziranih zemljišč dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotoviti v vsakem posameznem postopku denacionalizacije. Da je šlo v konkretni zadevi za kmetijski zemljišči izhaja (kot je že bilo obrazloženo) iz akta o podržavljenju zemljišč ter katastrskih oziroma zemljiškoknjižnih podatkov, ki se nanašajo na obravnavani zemljišči. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) je imela tožnica vseskozi možnost in pravico navajati pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze o njihovi drugačni namembnosti. Zgolj s sklicevanjem na gradbeni zakon Kraljevine Jugoslavije, ne da bi navedla, da bi bili zemljišči kot stavbni opredeljeni že v urbanističnih dokumentih v času podržavljenja, oziroma, da bi bili namenjeni za graditev oziroma, da bi bila z odločbo pristojnega organa prejšnjemu lastniku dovoljena gradnja, tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala niti za verjetno, da bi bili podržavljeni stavbni in ne kmetijski zemljišči. Zato tudi s sklicevanjem na razlike med različnimi uradnimi evidencami (zemljiškim katastrom, zemljiško knjigo, prostorskimi akti) ne more vplivati na odločitev.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso podani pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Glede na uveljavljeno načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP) sicer ni pravilno stališče, da se namembnost podržavljenih zemljišč dokazuje le z aktom o podržavljenju. Ob nespornem dejstvu, da je bilo tožnici omogočeno dokazovanje drugačne namembnosti nacionaliziranih zemljišč z vsemi dokaznimi sredstvi, omenjeno stališče ne more predstavljati kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev v zadevi. Odgovor tožene stranke ne vsebuje obrazložitve v smislu 278. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se v postopku upravnega spora po 1. odstavku 22. člena ZUS primerno uporablja, pač pa samo navedbe, da tožena stranka prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke in predlog za zavrnitev tožbe. Za odgovor s takšno vsebino v ZPP niti ni obveznosti njegove vročitve.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da niso podani ne uveljavljani razlogi zmotne uporabe materialnega prava in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1).