26. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 56/2000 z dne 14. 9. 2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 579/98 z dne 22. 9. 1999 ter sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. I P 399/97 z dne 10. 11. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za ugotovitev obstoja terjatve proti zapuščini v višini 2 500 DEM, izračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in zahtevek za ugotovitev terjatve proti zapuščini v višini 2 700 000 SIT. Prvi zahtevek je sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da je tožeča stranka zapustnici dajala zapustničin denar (25 mesecev po 100 DEM), ki ga je ta shranila pri tožeči stranki, in ne svojega denarja, ki bi predstavljal pomoč pri preživljanju zapustnice. Drugi zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ocenilo, da predstavlja delo na kmetiji običajno delo, ki ni prispevalo k povečanju ali ohranitvi kmetije zapustnice v skladu z 32. členom Zakona o dedovanju (Uradni list RS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZD) in ki je tožnici prinašalo tudi določene koristi (predvsem brezplačno stanovanje in hrano). Iz enakih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba. Iz obrazložitve Višjega sodišča tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo predlog za dokaz z zaslišanjem dveh prič in z izvedeniško oceno vrednosti tožničinega dela na kmetiji. Menilo je, da so že prejšnje priče potrdile in da je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo, da je tožnica v spornih letih delala na kmetiji. Tako naj bi izvedba omenjenih dokazov po ugotovitvah Višjega sodišča samo po nepotrebnem zavlekla postopek. Iz pritožbenih navedb naj namreč ne bi bilo razbrati, da naj bi omenjeni dokazi potrdili, da je tožnica na kmetiji delala več, kot je to terjalo redno vzdrževanje. Revizija je bila kot neutemeljena zvrnjena. Vrhovno sodišče je sicer ugotovilo, da pri navedeni trditveni in dokazni podlagi ne gre za zahtevek na podlagi 32. člena ZD, temveč za obogatitveni zahtevek, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločitve. Po mnenju Vrhovnega sodišča bi morali sodišči zahtevek tudi v tem primeru zavrniti, ker iz dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji (ugotovljene koristi na podlagi dela v obliki brezplačne hrane in stanovanja), izhaja, da tožnica obogatitve zapustnice ni uspela dokazati. Ustavna pritožnica v pritožbi navaja, da so jo sodišča s tem, ko so ji zavrnila [dokazne predloge v smeri ocenitve njenega dela[ in ji hkrati očitala, da ni dokazala obogatitve, prikrajšala za pošteno sojenje ter jo postavila v neenak položaj nasproti drugi stranki. S tem naj bi ji kršila pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).

2.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanima sodbama in sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijani sodbi in sklepa ni uspela, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena), ki se v postopku kaže kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati.

3.Očitek ustavne pritožnice, da so sodišča zavzela stališče, da ni uspela dokazati neupravičene obogatitve zapustnice, in ji hkrati onemogočala poskuse takšnega dokazovanja, ni utemeljen.

4.Višje sodišče je namreč pritožnici že pojasnilo, da iz njenih pritožbenih navedb ni bilo razbrati, da naj bi omenjeni dokazi potrdili, da je tožnica na kmetiji delala več, kot je to terjalo redno vzdrževanje (oziroma da je njeno delo presegalo vrednost njenih koristi, ki jih je prejemala od zapustnice, zlasti koristi v obliki brezplačnega stanovanja in hrane).

5.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude