Jedro

Očitki, da obseg obsojenkinega ravnanja ni pravilno ugotovljen, da goljufivi namen ni podan in da ni bilo lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, predstavljajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene B.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka B.Ž. se oprosti plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojena B.Ž. in B.F. spoznalo za kriva vsakega za eno nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ in obsodilo obsojeno B.Ž. na šest let zapora, obsojenega B.F. pa na tri leta zapora. V izrečeni kazni je obsojencema vštelo pripor, in sicer B.Ž. od 01.08.1997 dalje, B.F. pa od 01.07.1998 dalje. Oba obsojenca sta bila iz razlogov 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbe obsojenega B.F., njegovega zagovornika in zagovornika obsojene B.Ž. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati izreklo, da se obsojenca po 4. odstavku 95. člena v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP oprostita plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obsojene B.Ž. je dne 23.07.1999 vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zoper obe uvodoma navedeni sodbi zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani odločbi spremeni oziroma podrejeno v celoti ali delno razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča in vrne zadevo v novo odločitev ali sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila po zatrjevanju vložnika zahteve zagrešena s tem, da sodišče dejanja ni kvalificiralo kot bolj specialnega kaznivega dejanja nedovoljenega posojanja denarja po 148. členu KZ, ni podana. Obe sodišči sta obsojenkino dejavnost pravilno opredelili kot kaznivo dejanje goljufije. Šlo je namreč za izdelan sistem, ko je bilo financiranje pogodbenih obveznosti proti vsakemu nadaljnemu oškodovancu zagotovljeno s sredstvi prihodnjih klientov, ki jih je obsojenka spravila v zmoto glede varnosti posojila. V zvezi s tem sta obe sodišči pravilno ugotovili goljufiv namen na strani obsojenke, ki je bil podan v tem, da je obsojenka pri zagotavljanju varnosti poslov lažnivo prikazovala dejanske okoliščine. Sicer pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in izraža pomisleke v višino obsojenki izrečene kazni, kar oboje ne more biti predmet obravnave v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona glede vprašanja, ali je očitano dejanje kaznivo dejanje in sicer tudi v povezavi z uveljavljeno bistveno kršitvijo določb ZKP po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Že v pritožbi je obramba uveljavljala, da zakonski znaki kaznivega dejanja nadaljevane goljufije niso podani niti glede osebe, ki je storila kaznivo dejanje, niti glede namena pridobitve protipravne premoženjske koristi, kakor tudi ne glede lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin. Vložnik se ob tem sklicuje na pritožbene navedbe glede teh okoliščin in ob tem poudarja posebej, da je svojstvo obsojenke pri izposoji denarja po mnenju obrambe pomembno v toliko, ker se ji očita kar 265 kaznivih dejanj, pri čemer so bile okoliščine sklepanja pogodb s prvim posojilodajalcem - O.V. - bistveno drugačne kot pa tiste z zadnjim, to je I.R. V času sklepanju pogodbe z O. je veljal Kazenski zakon Republike Slovenije iz leta 1977, ki je poznal kaznivo dejanje nedovoljenega posojanja denarja v 148. členu KZ RS. Obramba pri tem meni, da sta tako posojilodajalec kot obsojenka izpolnila znake tega kaznivega dejanja, saj sta oba vedela za izredno visoko mesečno obrestno mero, dogovorjeno v posojilni pogodbi (7% mesečno), ko je bila v bankah obrestna mera v višini, kot je v pogodbi dogovorjena za en mesec, določena za eno leto. Glede na odnos specialnosti kaznivega dejanja po 148. členu KZ RS do kaznivega dejanja goljufije po 171. členu KZ RS bi bilo potrebno to posojilo in še nadaljnja posojila, opisana glede na čas storitve pod številkami 028, 029, 030, 036, 040, 054, 120, 135, 136, 145 in 150 krivdoreka opredeliti po 148. členu KZ, sicer pa po mnenju vložnika nikakor ni šlo za ustvarjanje zmote pri posojilodajalcih, saj so vsi vedeli, kako visoke obresti bi in so prejeli po pogodbah ter kakšne so obresti na bankah in je tako šlo za soudeležbo pri riziku posla. Da je temu tako, je razvidno iz izpovedb oškodovancev v postopku, kakor tudi listinskih dokazov, izvedenih v tem postopku. Tako vsekakor namen pridobitve protipravne premoženjske koristi v sklenitveni fazi pogodb ni podan. Obsojenka je namreč svoji uslužbenki v letu 1996 naročila prenehanje sklepanja nadaljnih pogodb, ko je v izpolnitveni fazi obstoječih pogodb ugotovila težave oziroma nemožnost vračila. Da obsojenka ni imela goljufivega namena, je razvidno tudi iz objektivnih okoliščin, v katerih so se znašli tudi mnogo večji finančni inženiringi zaradi nastanka splošnega nezaupanja do poslovanja le teh z vloženimi sredstvi in vlagatelji. Pri tem je nastalo situacijo enačiti bodisi z bančnim zlomom ali borznim zlomom, ko odpovejo še tako precizno izdelani finančni sistemi vračanja. Obsojenkino ravnanje (pobeg) v taki situaciji vsekakor ne kaže na goljufivi namen ob sklepanju pogodb ampak na fizični umik, ko je do konca poskušala z upniki urejati zadeve, bila pa je pri tem življenjsko ogrožena. Ob tem vložnik meni, da je šlo pri obsojenki za lahkomiselnost in pomanjkanje ekonomskega znanja, ne pa za goljufivi namen, ki se ji očita. Ko sodišče vseh teh okoliščin ne ocenjuje, je s tem kršilo bistveno pravilo postopka. Pri tem se vložnik sklicuje še na določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer členov 562. glede roka vračila in 2. odstavka 557. člena ZOR glede lastninske pravice na prejetih stvareh. Očitek o prilastitvi denarja, ki sledi iz sklenjene pogodbe, sodba ne obrazloži, ob tem pa nepravočasno vračilo posojila ne pomeni kaznivega dejanja in je drugačno stališče sodišča v nasprotju z 11. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določa, da ne sme biti nihče zaprt le zaradi tega, ker ne more izpolniti pogodbene obveznosti. Obsojenkino lažnivo prikazovanje okoliščin naj bi bilo po mnenju sodišča razvidno iz teksta pogodbe, ki v I. členu govori o času za primer nepravočasnega vračila posojila ob zapadlosti, to je v času izpolnitve, ne v času sklepanja. Zastava za čas po zapadlosti vračila pogodbe je bodoča in negotova, zato v pogodbi ne more biti podrobno navedena temveč zajema vse premične in nepremične stvari tako posojilojemalke osebno, kot družbe v njeni lasti. Pri tem vložnik še opozarja, da obsojenki očitano ravnanje glede na poslovanje v zvezi s pogodbami, ki jih je dogovorila B.M. (uslužbenka), glede lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin pa obsojenki že fizično ni bilo mogoče. Vložnik še meni, da je obsojenki izrečena previsoka kazen, pri čemer je izostala obrazložitev pritožbenega sodišča, zakaj šteje na prvi stopnji izrečeno kazen kot sorazmerno visoko, pa ne previsoko. Obramba je v pritožbi poudarjala ob na prvi stopnji ugotovljenih okoliščinah, pomembnih za odmero kazni, še objektivne razmere na trgu v času sklepanja in izpolnjevanja pogodb, soprispevek oškodovancev k ravnanju obdolženke in njeno zdravstveno stanje ter družinske razmere, kar pa ni bilo upoštevano.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitev kazenskega zakona v obeh napadenih sodbah ni podana. Na pritožbeno trditev, da pri obsojenkinem ravnanju ne gre za kaznivo dejanje goljufije glede na ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče povsem pravilno zaključilo, da gre pri vseh dejanjih v sklopu kaznivega dejanja, kot je opisano v krivdoreku prvostopne sodbe, za kaznivo dejanje goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Za ugotovitev, da je šlo v prej naštetih primerih po času storitve za kaznivo dejanje neupravičenega posojanja denarja po 148. členu KZ RS in ne za kaznivo dejanje goljufije po 171. členu KZ RS glede na ugotovljeno dejansko stanje ni podlage, ko so elementi obeh navedenih kaznivih dejanj povsem različni in jih opis kaznivega dejanja v krivdoreku prvostopne sodbe vsebuje le glede kaznivega dejanja goljufije po 171. členu KZ RS oziroma 217. členu KZ. Kršitev kazenskega zakona tako ni podana.

Prav tako ni podana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi obeh napadenih sodb skladni s krivdorekom in so očitki, da obseg obsojenkinega ravnanja ni pravilno ugotovljen, dalje da namen protipravne premoženjske koristi oziroma goljufivi namen ni podan, kakor tudi, da ni bilo lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin, predstavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet obravnave z zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče ugotavlja glede na z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določbe kazenskega postopka, da v obravnavanem primeru gre, kot že rečeno, zgolj za očitek zmotno pa tudi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tako glede osebe storilca, njegovega goljufivega namena ob sklepanju pogodb z oškodovanci kot tudi vsebine in obsega lažnivega prikazovanja, kar vse so elementi očitanega kaznivega dejanja, ki je kot nadaljevano kaznivo dejanje povsem ustrezno z vsemi potrebnimi elementi opisano v krivdoreku prvostopne sodbe, kakor tudi obrazloženo v vseh sestavinah skladno z izvedenimi dokazi v obeh napadenih sodbah, zato tudi v tej smeri vložnik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena očitana kršitev zakona, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o oprostitvi plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 4. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP in je skladen z ugotovitvami obeh napadenih sodb po podlagah za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka v rednem sojenju.