Jedro

Pritožbeno sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe in pred njeno razglasitvijo ni kršilo določb 360. in 361. člena ZKP.

Sama višina kazni ni podlaga za odreditev pripora zaradi begosumnosti, ampak le v povezavi z drugimi konkretno izkazanimi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obtoženega G. B. se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper G. B. odredi le iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. Sicer se zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obtoženega G. B. in v celoti zahteva zagovornika obtoženega N. M. zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom V Kp 225/2010 z dne 4. 2. 2011 zoper obtožena G. B. in N. M. odredilo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper zgoraj navedeni pravnomočni sklep sta zagovornika obdolžencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi vseh kršitev iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zagovornik G. B. pa tudi zaradi kršitev določb 19., 22., 23., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije. Navajata, da odreditev pripora ni zakonita in da priporni razlogi niso podani. Predlagata, da se zahtevama ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obtožencema pripor odpravi.

3. V odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahtev. Navaja, da so po spremembi oprostilne sodbe Okrožnega sodišča v Celju v obsodilno na novo nastale okoliščine, ki kažejo na obstoj pripornih razlogov. Izrečeni kazni trideset let zapora pomenita tehten razlog za pobeg obtožencev iz države, način storitve in druge okoliščine pa kažejo na ponovitveno nevarnost. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obtožencema in njunima zagovornikoma. O odgovoru sta se izjavila oba zagovornika, ki tožilčevemu predlogu nasprotujeta in vztrajata pri razlogih zahtev.

B.

5. Višje sodišče v Ljubljani je po opravljenih obravnavah ugodilo pritožbi Okrožnega državnega tožilstva v Celju in spremenilo oprostilno sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 202/2002 z dne 13. 10. 2009 tako, da je obtoženega G. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ v zvezi s 26. členom KZ, obtoženega N. M. pa kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 127. člena KZ. Vsakemu je izreklo kazen trideset let zapora. Poleg tega je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP zoper oba obtoženca odredilo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

6. Oba vložnika zahtev uveljavljata kršitev določb kazenskega postopka, zagovornik obtoženega G. B. pa tudi kršitev pravice enakosti pred zakonom in domneve nedolžnosti. Navajata, da je bil pripor odrejen v nasprotju z določbami 360. in 361. člena ZKP, ker je bil odrejen po izreku sodbe z dne 4. 2. 2011 in ne šele po razglasitvi sodbe z dne 7. 2. 2011. Konstitutivni učinek ima namreč šele razglasitev sodbe. Zato je bil pripor odrejen še v času, ko je veljala oprostilna sodba, ne pa obsodilna.

7. Sodišče druge stopnje je na podlagi prvega odstavka 361. člena ZKP ob izreku sodbe z dne 4. 2. 2011, s katero je obtoženca obsodilo na kazen trideset let zapora, zoper njiju odredilo pripor iz razlogov iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Izreči sodbo pomeni sprejeti sodbo po ustnem posvetovanju in glasovanju, kar je Višje sodišče tudi storilo (16. in 17. stran zapisnika na list. št. 157, 158, 159). Ker po končani glavni obravnavi z dne 3. 2. 2011 ni moglo izreči sodbe še isti dan, je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZKP odložilo razglasitev sodbe na 7. 2. 2011 (15. stran zapisnika na list. št. 156). Glede na navedeno sodišče z odreditvijo pripora ob izreku sodbe z dne 4. 2. 2011 in z razglasitvijo sodbe z dne 7. 2. 2011 ni kršilo določb 360. in 361. člena ZKP. Očitki zahtev, da sta akt izreka in akt razglasitve sodbe vezana na sočasnost trenutka in da bi sodišče pravilno odredilo pripor šele po razglasitvi sodbe, so torej neutemeljeni.

8. Zagovornik obtoženega G. B. neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do kontradiktornosti (29. člen Ustave in 5. člen ZKP), ko navaja, da niti obtožencu niti njemu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah, s katerimi je tožilstvo utemeljevalo predlog za odreditev pripora, in sicer niti na glavni obravnavi z dne 3. 2. 2011 ob 16.00 uri, ko je nadaljevalo glavno obravnavo, niti dne 4. 2. 2011 ob 9.00 uri, ker na sejo nista bila vabljena. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila glavna obravnava pred sodiščem druge stopnje zaključena dne 3. 2. 2011 ob 15.05 uri (zapisnik na list. št. 156 in 157). Istega dne ob 16.00 uri in 4. 2. 2011 ob 9.00 uri pa je bilo opravljeno posvetovanje in glasovanje senata, ki je po posvetovanju izdal sodbo in sklep o odreditvi pripora. Celoten izrek sodbe in izdan sklep o priporu (361. člen ZKP) je v skladu s 317. členom ZKP vneslo v zapisnik o glavni obravnavi. Na glavni obravnavi z dne 3. 2. 2011 in tudi vseh predhodnih obravnavah pa so bili oba obtoženca in njuna zagovornika prisotni.

9. Preden izda sklep, s katerim odredi pripor v primeru iz prvega odstavka 361. člena ZKP, senat po četrtem odstavku istega člena zasliši državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo, ter obtoženca in njegovega zagovornika. Sodišče je ravnalo v skladu s to določbo. Odreditev pripora je predlagala višja državna tožilka v sklepni besedi, na ta predlog je odgovoril zagovornik obtoženega G. B. (str. 15 zapisnika na list. št. 156). Obtožena B. in M. in njegov zagovornik, ki so bili navzoči, ko je nasprotna stranka podala predlog za odreditev pripora, se o predlogu, četudi bi to lahko storili, niso izjavili.

10. Priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan takrat, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

11. V nasprotju z navedeno določbo zagovornik M. zatrjuje, da sklicevanje na postopke izpred desetih let ni na mestu in da kazenski postopki v Avstriji nimajo nobene realne zveze in pomena z obravnavano zadevo, saj je treba ocenjevati predvsem sedanje stanje, okolje ter razmere, v katerih živi. Navaja, da si je obtoženec uredil življenje in bivanje ter delo pri svaku in sestri v L. in da ni izvrševal kaznivih dejanj, zato ponovitvena nevarnost ni podana. Sodišče druge stopnje je po oceni Vrhovnega sodišča utemeljeno štelo, da obtoženčeva predkaznovanost (že pred storitvijo kaznivega dejanja umora je bil dvakrat pravnomočno obsojen) in obsodbe na večletne zaporne kazni zaradi po obravnavanem umoru v Republiki Avstriji izvršenih kaznivih dejanj, povezanih z mamili, kažejo na ponovitveno nevarnost obtoženega M. Navedene okoliščine je v celoti konkretiziralo, zato tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Navedbam zagovornika obtoženega B., da obtoženi nikoli ni bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj z elementi nasilja, ne gre slediti, saj iz izpiska iz kazenske evidence za obtoženega izhaja, da je bil dvakrat spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in enkrat kaznivega dejanja nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ. Z navedbami, da pet pravnomočnih obsodb, navedenih v izpodbijanem sklepu, po načinu izvršitve in po teži prepovedane posledice bistveno odstopa od očitanega kaznivega dejanja, pa po vsebini izpodbija v napadenem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

13. Priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan takrat, ko se določena oseba, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti, ali če so druge okoliščine, ki kažejo nevarnost, da bi pobegnila.

14. Obstoj pripornega razloga begosumnosti za oba obtoženca je sodišče druge stopnje utemeljilo (glede obtoženega B. zgolj) s tem, da izrečena kazen trideset let zapora pomeni tehten razlog za pobeg obtožencev in s tem dokončno preprečitev zaključka kazenskega postopka, izstopajočega zaradi organizacije in načina storitve enega najhujših kaznivih dejanj nad V., ki z ničemer ni izzval premišljenega, skrbno načrtovanega ter surovega in brezkompromisnega ravnanja obeh obtožencev.

15. Kljub obtožencema visoko izrečenima kaznima zapora, sama višina kazni ni podlaga za odreditev pripora zaradi begosumnosti, ampak le v povezavi z drugimi konkretno izkazanimi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem tiste, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24. 10. 1996).

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v izpodbijanem sklepu zaključek o obstoju begosumnosti za B. poleg sklicevanja na visoko izrečeno zaporno kazen temelji zgolj na načinu storitve umora, kar pa ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Iz okoliščin, kot so razvidne iz izpodbijanega sklepa, torej razlog za begosumnost po 1. točki prvega odstavka 201. člena za B. ne izhaja in je zato zahteva za varstvo zakonitosti, kolikor uveljavlja to kršitev procesnih določb, ki je vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, utemeljena.

17. O obstoju pripornega razloga begosumnosti pri obtoženem M. pa je poleg navedenih okoliščin sklepalo predvsem na podlagi tega, da je nekaj dni po storitvi kaznivega dejanja umora pobegnil v tujino in se tam zaradi preprečitve izročitve skrival pod tujim imenom več kot pet let. Navedeno aktivno ravnanje obtoženca po oceni Vrhovnega sodišča kaže na nevarnost, da bi obtoženec v primeru, če bi ostal na prostosti, pobegnil in se na ta način izognil dokončanju kazenskega postopka. Glede na navedeno so v izpodbijanem sklepu navedene okoliščine, ki kažejo na begosumnost M., zato je izpodbijani sklep tudi s tega vidika zakonit. Iz zgoraj ugotovljenega izhaja, da tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj sklep ne imel nobenih konkretnih okoliščin, ni podana.

18. Glede na to, da razlog begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za obtoženega G. B. ni podan, je zahteva njegovega zagovornika delno utemeljena. Zato ji je Vrhovno sodišče v tem delu ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremenilo tako, da je pripor zoper G. B. odredilo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. V preostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti tega zagovornika, zahtevo zagovornika obtoženega N. M. pa v celoti, zavrnilo.