Jedro

Tožena stranka bi ob tem, ko je tožnica v svoji vlogi zaprosila za novega odvetnika in prošnji priložila nov sklep Ustavnega sodišča, morala to vlogo obravnavati kot novo prošnjo za dodelitev BPP. Tožena stranka je neutemeljeno obravnavala vlogo tožnice kot prošnjo za razrešitev odvetnice.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep organa za BPP Okrožnega sodišča na Ptuju, št. Bpp 536/2019 z dne 15. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča na Ptuju (v nadaljevanju organ za BPP) odločil, da se prošnji za razrešitev z odločbo z dne 15. 11. 2019, opr. št. Bpp 536/2019, s katero je bila upravičenki postavljena odvetnica A.A. ne ugodi in se njena prošnja zavrne kot neutemeljena.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica dne 31. 5. 2021 v postopku za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) prosila, da se ji dodeli nov odvetnik za pritožbo za vodenje postopka na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), k prošnji pa priložila sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up 1656/19, za katerega je navedla, da ga je prejela dne 28. 5. 2021. Organ za BPP je ugotavljal pogoje iz devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki se nanaša na razrešitev postavljenega odvetnika, ki ne opravlja vredu svojih dolžnosti, in pri tem ugotovil, da so bili odvetnici A.A.v zadevi za opravila, ki jih je opravila, za nudenje pravnega svetovanja, stroški že izplačani na podlagi sklepa z dne 6. 12. 2019, zato je nudenje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) po tej odločbi zaključeno. Sicer je odvetnica tudi nudila pravno svetovanje in tožnici pojasnila stvari ter ji povedala, da je rok za pritožbo že potekel. Nadalje je organ za BPP v izpodbijanem sklepu povzel vsebino sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 1656/19 z dne 25. 5. 2021 in še obrazložil, da glede na podatek, da je stranka sama, kljub temu, da je zamudila rok, še enkrat na Ustavno sodišče RS vložila ustavno pritožbo, ocenjuje, da stranka zlorablja institut BPP, ker so bila v zadevi že izčrpana vsa pravna sredstva. Ker pa je upravičenka do BPP zamudila rok za vložitev pritožbe na ESČP, pritožba zoper sklep Ustavnega sodišča opr. št. Up 1656/19 z dne 25. 5. 2021 ni smiselna.

3. Zoper zgoraj izpodbijani sklep je tožeča stranka vložila pravočasno tožbo v tem upravnem sporu, v kateri navaja, da ji je bil dne 15. 11. 2019 odobren BPP za uveljavljanje človekovih pravic pred Evropskim sodiščem. Takrat ji je gospa B.B. iz Odvetniške pisarne A.A. povedala, da oni tega ne delajo in da je rok za vložitev takšne pritožbe 6 mesecev, kaj drugega pa se nista pogovarjali. Zaradi tega so poklicali na Ustavno sodišče RS in tam so jim svetovali, da vložijo novo tožbo z dvema dodatnima novima prilogama. 25. 5. 2021 je Ustavno sodišče RS zavrnilo njihovo ustavno pritožbo, zato želi z novim odvetnikom vložiti tožbo na ESČP. Čudi jo, da se od leta 2019 pri njej ni spremenilo ničesar, vendar sedaj ne izpolnjuje pogojev za BPP. Tožba na ESČP še ni bila vložena. Prav tako se ne strinja, da zlorablja inštitut BPP, kar pomeni zanjo žalitev. Želi le dokazati, da je upnik z neresničnimi izjavami prepričal sodišče. 4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je bilo med strankama nesporno, da je tožnica prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vložila dne 14. 11. 2019, organ za BPP pa je z odločbo opr. št. Bpp 536/2019 z dne 15. 11. 2019 tožničini prošnji ugodil in odločil, da obsega brezplačna pravna pomoč nudenja pravnega nasveta glede vodenja postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi z zadevo nasprotne stranke C.C., opr. št. P 36/2017. Na podlagi te odločbe je bila odvetnici A.A. dne 15. 11. 2019 izdana napotnica, slednja pa je dne 5. 12. 2019 izpolnjeno napotnico vrnila skupaj z dokazilom o konferencah s stranko z dne 25. 11. 2019 in z dne 2. 12. 2019, ko je stranka v pisarno prinesla pisanje Ustavnega sodišča RS in Ministrstva za pravosodje, iz katerega je bilo razvidno, da je stranka dne 22. 3. 2019 prejela sklep Ustavnega sodišča RS, da se ustavna pritožba ne sprejme v obravnavo, stranka pa je bila poučena, da je pritožbo na ESČP potrebno vložiti v roku 6 mesecev, pri čemer je rok že potekel. Na podlagi izpolnjenega stroškovnika v napotnici za opravljano konferenco s stranko je Okrožno sodišče na Ptuju dne 6. 12. 2019 izdalo sklep, s katerim je odvetnici A.A. odmerilo stroške zastopanja v zvezi z nudenjem pravnega nasveta v znesku 73,20 EUR. V nadaljevanju postopka so bili nato preverjani pogoji v zvezi z morebitno vrnitvijo stroškov za BPP, ko je sodišče preverjalo materialno stanje upravičenke (uradni zaznamek iz upravnega spisa z dne 1. 12. 2020).

7. Iz podatkov upravnega spisa nadalje izhaja, da je dne 31. 5. 2021 tožnica v istem postopku vložila prošnjo za dodelitev novega odvetnika za vložitev pritožbe na ESČP, v kateri navaja, da ji je odvetnica A.A. v razgovoru povedala, da ne dela zadev v zvezi z zastopanjem pred ESČP in prosi, da se ji dodeli nov odvetnik. Tej vlogi je tožnica priložila sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up 1656/19-12 z dne 25. 5. 2021, s katerim je Ustavno sodišče RS ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Dor 373/2017 z dne 15. 2. 2018 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 927/2017 z dne 3. 10. 2017 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju št. P 36/2017 z dne 1. 6. 2017 zavrglo, ker ponovna ustavna pritožba zoper akt, zoper katerega je že bila vložena ustavna pritožba in je bilo o njej odločeno, ni dopustna. V točki II. izreka je Ustavno sodišče RS ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Ip 401/2019 z dne 15. 7. 2019 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ormožu št. I 106/2017 z dne 26. 3. 2019 zavrglo, ker je le-ta bila prepozna.

8. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je organ za BPP s strani odvetnice A.A. pridobil dopis z dne 9. 6. 2021, v katerem le-ta navaja, da je z izplačilom zneska 73,20 EUR bilo nudenje BPP po tej odločbi zaključeno, da je dne 9. 6. 2021 kontaktirala stranko, ki ji je povedala, da je prav iz razloga, ker je zamudila rok, še enkrat na Ustavno sodišče RS vložila pritožbo, in da je odločitev Ustavnega sodišča RS prejela dne 28. 5. 2021. Tako bi po mnenju odvetnice A.A. tudi morebitna pritožba na ESČP bila prepozna, saj bi morala biti vložena zoper odločbo Ustavnega sodišča RS že v letu 2019. 9. V skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP v postopku odločanja o vprašanjih brezplačne pravne pomoči, v primeru kadar ZBPP ne določa drugače, pristojni organ za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, to pa je Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kolikor torej ZBPP določenih vprašanj ne ureja, je treba v postopku dodeljevanja BPP uporabiti določila ZUP.

10. Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe stranki omogočil, da se o dejanskih ugotovitvah organa in o listinah, ki jih je vzel za podlago svoje odločitve, izjavi. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati1, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato bi moral organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo stranko z ugotovljenimi dejstvi, ki se nanašajo na zavrnitev njene vloge, seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. To izhaja tudi iz sedaj že ustaljene upravnosodne prakse.2 Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnost ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu, čeprav bi jo morala imeti.

11. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

12. Ker tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka tudi iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

13. Sodišče še ugotavlja, da je bil postopek po prošnji za dodelitev BPP z dne 14. 11. 2019 in odločbi, s katero je bilo odobreno nudenje pravnega nasveta glede vodenja postopka pred ESČP, v celoti zaključen, ko je odvetnica A.A.opravila pravno svetovanje na konferencah s stranko dne 25. 11. 2019 in dne 2. 12. 2019, organ za BPP pa je na podlagi sklepa, s katerim je za to opravilo odmeril stroške, ta sredstva tudi izplačal odvetnici. Zato bi tožena stranka, ob tem ko je tožnica v svoji vlogi z dne 31. 5. 2021 zaprosila za novega odvetnika in prošnji priložila nov sklep Ustavnega sodišča št. Up-1656/19-12 z dne 25. 5. 2021, morala to vlogo obravnavati kot novo prošnjo za dodelitev BPP, kljub nadaljnjemu zapisu, da ji naj zamenjajo odvetnika. Zato je tožena stranka neutemeljeno obravnavala vlogo tožnice z dne 31. 5. 2021 kot prošnjo za razrešitev odvetnice A.A., saj je bilo njeno zastopanje po odločbi št. BPP 536/2019 z dne 15. 11. 2019 v trenutku vložitve prošnje dne 31. 5. 2021 že zdavnaj zaključeno.

14. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa še izhaja, da tožnica zlorablja institut brezplačne pravne pomoči, ker je kljub zamudi roka še enkrat na Ustavno sodišče vložila ustavno pritožbo, in da je pritožba na ESČP nesmiselna zoper nov sklep Ustavnega sodišča št. Up 1656/19 z dne 25. 5. 2021, ker naj bi upravičenka že zamudila rok za vložitev prvotne pritožbe na ESČP. Tožena stranka je torej navedla tudi razloge za zavrnitev zaradi vsebinsko neutemeljene vloge.

15. V skladu s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tretji odstavek 24. člena ZBPP pa določa, da se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale, kot izhaja iz razlogov.

16. Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP na podlagi prvega odstavka 24. člena ZBPP mora, kot je obrazloženo zgoraj, biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznano na prvi pogled. Ob tem je treba upoštevati tudi pravico do vložitve pravnega sredstva, za katero je potrebna pravna pomoč strokovnjaka, četudi se zdi, da vlagatelj s pravnim sredstvom ne bo uspel. Stvar presoje uspeha vlagatelja z vložitvijo rednega ali izrednega pravnega sredstva namreč ne sodi v pristojnost presoje Organa za BPP. Slednji nima zakonske podlage, da bi opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.3

17. Tožena stranka je v obravnavani zadevi obrazložila, da pritožba zoper sklep Ustavnega sodišča, št. Up 1656/19 z dne 25. 5. 2021 ni smiselna, ker so bila v zadevi izčrpana vsa pravna sredstva. S tem je opravila presojo utemeljenosti pritožbe na ESČP, kljub temu, da je bila prošnja za BPP vložena še v roku za vložitev pritožbe na ESČP (35. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic). Taka vnaprejšnja presoja utemeljenosti pritožbe na ESČP pa ne izpolnjuje pogoja očitnosti oziroma nerazumnosti njene vložitve iz tretjega odstavka 24. člena ZBPP.

18. Kar se tiče zlorabe brezplačne pravne pomoči, na katero se je prav tako oprla tožena stranka, pa sodišče pripominja, da je v tretjem odstavku 24. člena ZBPP zloraba instituta BPP vezana na okoliščino, če stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal. V zvezi s tem, da tožena stranka ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, tožena stranka nima nikakršnih razlogov, zaradi česar se izpodbijanega sklepa v tem delu ne da preizkusiti. Tako je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Pa tudi sicer instituta zlorabe brezplačne pravne pomoči ni mogoče vezati na ponovno neuspešno vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče, kot je to storila tožena stranka.

19. Zaradi storjenih bistvenih kršitev pravil upravnega postopka (3. in 7. točke 237. člena ZUP) je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V slednjem bo morala tožničino vlogo z dne 31. 5. 2021 obravnavati kot novo prošnjo za BPP in v skladu s prvim in drugim odstavkom 32. člena ZBPP tožnico pozvati na morebitno dopolnitev. Pred izdajo odločbe pa bo morala tožena stranka tožnici določiti primeren rok, da se izjasni o ugotovitvah tožene stranke in odločbo ustrezno obrazložiti.

20. V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti.

1 Tako Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287. 2 Tako sodbe UPRS II U 158/2021 z dne 18. 8. 2021, II U 167/2021 z dne 13. 7. 2021, I U 180/2019-6 z dne 13. 2. 2019, I U 1784/2019-9 z dne 25. 10. 2018, I U 2430/2018-6 z dne 19. 12. 2018, II U 229/2018-7 z dne 12. 9. 2018, I U 1734/2011 z dne 8. 11. 2011, I U 1892/2019-11 z dne 28. 1. 2020, II U 300/2019-9 z dne 3. 7. 2019, I U 2056/2018 z dne 22. 11. 2018 in druge. 3 Tako sodbe UPRS II U 116/2021 z dne 9. 6. 2021, II U 138/2018 z dne 6. 6. 2018, II U 177/2015 z dne 10. 6. 2015, II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014 in I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013.