Jedro

Tožnica se je v obvestilu za preložitev zagovora sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora. Tudi iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, zato tožena stranka ni kršila njene pravice do zagovora pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2012 nezakonita glede očitane kršitve samovoljne spremembe sestave kreditne komisije ter, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008, ki ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi in obračunati plače, kot če bi delala ter ji odvesti davke in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnici povrniti stroške postopka (2. odstavek I. in II. izreka sodbe). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012, glede očitna kršitve zaposlovanja študentke brez potrditve uprave, nezakonita (I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III in IV izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica osebno ter po odvetniku A.A., kateremu je naknadno tožnica pooblastilo preklicala ter po Odvetniški pisarni B. d.o.o.. Pooblaščenec tožnice v pritožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je namerno oz. iz hude malomarnosti storila kakršnokoli kršitev delovnih obveznosti in meni, da niti tožena stranka niti sodišče ni dovolj natančno opredelilo hujših kršitev, ki naj bi jih tožnica storila. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2012 se je tožnici očitalo, da kot direktorica podružnice tožene stranke v G. ni izvajala delovnih nalog v skladu z navodili in sklepi tožene stranke. Tožnica meni, da je tožena stranka kršila sam postopek izredne odpovedi, saj ni ravnala v skladu z 2. odstavkom 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor. Tožnica je podala pisno prošnjo, da bi tožena stranka prestavila zagovor na kasnejši datum. Tožnica je toženo stranko seznanila, da ima zdravstvene težave in da je od 28. 3. 2012 dalje v bolniškem staležu ter ji zdravstveno stanje ne dopušča prisostvovati na razpisanem zagovoru. K dopisu je tudi predložila potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, to je bolniški list ter napotnico za zdravljenje pri specialistu nevropsihiatru. V času, ko je tožnica dobila v roke pisno obdolžitev in vabilo na zagovor je imela odprt bolniški stalež in je tudi v prošnji o preložitvi zagovora navedla, da je v bolniškem staležu, ni pa mogla navesti, do kdaj bo stalež trajal, ker tega takrat še ni vedela. Tožnica navaja, da ni samovoljno spreminjala sestave kreditne komisije podružnice G., saj je toženi stranki oz. g. B.B. večkrat povedala, da je v kreditni komisiji, kot članica, sodelovala tudi ga. C.C.. Dejstvo, da naj tožnica ne bi obvestila tožene stranke o spremembi sestave komisije, se je tožnici tudi očitalo v obrazložitvi sodbe, čeprav je sama v tožbi, kot v svoji izpovedi pred sodiščem povedala, da je o spremembi komisije obvestila direktorja tožene stranke. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je bila z dejstvom, da je pri kreditni komisiji sodelovala ga. C.C., tožena stranka seznanjena šele s podajo revizijskega poročila, temveč je bila bistveno prej, zato je tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno. Sicer pa v kolikor bi bila ga. C.C. zaposlena pri toženi stranki v času, ko se je sprejemal pravilnik, bi bila tudi ona navedena kot članica kreditne komisije. Tudi v primeru, če ga. C.C. ni imela pravice sodelovati v kreditni komisiji, pa so bile kreditne komisije dne 30. 12. 2011, 9. 1. 2012, 5. 3. 2012 in 12. 3. 2012 sklepčne in so delovale v pravi sestavi, saj 15. člen Pravilnika pravi, da je komisija sklepčna tudi tedaj, ko sta na seji prisotna vsaj predsednica in namestnik ter eden od članov komisije, kar pa je bilo v zgoraj navedenih primerih zmeraj zagotovljeno. Tožnica je že tekom postopka navedla, da je morala kot vodja podružnice organizirati delo tako, da je potekalo poslovanje s strankami nemoteno, zato ni bilo mogoče sestaviti komisije iz treh članov, saj ko bi le-ti zasedali na komisiji bi bile stranke prisiljene zunaj čakati. Tožnica je delo opravljala zakonito in vestno, resnično se je čutila pripadna toženi stranki in nikoli ni kršila nobenih predpisov, zato je žaljiva izjava direktorja tožene stranke, da je tožnica prilagajala sestavo kreditne komisije z namenom, da bi le-ta odobrila kakšen kredit, ki drugače v popolni sestavi komisije ne bi bil odobren. Glede na to, da je tožnica o sami sestavi kreditne komisije seznanila toženo stranko, hkrati pa nepravilna sestava kreditne komisije, po mnenju tožnice, nikakor ni mogla biti razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj to dejanje ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti. Odobritev kredita ni mogla podati samo tožnica, kot to navaja direktor tožene stranke temveč se je moral član komisije strinjati z odobritvijo kredita in ga odobriti. Prav tako niso bile na nobenem sestanku uprave tožene stranke ali katerikoli interni reviziji v poslovni enoti G. ugotovljene in zapisane kršitve glede sestave komisije ter sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje to kršitev za tako hudo kršitev, da bi lahko tožnici tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. S tem pa je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zahtevku tožnice v celoti ugodi. Priglaša stroške postopka.

Pritožbo je vložil tudi odvetnik A.A., kateremu je kasneje tožnica preklicala pooblastilo in v pritožbi navaja, da je tožnica sestavo kreditne komisije občasno spremenila iz razloga organizacije dela, ker so imeli vsi zaposleni delo s strankami in zato ni bilo mogoče sestaviti komisije treh članov, da pa ni sporno, da so vsi zaposleni v pogodbah o zaposlitvi imeli navedeno, da se njihova delovna obveznost nanaša tudi na sodelovanje v kreditni komisiji. V obravnavanih kreditnih komisijah pa sta bila vedno prisotna vsaj dva člana, ki sta bila s poslovnikom imenovana v kreditno komisijo in glede na 15. člen poslovnika o delu kreditne komisije je torej bila kreditna komisija vedno sklepčna. Zaradi navedenega tožnici ni mogoče očitati, da ni omogočila dela kreditne komisije na sejah in za takšen očitek tudi ni dokazov. Po oceni tožnice gre za lažjo kršitev, ki na poslovanje tožene stranke nikakor ni mogla vplivati in zaradi navedenega toženi stranki tudi ni nastala nobena škoda, zaradi navedenega niso podane kvalifikatorne okoliščine, ki bi utemeljevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške pritožbe.

V laični pritožbi pa je tožnica navedla, da je predlagala preložitev zagovora pred izredno odpovedjo z dne 4. 4. 2012 zaradi bolniškega staleža, v katerem se je nahajala od 28. 3. 2012 pa vse do 10. 4. 2012 in ker tožena stranka prošnji za preložitev ni ugodila je s tem kršila določbo 83. člena ZDR. Tožnica še navaja, da ji ni mogoče očitati samovoljnega ravnanja, saj je delavka C.C. bila oseba, ki so ji zaupali tako vsi zaposleni v poslovni enoti v G. kot tudi tožena stranka, saj jo je tožena stranka po opravljenem pripravništvu tudi zaposlila za nedoločen čas. Tožena stranka pa ji je zaupala tudi delo na kreditih, kar je razvidno iz njene pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljen pa je po mnenju tožnice tudi očitek, da komisija ni delovala na sestankih in je sodišče napačno razumelo izpoved tožnice, da se komisija nikoli ni sestajala samo za en kredit. Tožnica je s tem mislila, da so na posameznem sestanku obravnavali več kreditov hkrati. Zaradi ravnanja tožene stranke je tožnica utrpela veliko materialno in moralno škodo, saj jo je predsednik uprave s svojim dejanjem spravil v situacijo, da je morala poiskati zdravniško pomoč, katere posledice na zdravju čuti še danes.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je toženi stranki izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnica v kritičnem obdobju storila več kontinuiranih istovrstnih hujših kršitev delovnih obveznosti, ki so tako hude, da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni bilo več mogoče. Tožnica je samovoljno in v nasprotju s sklepi in navodili uprave tožene stranke spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem omogočila odobritev kredita v nasprotju s predpisanimi postopki, krediti pa predstavljajo pomemben segment v poslovanju tožene stranke. Tožena stranka tekom postopka ni dokazovala premoženjske škode, ki ji je nastala zaradi ravnanja tožnice, saj glede na sodno prakso navedeno ni potrebno. Ne drži trditev tožnice, da je obvestila predsednika uprave B.B., da ima težave s sestavo komisije. Prav tako so nepojmljiva naziranja pritožbe, da bi na zahtevo tožnice predsednik uprave moral spremeniti sestavo kreditne komisije. Hirarhija v hranilnici poteka namreč ravno obratno, kot navaja pritožba novo pooblaščene odvetniške pisarne tožnice. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da ni bilo bistvenih kršitev postopka pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožnici ni bil zagotovljen zagovor, saj je tožena stranka tožnico pravilno vabila na zagovor.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijan del sodbe sodišče prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnici ni kršila pravice do zagovora s tem, ko ni ugodila njeni prošnji za preložitev datuma zagovora, določenega dne 4. 4. 2012. Pravica do zagovora je določena v 2. odstavku 83. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neopravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka je tožnico dne 28. 3. 2012 vabila na zagovor z dne 4. 4. 2012, tožnica pa je dne 29. 3. 2012 poslala toženi stranki obvestilo, da se zagovora ne more udeležiti zaradi zdravstvenih težav, hkrati pa prosila za preložitev zagovora. Obvestilu je predložila tudi potrdilo o opravičeni zadržanosti z dela od 29. 3. 2012 do 31. 3. 2012 ter napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni kršila pravice do zagovora tožnice s tem, ko ni sledila obvestilu tožnice in preložila zagovor na nedoločen čas ter o tem obvestila tožnico. Glede razlage 2. odstavka 83. člena ZDR obstaja ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, in sicer je revizijsko sodišče zavzelo izrecno stališče, da od delodajalca ni ustrezno in utemeljeno pričakovati, da kljub zdravstveni nesposobnosti delavca prelaga že določene termine zagovora toliko časa, da zamudi prekluzivni rok, ki je v 2. odstavku 110. člena ZDR določen za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno tolmačenje pravice do zagovora po stališču revizijskega sodišča ne bi bilo sprejemljivo. V kolikor bi tožena stranka ugodila zahtevi tožnice in datum zagovora prestavila na nedoločen čas bi lahko potekel prekluzivni 30 dnevni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbah opr. št. VIII Ips 153/2006 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 17/2008 z dne 20. 10. 2009, VIII Ips 248/2010 z dne 5. 3. 2012 in VIII Ips 153/2011 z dne 19. 7. 2012). Tožnica se je v obvestilu za preložitev obravnave sklicevala le na to, da je v bolniškem staležu in ima napotnico za specialistični pregled pri nevropsihiatru, ni pa navajala, da v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ne bi mogla podati ne ustnega ne pisnega zagovora, prav tako iz potrdila o opravičeni zadržanosti z dela ne izhaja, da bi bila tožnica v spornem času v takšnem zdravstvenem stanju, da zagovora sploh ne bi mogla podati. Torej po ustaljeni sodni praksi je izostanek iz zdravstvenega razloga upravičen le, če je bilo delavčevo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne bi mogel udeležiti oz. bi se zaradi udeležbe na zagovoru njegovo zdravstveno stanje poslabšalo. Navedenega pa tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni zatrjevala.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z njegovimi dejanskimi ugotovitvami v zvezi z zakonitostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je sicer nepravilno ugotavljalo zakonitost posameznih očitanih kršitev in v posledici navedenega tudi za posamezne očitane kršitve ugotovilo ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali nezakonita, saj sodišče presoja izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu le kot celoto. Vendar iz navedenega razloga odločitev sodišča prve stopnje ni nezakonita.

Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene listinske dokumentacije, izpovedi tožnice in predsednika uprave ugotovilo, da je tožena stranka tožnici očitala, da je dne 30. 12. 2011, 9. 1. 2012 in 12. 3. 2012 spremenila sestavo kreditne komisije, tako, da je namesto v poslovniku o delu kreditne komisije podružnice G. določene komisije (tožnica kot predsednica, D.D. kot namestnik predsednice in E.E. kot član in F.F. kot namestnica člana) komisijo sestavila v sestavi C.C., F.F. in tožnice ter dne 5. 3. 2012 C.C., F.F. in D.D. in ni zagotovila, da bi kreditna komisija delovala na sejah.

Sodišče je pravilno zaključilo, da je tožnica kršila pogodbene obveznosti s tem, ko ni zagotovila, da bi kreditna komisija odločala v sestavi določeni v poslovniku o delu kreditne komisije podružnice G. in da se tožnice ne more razbremeniti očitane kršitve s sklicevanjem, da zaradi obremenjenosti z delom s strankami ni bilo mogoče delovati na sestankih in v predpisani komisiji. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da če tožnica zaradi organizacije dela ali nestrokovnosti zaposlenih ni mogla zagotoviti dela komisije v določeni sestavi, bi o tem morala obvestiti upravo, ki je poslovnik sprejela. Neutemeljeno se tudi tožnica sklicuje, da je bil predsednik uprave seznanjen z delom C.C. in da bi moral spremeniti sestavo komisije. Za navedeno bi dejansko morala poskrbeti tožnica in bi komisija lahko poslovala v drugi sestavi takrat, ko bi prišlo dejansko do spremembe njene sestave v poslovniku o delu kreditne komisije podružnice G..

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka na podlagi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z 32. členom ZDR mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je kršila pravila o odločanju kreditne komisije, s tem ko je samovoljno spreminjala sestavo kreditne komisije in s tem naklepno huje kršila svoje pogodbene obveznosti po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR. Prav tako pa je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožničino neupoštevanje delodajalčevega navodila (poslovnika o delu kreditne komisije podružnice G.) predstavlja samovoljo, zaradi katere ni utemeljeno pričakovati nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na določbe 110. in 111. člena ZDR ni bila nezakonita in posledično zavrnilo tudi druge tožbene zahtevke.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) in prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP).