Jedro

Tožniku je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo toženca ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo. Ker je nadomestilo kljub temu prejemal, ga je prejel neupravičeno in ga je dolžan vrniti tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 21. 12. 2009 in odločba št. ... z dne 3. 2. 2010 ter naloži tožencu povračilo stroškov postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Primarno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo kot pravilno ravnanje toženca, ki je izdal odločbo o tožnikovi dolžnosti vrniti preplačilo v znesku 3.026,54 EUR. V kolikor bi ob sklicevanju na pravnomočno odločbo z dne 20. 8. 2009 držala teza o tem, da je bil tožnik neupravičeno obogaten, potem se je med strankama oblikoval kondikcijsko-verzijski odnos, kar pomeni navadno civilno obligacijsko razmerje na temelju 1. odstavka 275. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). V takšnem razmerju nobena stranka proti drugi ne more nastopati v oblastni funkciji, pač pa se lahko takšen zahtevek uveljavlja le v pravdi. Četudi ima toženec določena javna pooblastila, vrnitvenega zahtevka proti tožniku nikakor ni bil upravičen uveljavljati z upravno odločbo, pač pa bi moral na tožnika nasloviti zahtevek in v primeru neplačila na prostovoljen način, svoj zahtevek uveljaviti s civilno tožbo. Tožnik nadalje kot nezakonito označuje stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem kljub njegovi predhodni oceni, da je odločba z dne 20. 8. 2009 nezakonita, saj učinkuje za nazaj, lahko pa bi le za naprej, da zaradi učinkov pravnomočnosti ni presojalo njene ničnosti. Še posebej sporno je nadaljnje naziranje, da še tako očitna kršitev zakona, ki je bila storjena v postopku izdaje pravnomočne odločbe z dne 20. 8. 2009, v konkretnem primeru ne predstavlja ničnostnega razloga po 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ker za to kršitev ni niti ZUP, niti drug zakon izrecno predpisal ničnosti kot posledice te kršitve. Ničnost ni urejena le v ZUP, pač pa zlasti v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ker ni nobenega dvoma, da se pravno razmerje na temelju 1. odstavka 275. člena ZPIZ-1 v celoti presoja po predpisih obligacijskih razmerjih oziroma OZ, je potrebno tudi glede ničnosti uporabiti določila OZ in ne ZUP. Na ničnost je dolžno sodišče paziti že po uradni dolžnosti, ugovor ničnosti pa ne zastara. Tožnik je v prvem pripravljalnem spisu z dne 28. 7. 2010 izrecno uveljavljal ugovor ničnosti odločbe z dne 20. 8. 2009, kolikor se je ta nanašala na obdobje pred datumom njene izdaje, to je pred 20. 8. 2009. Iz odločbe izhaja, da se je tožniku ustavilo izplačevanje nadomestila za nazaj. Takšna odločba nedvomno retroaktivno posega v pravne koristi tožnika, zaradi česar je tudi po oceni sodišča prve stopnje nezakonita. Še posebej nevzdržno in brez zakonske podlage pa je ravnanje toženca, ko je z odločbo z dne 20. 8. 2009 nadomestil odločbo št. ... z dne 17. 7. 2001. V primeru odločbe z dne 20. 8. 2009 gre za oblikovalno odločbo. Toženec bi moral v kolikor je zasledoval interes po uveljavitvi vrnitvenega zahtevka izdati drugačno odločbo, ne pa konstitutivno z retroaktivnim učinkom. Tožnik uveljavlja tudi druge vsebinske ugovore, do katerih se izpodbijana sodba ni opredelila, zaradi česar je obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na prvi stopnji izpodbijana prvostopenjska odločba toženca med drugim ugotavlja, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obdobju od 17. 4. 2008 do 31. 8. 2009 preveč izplačano in da je nastalo preplačilo v znesku 3.026,54 EUR in da je dolžan tožnik neupravičeno izplačani znesek nakazati na račun toženca. Gre torej za ugotovitveno in dajatveno odločbo. Toženec ni podal nobenih dejanskih trditev, s katerimi bi lahko uspešno nasprotoval tožbenemu zahtevku. Pravila vračanja ureja 191. člen OZ. Nobenega dvoma ne more biti, da toženec plačil ni izvršil v sili, zato ta pogoj pri presoji neupravičenosti vrnitve ne more biti relevanten. Toženec je organiziran kot profesionalna in visoko strokovno podprta institucija, ki je najbolj v državi usposobljena za pravilno in zakonito obračunavanje in izplačevanje dajatev iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno pomeni, da mora biti presoja pomena njenih morebitnih napak pri obračunavanju in izplačevanju dajatev še posebej stroga, kriteriji presoje njene odgovornosti pa dodatno zaostreni. V obravnavanem socialnem sporu je v vsebinskem smislu odločilno odgovoriti na vprašanja, ali, kdaj ter kako bi lahko tožena stranka pravočasno ugotovila, da tožnik eventuelno ne izpolnjuje pogojev za izplačevanje nadomestila. Toženec je imel ves čas na razpolago vse potrebne podatke in dokazila, iz katerih bi bilo mogoče ob ustrezni, to je profesionalni skrbnosti, pravočasno ugotoviti, ali tožnik morebiti ni več upravičen do izplačevanja nadomestila. Glede na dejstvo, da se toženec v odločbi z dne 20. 8. 2009 izrecno sklicuje na odločbo z dne 10. 4. 2008, s katero je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, je mogoče ugotoviti, da bi toženec ob ustrezni lastni organizaciji moral poskrbeti za to, da bi bile njegove evidence usklajene in ažurirane tako, da do nadaljnjega izplačevanja nadomestila ne bi več prihajalo, če zato niso bili več izpolnjeni pogoji. Navedeno pomeni, da je toženec samo zaradi nezadostne lastne skrbnosti povzročil, da je tožniku izplačeval nadomestilo, za katerega je kasneje ugotovil, da ni bilo utemeljeno. Tožnik vztraja, da je toženec že dne 16. 4. 2008 razpolagal z vsemi podlagami, da bi lahko že tedaj ustavil izplačevanje nadomestila, vednar tega ni storil. Tožnik še opozarja, da si toženec z nobenim aktom ni pridržal pravice zahtevati nazaj nečesa, za kar je vedel, da ni dolžan plačati. Tudi iz sodne praske izhaja takšna razlaga določil 190. in 191. člena OZ. Toženec bi moral v pravdi pojasniti, kdaj in kako je izvedel za to, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za izplačevanje nadomestila, zlasti pa, zakaj tega ni mogel izvedeti že prej. Takšnih pojasnil toženec do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni podal, zato je šteti nasprotne tožbene trditve za dokazane in resnične. Tožnik vztraja, da je izpodbijana sodba glede teh okoliščin neobrazložena saj ne vsebuje nobenih razlogov o pravno pomembnih dejstvih spora. Tožnik podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane dokončne odločbe toženca št. ... z dne 3. 2. 2010, hkrati pa tudi prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 12. 2009, s katero je toženec na podlagi odločbe iste opravilne številke z dne 20. 8. 2009 ugotovil, da je dajatev nadomestilo – manjša plača v obdobju od 17. 4. 2008 do 31. 8. 2009 bila preveč izplačana v znesku 3.026,54 EUR in da je ta znesek tožnik dolžan nakazati na račun toženca v roku 30 mesecev.

Sodišče prve stopnje je za zaključek, da sta citirani odločbi pravilni in zakoniti, imelo vso podlago v izvedenih dokazih, drugačno pritožbeno naziranje pa je zmotno.

Citirani odločbi toženca temeljita na dokončni in pravnomočni odločbi št. ... z dne 20. 8. 2009, s katero je toženec odločil, da se tožniku delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu z dnem 16. 4. 2008. Ker je tožnik tudi po tem datumu in vse do 31. 8. 2009 še vedno prejemal nadomestilo, do katerega pa glede na dokončno in pravnomočno odločbo z dne 20. 8. 2009 ni bil upravičen, je prejete zneske nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v skupnem znesku 3.026,54 EUR dolžan tožencu vrniti. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tožnik podatkom o dejansko prejetih nadomestilih in dejstvu pravnomočnosti, ni oporekal niti ni zatrjeval nasprotno.

Po 275. členu ZPIZ-1 mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Omenjena določba napotuje na uporabo določb zakona o obligacijskih razmerjih oziroma sedaj OZ tako, da glede vračila veljajo pravila in instituti določeni v OZ. Konkretno citirana določba napotuje na določbo 190. člena OZ, ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je podlaga za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odpadla z dokončno in pravnomočno odločbo toženca z dne 20. 8. 2009. Sicer je v 3. odstavku 275. člena ZPIZ-1 izrecno določeno, da zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo vrnjeno. Zato je toženec pravilno postopal, ko je o preplačilu odločil najprej z odločbo št. ... z dne 21. 12. 2009, s katero je določil, da je bilo nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v obdobju od 17. 4. 2008 do 31. 8. 2009 preveč izplačano in da je nastalo preplačilo v znesku 3.026,54 EUR ter da je neupravičeno izplačani znesek zavarovanec, sedaj tožnik, dolžan nakazati na transakcijski račun toženca v roku 30 mesecev od prejema te odločbe. Po poteku tega roka se bodo zaračunavale zamudne obresti in izvedla prisilna izterjava na stroške dolžnika. Nato je bila izdana še drugostopenjska odločba št. ... z dne 3. 2. 2010, ker je tožnik zoper citirano prvostopenjsko odločbo z dne 21. 12. 2009 vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. Glede na določbo 3. odstavka 275. člena ZPIZ-1 ni pravilno naziranje pritožbe, da toženec ni imel podlage za uveljavljanje vračila z upravno odločbo.

Pritožba ima prav, da se upravni akt lahko izreče za ničnega kadarkoli po uradni dolžnosti, ne glede na rok. Tako je določeno v 1. odstavku 280. člena ZUP, katerega določbe se, glede na 12. člen ZPIZ-1 uporabljajo in pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če s tem zakonom ni drugače določeno. V 3. odstavku 280. člena ZUP pa je še določeno, da odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. Res je sicer, da je sodišče dolžno glede na določbo 76. člena ZDSS-1 paziti na ničnost upravnega akta ves čas postopka. Vendar pa to ne pomeni, da je možno ničnost upravnega akta pred socialnim sodiščem uveljavljati ne glede na to, ali je izpolnjena procesna predpostavka za dovolitev socialnega spora, to je vložitev tožbe v prekluzivnem materialnem roku 30 dni, šteto od vročitve dokončnega upravnega akta. Določbo 76. člena ZDSS-1 je tako potrebno uporabljati upoštevaje določbo 3. odstavka 280. člena ZUP in 63. člena ZDSS-1 tako, da se v socialnem sporu ničnost upravnega akta presoja, bodisi po uradni dolžnosti bodisi na zahtevo stranke, le zoper dokončni upravni akt, zoper katerega je bila pravočasno vložena tožba. V konkretnem primeru, ko pa tožnik uveljavlja ničnost zoper upravni akt toženca z dne 20. 8. 2009, ki ni predmet tega postopka, se tudi ničnost ne more ugotavljati, še manj pa izreči določen akt za ničnega. V kolikor bi s tožbo tožnik uveljavljal ničnost, bi bila zaradi neizpolnjene procesne predpostavke iz 63. člena ZDSS-1 tožba v tem delu zavržena. Pritožbene navedbe, da v zvezi z odločbo z dne 20. 8. 2009 kljub ugotovitvi, da je nezakonita, zaradi učinkov pravnomočnosti sodišče prve stopnje ni presojalo njene ničnosti, so glede na vse obrazloženo neutemeljene, vključno v delu, da je potrebno tudi glede ničnosti uporabiti določila OZ in ne ZUP.

Pritožba se prav tako neutemeljeno sklicuje na 191. člen OZ, v katerem je določeno, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je to pravico pridržal, ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Iz določbe 191. člena izhaja, da mora biti ravnanje plačnika zavestno tako glede vednosti kot glede volje. Vendar iz dokaznega gradiva v spisu ne izhaja, da bi toženec imel vse podatke in vede izplačeval nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu še v obdobju, do katerega tožnik do izplačila te dajatve ni bil več upravičen in na ta način pristal na svoje prikrajšanje oziroma tožnikovo obogatitev. Pritožba kot razlog za nastalo situacijo navaja neustrezno organizacijo pri tožencu oziroma, da bi za lastno organizacijo moral poskrbeti zato, da bi bile evidence usklajene in ažurirane. Zaradi pomanjkljive organizacije ter pomanjkanje usklajenih informacij med posameznimi službami, ki so zadolžene za pokrivanje različnih področij, so opravljena plačila lahko kvečjemu v zmoti, ne pa iz vednosti. V zmoti opravljeno izplačilo pa ne izključuje vrnitvenega zahtevka, ne glede na to, da si toženec izrecno ni pridržal pravice zahtevati nazaj. V tej smeri sodba sodišča prve stopnje res nima razlogov, vendar ne gre za takšne razloge, zaradi katerih izpodbijana sodba ne bi bila pravilna in zakonita.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 1. odstavka 163. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.