Jedro

Na obstoj pravnega interesa mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, vendar po oceni sodišča v konkretnem primeru navedena procesna predpostavka, upoštevajoč določila ZFU in ZDavP-2, ni podana, saj iz navedb v tožbi in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zgolj posplošeno nasprotuje zahtevanemu posredovanju podatkov.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica v tožbi uvodoma pojasnjuje, da je drugotožena stranka v postopku odvzema premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), ki se pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani vodi pod opr. št. V P 2714/2014 na podlagi tožbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije, skupaj s katero je tožnica dne 11. 12. 2014 kot drugotožena stranka med drugim prejela tudi listine, ki jih sedaj prilaga k svoji pravočasni, v zakonsko določenem 30-dnevnem roku vloženi tožbi, in sicer so to: Odredba za izvedbo finančne preiskave, dve odredbi o podaljšanju finančne preiskave, Poročilo o zbranih podatkih finančne preiskave in Zaključno poročilo finančne preiskave, ki jih sedaj izpodbija s predmetno tožbo v upravnem sporu, ter dopis banke A., d. d., št. 199 - DK - 13434 z dne 7. 5. 2012. Tožbo opira na 157. člen Ustave RS in 1. odstavek 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), češ da vse uvodoma navedene listine predstavljajo enostranske, oblastvene, posamične akte, ki jih organi izdajajo v okviru svojih pooblastil, ki vsi izhajajo iz predhodnega postopka po določbah ZOPNI o finančni preiskavi, v katerem naj bi bile tožnici kršene ustavne pravice kot posledica nezakonitega postopanja tožene stranke pri izdajanju izpodbijanih aktov, zoper katere naj bi tožnici ne bilo zagotovljeno drugo sodno varstvo, s čimer tožnica izkazuje svoj pravni interes za to tožbo.

2. Tožnica v tožbi poudarja, da se zoper njo v letu 2012 ni vodil nikakršen postopek, na podlagi katerega bi bila tožena stranka FURS upravičena zahtevati bančne podatke o prometu na tožničinem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011. Zato meni, da je mogoče zaključiti, da je tožena stranka FURS navedene podatke pridobivala preko davčnega inšpekcijskega postopka, ki je tekel zoper drugo osebo in sicer zoper njenega očeta B.B. Tožena stranka FURS naj bi tako s pozivanjem banke A., d. d., za pridobitev osebnih podatkov tožnice, ki predstavljajo davčno in bančno tajnost, kršila tožničine ustavne pravice, češ da naj bi tožena stranka FURS ne imela nobene podlage za pridobivanje teh podatkov, ki naj bi jih pridobivala v nasprotju z določbami ZVOP-1, ZDavP-2 in ZBan-1, s čimer naj bi bile tožnici kršene ustavne pravice do varstva osebnih podatkov in do varstva zasebnosti.

3. Ker naj bi tožena stranka ODT na podlagi podatkov, ki naj bi jih nezakonito pridobila tožena stranka FURS, izdala Odredbo za izvedbo postopka finančne preiskave, je bila le-ta po mnenju tožnice opravljena nezakonito. Tožena stranka ODT naj bi podatke o tožnici zbirala tudi preko policijske finančne preiskave. Odredbi za izvedbo finančne preiskave pa očita nezakonitost tudi zato, ker naj za zakonito odreditev in izvedbo finančne preiskave ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji po 3. in 10. členu ZOPNI. Odredbe pa se naj tudi ne bi dalo preizkusiti, češ da niso obrazloženi in dokazno utemeljeni razlogi za sum, da je B.B. sploh storil kataloško kaznivo dejanje in se imenovanemu naj sploh ne bi očitala pridobitev premoženjske koristi. Prav tako naj ne bi bili navedeni in dokazno podkrepljeni razlogi za utemeljitev dejstva, da naj bi B.B. imel v lasti, posesti, uporabi ali uživanju premoženje, v zvezi s katerim so podani razlogi za sum, da je nezakonitega izvora, s čemer naj bi bile tožnici kršene ustavne pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS ter 35. in 38. člena Ustave RS. Ker meni, da je Odredba za izvedbo finančne preiskave nezakonita, naj bi posledično bili nezakoniti tudi obe nadaljnji Odredbi o podaljšanju finančne preiskave, za kateri naj tudi ne bi obstajali utemeljeni objektivni razlogi.

4. Tožnica dalje poudarja, da se v okviru finančne preiskave uporabljajo določbe ZKP, kjer je uzakonjena stroga ekskluzija nezakonito pridobljenih dokazov. Enako velja tudi v civilnem postopku, kjer praviloma ne smejo biti uporabljeni dokazi, pridobljeni nezakonito. Na podlagi navedenega zato sodišče poziva, da ob upoštevanju določb ZKP, ZOPNI, ZVOP-1, ZDavP-2, ZBan-1 in ZPol skrbno pregleda relevantno dokumentacijo in ugotovi, ali je bila izvedena finančna preiskava odrejena in izvedena na zakoniti bazi, da se prepreči možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali na podlagi informacij, pridobljenih na nedovoljen način.

5. Ker naj bi tožena stranka FURS brez ustrezne podlage pridobivala podatke o prometu na bančnem računu tožnice za navedeno obdobje ter v okviru izvrševanja svojih nalog pri opravljanju finančne preiskave, začete zoper tožnico na podlagi nezakonite in neustavne Odredbe za izvedbo finančne preiskave, dvakrat podaljšane z Odredbama o podaljšanju finančne preiskave, naj bi bilo posledično nezakonito tudi Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi tožene stranke FURS in Zaključno poročilo finančne preiskave tožene stranke ODT, ki temelji na podatkih in dokazih, pridobljenih na podlagi uveljavljanih kršitev človekovih pravic, v katerem tožena stranka ODT ugotavlja obstoj razlike med prijavljenimi dohodki in premoženjem preiskovancev, iz česar naj bi izhajalo očitno nesorazmerje.

6. Tožnica zaključuje, da naj bi bili vsi izpodbijani akti nezakoniti, češ da je tožena stranka ODT odredila finančno preiskavo po ZOPNI brez predloga zakonitega predlagatelja, brez izpolnjevanja pogojev po ZOPNI, ki naj bi jih nato vzpostavila šele naknadno, z izsledki, ki so izšli iz odrejene preiskave. Predhodno naj bi tožena stranka FURS v nasprotju z določbami ZOPNI, ZKP, ZDavP-2, ZBan-1, ZVOP-1 in ZPol v okviru (pred)kazenskega postopka in davčnega inšpekcijskega postopka zoper drugo osebo pridobivala tožničine osebne in druge bančne podatke za utemeljitev izdaje izpodbijane Odredbe o začetku finančne preiskave tožene stranke ODT, kar naj bi pomenilo nedopusten poseg v ustavno varovano pravico do zasebnosti tožnice in v pravico do enakosti pred zakonom ter enakega varstva pravic. Sedaj izpodbijani akti naj bi bili podlaga tudi za izdajo Odredbe za začasno zavarovanje tožničinega premoženja, četudi naj tožnica ne bi imela možnosti njihovega izpodbijanja in naj bi v posledici vodile do posega v lastninsko pravico tožnice na njenih nepremičninah in premičnini kot zavarovanju odvzema premoženja, kar naj bi izhajalo iz sklepa o začasnem zavarovanju in podaljšanju začasnega zavarovanja odvzema premoženjske koristi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. V P 2714/2014 z dne 25. 11. 2014, zoper katerega je tožnica vložila tudi ustavno pritožbo.

7. V tožbenem zahtevku tožnica predlaga, kot sledi: 1."Ugotovi se, da je tožena stranka FURS s pridobivanjem podatkov o prometu na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011 kršila ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS". 2."Ugotovi se, da je tožena stranka ODT z izvedbo finančne preiskave kršila ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS, enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS". 3."Ugotovi se, da je tožena stranka FURS z izdajo Poročila o zbranih podatkih v finančni preiskavi z dne 30. 4. 2014 kršila ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS, enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS". 4. "Odpravijo se v točkah a) do e) navedeni akti: Odredbo za izvedbo finančne preiskave ODT v Kopru št. Kt 560/08 z dne 21. 5. 2013, Odredbi o podaljšanju finančne preiskave ODT v Kopru št. Ftp 5/13 z dne 18. 11. 2013 in z dne 20. 5. 2014, Poročilo o zbranih podatkih finančne preiskave Davčnega urada Koper št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 in Zaključno poročilo finančne preiskave ODT v Kopru št. Ftp 5/13 z dne 29. 9. 2014". V tožbenem zahtevku pod točko 5. tožnica zahteva tudi vračilo stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Sodišče, v skladu z določbo 1. odstavka 38. člena ZUS-1, tožbe ni poslalo v odgovor toženi stranki.

9. Upravno sodišče je v obravnavani zadevi že odločalo in je sprva s sklepom št. I U 63/2015-4 z dne 18. 2. 2015 tožbo tožnice v celoti zavrglo, vendar je Vrhovno sodišče po pritožbi tožnice s sklepom št. I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016 navedeni sklep Upravnega sodišča razveljavilo zgolj v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbenega zahtevka pod točko 1, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožena stranka, FURS, s pridobivanjem podatkov o prometu na bančnem računu tožnice za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011 kršila ustavno pravico tožnice do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave RS in do zasebnosti po 35. členu Ustave RS" ter zadevo le v tem delu vrnilo Upravnemu sodišču v ponoven postopek, v preostalem delu pa je tožničino pritožbo zavrnilo. Pri ponovnem odločanju v ponovljenem postopku je Upravno sodišče s sklepom št. I U 808/2016 z dne 6. 7. 2016 zavrglo tožničin zahtevek v zadevnem delu v zvezi s tožbenim zahtevkom (pod točko 1) za ugotovitev kršitve ustavnih pravic tožnice glede dejanja tožene stranke (FURS), ki naj bi v letu 2012 nezakonito in s kršitvijo tožničinih ustavnih pravic pridobivala njene podatke od njene banke A. d.d., iz razlogov, ki jih je obrazloženo navedlo, ker je ocenilo, da ima tožnica v zvezi s pridobivanjem njenih podatkov od banke A., d.d., in s tem v zvezi zatrjevane kršitve pravic iz 35. in 38. člena Ustave zagotovljeno drugo primarno učinkovito sodno varstvo na podlagi 134. člena OZ v povezavi s 35. členom Ustave pred sodiščem splošne pristojnosti, glede varstva ustavnih pravic iz 38. člena Ustave pa v rednem upravnem sporu na podlagi 3. odstavka 34. člena ZVOP-1 v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1. Zato je tedaj ocenilo, da še dodatno subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 ni potrebno in da tudi v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka odsotnosti drugega učinkovitega sodnega varstva za uveljavljanje subsidiarnega oziroma rezervnega sodnega varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena ZUS-1. Po pritožbi tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017 navedeni sklep razveljavilo, ker je presodilo, da napotitev (pri)tožnice na sprožitev postopka pred oziroma zoper banko A., d.d., ki je podatek posredovala na zahtevo FURS, s tožbenim zahtevkom ni vsebinsko povezana, saj (pri)tožnica v tožbi ne zahteva presoje morebitne kršitve varstva osebnih podatkov s strani banke A., d.d., temveč z dejanjem javne oblasti s strani FURS, ter podalo ustavno-skladno razlago določil 1., 2. in 3. odstavka 34. člena ZVOP-1 v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1 ter 1. členom ZVOP-1, zadevo pa vrnilo v nov postopek Upravnemu sodišču z napotkom, da mora predmetni del tožbenega zahtevka (ki ga v tožbi uveljavlja tožnica pod točko 1 tožbenega zahtevka) šteti kot zahtevek na podlagi 34. člena ZVOP-1. Zato mora v ponovnem postopku sodišče prve stopnje opraviti presojo procesnih predpostavk z vidika 34. člena ZVOP-1 in med drugim presoditi obstoj drugega sodnega varstva, kot ga je razložilo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu I Up 296/2016, ter pravni interes za zadevni del tožbenega zahtevka za ugotovitveno tožbo in njeno pravočasnost ter v primeru, če so kumulativno podane vse navedene procesne predpostavke, o zadevnem delu tožbenega zahtevka tudi vsebinsko odločiti, prav tako pa v zvezi s presojo procesnih predpostavk dodatno še preveriti, ali je tožena stranka FURS nastopala kot upravljavec osebnih podatkov, ki bi navedene podatke obdelovala kot del zbirke osebnih podatkov (6. točka v povezavi s 3. in 5. točko 6. člena ZVOP-1) ali pa glede na podano dejansko stanje nastopa le kot uporabnik pridobljenega osebnega podatka (8. točka 6. člena ZVOP-1), saj je v zvezi s tem treba ugotoviti, ali je zato zoper toženo stranko FURS mogoč postopek po 32. oziroma po 33. členu ZVOP-1. 10. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

11. Tožnica je v konkretnem primeru vložila tožbo na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katerim je povzet 2. odstavek 157. člena Ustave RS, po katerem sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo (učinkovito) sodno varstvo in le glede varstva tistih ustavnih pravic, ki so v stvarni pristojnosti Upravnega sodišča, ne pa v pristojnosti kakšnega drugega sodišča (tako tudi Vrhovno sodišče v odločbi št. I Up 50/2013); kar pomeni, da ima sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu subsidiarno naravo, oziroma, da gre (v odsotnosti primarnega sodnega varstva) za tako imenovano subsidiarno ali rezervno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem lahko ob izpolnjeni procesni predpostavki odsotnosti drugega sodnega varstva stranke izpodbijajo tudi druge akte, ki niso dokončni upravni akti v smislu določil 2. in 3. odstavka 2. člena ZUS-1, oziroma uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim aktom ali dejanjem (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 1/2015).

12. Tožnica v tožbi zahteva sodno varstvo v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem zoper zgoraj navedene pravne akte, katerih odpravo s tožbo zahteva zaradi zatrjevanih posegov v njene ustavno zajamčene pravice iz 14., 22., 35. in 38. člena Ustave. Do zatrjevanih posegov naj bi po njenem mnenju prišlo zaradi domnevne nezakonitosti Odredbe za izvedbo finančne preiskave tožene stranke ODT z dne 21. 5. 2013 in dveh Odredb o podaljšanju finančne preiskave tožene stranke ODT z dne 8. 11. 2013 in 21. 5. 2014, Poročila o zbranih podatkih finančne preiskave Davčnega urada Koper št. DT 0610-2128/2013-13-11-2600-1-01, 900-28 z dne 30. 4. 2014 in Zaključnega poročila finančne preiskave ODT v Kopru št. Ftp 5/13 z dne 29. 9. 2014, smiselno zaradi domnevnih kršitev državnih organov v (pred)kazenskem postopku zoper s tožnico ožje povezanimi osebami, konkretno njenega očeta B.B., zaradi kataloškega kaznivega dejanja. Iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin je razvidno, da je druga tožena stranka ODT izdala navedeno Odredbo za izvedbo finančne preiskave in navedeni Odredbi o podaljšanju finančne preiskave ter Zaključno poročilo finančne preiskave, med tekom katere je prva tožena stranka FURS izdala Poročilo o zbranih podatkih v finančni preiskavi, na podlagi določb ZOPNI, že pred uvedbo pravdnega postopka po določbah ZOPNI, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. P 2714/2014-V zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora po določilih ZOPNI na podlagi tožbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (tožbena priloga A9). Vendar tožnica v predhodno povzeti tožbi niti ne zatrjuje, da ji ne bi bilo zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, saj tudi sama izrecno navaja, da je v teku že sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod št. P 2714/2014-V zaradi odvzema premoženja nezakonitega izvora po določilih ZOPNI na podlagi tožbe Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije (tožbena priloga A9), zoper sklep o začasnem zavarovanju Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 2714/2014-V z dne 25. 11. 2014 (tožbena priloga A 11) pa je tožnica po lastnih navedbah vložila tudi ustavno pritožbo (kar pomeni, da bo o njej odločalo Ustavno sodišče Republike Slovenije). Tedaj je sodišče, glede na tožbene navedbe o domnevnih kršitvah tožničinih ustavnih pravic iz 14., 22., 35. in 38. člena Ustave RS, tožbeni zahtevek obravnavalo tako, kot je bil postavljen v tožbi in sicer tudi na odpravo uvodoma izpodbijanih aktov, ob upoštevanju določbe 1. odstavka 40. člena ZUS-1, po katerem je sodišče vezano na tožbeni zahtevek, ni pa vezano na tožbene razloge, ter presodilo, da ima tožnica zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave RS in sicer ima zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku po določbah ZOPNI, ki se zaključi s sodbo (34. člen ZOPNI), zoper katero so mogoča redna in izredna pravna sredstva in ji je torej s tem zagotovljeno drugo (primarno) učinkovito sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI pred rednim sodiščem splošne pristojnosti in ne v upravnem sporu, zaradi česar niso podane kumulativno vse procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odločanje sodišča v upravnem sporu iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1, saj v konkretnem primeru ni bila izpolnjena procesna predpostavka odsotnosti oziroma neobstoja drugega (primarnega) sodnega varstva in, ker gre le za posamične akte (odredbe, poročila), ki po svoji pravni naravi niso dokončni posamični upravni akti, je sodišče tožbo s citiranim sklepom št. I U 63/2015 sprva v celoti zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 13. Sodišče je tako že v prvotnem sklepu št. I U 63/2015 z dne 18. 2. 2015 ob presoji procesnih predpostavk najprej ugotavljalo, ali je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in je navedeni sklep izdalo po ugotovitvi, da ima po določbah ZOPNI na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo v sodnem postopku pred rednim sodiščem splošne pristojnosti.

14. Ker je po pritožbi tožnice Vrhovno sodišče z navedenim sklepom št. I Up 74/2015 z dne 25. 5. 2016 delno potrdilo prvotno odločitev Upravnega sodišča v sklepu št. U 63/2015 z dne 8. 2. 2015, v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe glede tožbenih zahtevkov pod 2. in 3. točko tožbenega predloga, da ima tožnica zoper izpodbijane akte (izpodbijano Odredbo o finančni preiskavi in obe Odredbi o njenem podaljšanju, ki so bile podlaga za izvajanje dejanj v finančni preiskavi ter za izpodbijano Zaključno poročilo) zagotovljeno drugo primarno sodno varstvo v pravdnem postopku po ZOPNI in je torej odločitev v tem delu pravnomočna, je sodišče v tem upravnem sporu, skladno z napotki v sklepu Vrhovnega sodišča št. I Up 296/2016, ponovno presojalo zgolj tožničin zahtevek iz 1. točke tožbenega predloga zaradi ugotovitve kršitev ustavnih pravic tožnice iz 35. in 38. člena Ustave, ki naj bi bile storjene z dejanjem tožene stranke FURS, češ da je FURS v letu 2012, po stališču tožnice nezakonito in s kršitvijo ustavnih pravic pridobival podatke o prometu na bančnem računu tožnice za obdobje od 1.1. 2006 do 31. 12. 2011 od banke A., d.d. Za odločitev v obravnavani zadevi je zato odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali so tudi v tem delu podane procesne predpostavke za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic. V tej zvezi mora sodišče, skladno z napotki Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 296/2016, presoditi obstoj procesnih predpostavk dodatno tudi z vidika določil 1., 2. in 3. odstavka 34. člena v zvezi z 32. in 33. členom ZVOP-1, na kar posebej opozarja Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 296/2016. Zato mora sodišče najprej opraviti presojo procesnih predpostavk z vidika 34. člena ZVOP-1 v povezavi z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, v tej zvezi pa med drugim presoditi tudi obstoj drugega sodnega varstva, kot ga je razložilo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu I Up 296/2016, ter pravni interes za zadevni del tožbenega zahtevka za ugotovitveno tožbo ter njeno pravočasnost, za tem pa o tožbenem zahtevku vsebinsko odločiti zgolj v primeru, če so kumulativno podane vse procesne predpostavke, v zvezi s katerimi je potrebno še posebej preveriti, ali je FURS nastopal kot upravljavec osebnih podatkov, ki bi navedene podatke obdeloval kot del zbirke osebnih podatkov v smislu 6. točke v povezavi s 3. in 5. točko 6. člena ZVOP-1 ali pa le kot uporabnik pridobljenega osebnega podatka v smislu 8. točke 6. člena ZVOP-1 in v tej zvezi tudi ugotoviti, ali je zato zoper njega mogoč postopek po 32. oziroma po 33. členu ZVOP-1. 15. Sodišče je že pri svojem prvotnem odločanju v konkretnem primeru izhajalo iz razlage, da 35. člen Ustave RS zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, tožnica pa ima v tej zvezi na razpolago drugo učinkovito sodno varstvo pred rednim sodiščem splošne pristojnosti v pravdnem postopku, v katerem lahko uveljavlja kršitev osebnostnih pravic, ki jih ureja 134. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ta določa, da ima vsak pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice, zato je uveljavljano kršitev ustavne pravice iz 35. člena Ustave RS v skladu z izoblikovano sodno prakso v primerljivih zadevah, kot izhaja na primer iz sklepa tega sodišča št. I U 1588/2011, štelo kot tožbo oziroma zahtevek zaradi kršitve osebnostnih pravic, v tej zvezi pa je ocenilo, da je (primarno) sodno varstvo zoper FURS zaradi kršitve ustavne pravice iz 35. člena Ustave RS tožnici zagotovljeno pred rednim sodiščem splošne pristojnosti, še posebej, ker se je glede učinkovitosti drugega sodnega varstva opredelilo tudi že Ustavno sodišče v sklepu št. Up-1122/12, U-I-59/14, v katerem je izrazilo stališče, da za učinkovitost le-tega ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic in da zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitev ustavnih pravic. Zato ima tožnica zoper toženo stranko FURS torej v zvezi s pridobivanjem njenih podatkov od banke A., d.d. in s tem v zvezi zatrjevane kršitve iz 35. člena Ustave RS zagotovljeno drugo učinkovito primarno sodno varstvo, in sicer sodno varstvo pred rednim sodiščem v pravdnem postopku.

16. Kar pa zadeva uveljavljano kršitev ustavne pravice iz 1. odstavka 38. člena Ustave, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja, medtem ko 2. odstavek 38. člena Ustave določa, da zakon določa zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov, 3. odstavek istega člena še določa, da ima vsakdo pravico seznaniti se z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, in pravico do sodnega varstva. Sodišče, sledeč ustavno - skladni razlagi 34. člena ZVOP-1, ki jo je Vrhovno sodišče podalo v citiranem sklepu I Up 296/2016 pod točko 10. in 11. obrazložitve, izpostavlja, da je zakonodajalec možnost sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 34. člena ZVOP-1 predvidel kot izjemo, kadar je potrebno sodno varstvo zoper dejanja nosilcev oblasti, ki nezakonito posegajo v zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, vendar tega ni mogoče varovati v drugem postopku ter s tam urejenimi pravnimi sredstvi. Pri tem se v takem upravnem sporu, v katerem se izpodbijajo dejanja javne oblasti, v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta (2. odstavek 4. člena ZUS-1). Sodišče poudarja, da je že Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 296/2016 opozorilo, da pravnega standarda obstoja drugega sodnega varstva v smislu 1. odstavka 4. člena ZUS-1, kljub enaki zakonski dikciji, ni mogoče enačiti s pogojem za uveljavljanje sodnega varstva v smislu 1. in 2. odstavka 34. člena ZVOP-1,saj je treba izhajati iz pomena in namena sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1, ki je lex specialis glede na splošno varstvo po ZUS-1, tako da se na primer s sklicevanjem na drugo sodno varstvo, ki naj bi ga imela stranka v pravdnem postopku, kjer (naj) uveljavlja odškodninski zahtevek izključno zaradi kršitve pravic iz ZVOP-1, sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1 povsem ne izvotli. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki mu sodišče v konkretnem primeru v celoti sledi, namreč pravdni postopek ne more a priori v vseh primerih varstva osebnih podatkov popolnoma nadomestiti varstva teh pravic v upravnem sporu, ki je namenjeno prav razreševanju sporov med prizadetimi posamezniki in oblastjo, drugačnemu stališču pa nasprotuje tudi ustavno-skladna razlaga 34. člena ZVOP-1. Navedeno pa ne pomeni, da je mogoče sodno varstvo zaradi kršitev pravic iz ZVOP-1 uveljavljati v upravnem sporu na podlagi 34. člena ZVOP-1, če je stranki uveljavljanje varstva njenih osebnih podatkov zagotovljeno v drugem postopku. To izrecno izhaja iz 2. odstavka 34. člena ZVOP-1 (ko je kršitev pravic iz ZVOP-1 že prenehala), vendar pa mora enako veljati tudi za primere iz 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 (ko kršitev pravic iz ZVOP-1 še traja), saj takšno razlago narekujejo logična in sistemska ter ustavno-skladna razlaga, ker bi v nasprotnem primeru lahko prihajalo do posegov sodišča v konkretne postopke, kar je v nasprotju z ustavnim načelom samostojnosti pri odločanju upravnih organov (120. člen Ustave) in sodišč (125. člen Ustave). Zato sodnega varstva ni dopustno uveljavljati, če teče pravni postopek odločanja v posamični zadevi, v katerem se podatki prizadete osebe obdelujejo oziroma uporabljajo, na primer v kazenskem, pravdnem, nepravdnem postopku ali v upravnem postopku, ki mu sledi upravni spor, saj so vsi oblastni organi v okviru svojega delovanja dolžni varovati osebne podatke in jih uporabljati ter drugače obdelovati tako, da se preprečijo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika pri obdelavi osebnih podatkov (1. člen ZVOP-1). Kršitve pravice do varstva osebnih podatkov se v postopkih odločanja v posamični zadevi uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper sprejeto odločitev; tudi v primeru, če se vodi pravdni postopek po ZOPNI (za kar gre tudi v konkretnem primeru, kar sama tožnica že uvodoma navaja v tožbi), je tam mogoče uveljavljati kršitve pravic iz ZVOP-1, do katerih je domnevno prišlo v okviru izvedbe finančne preiskave. V obravnavanem primeru tožnica predlaga, da sodišče v upravnem sporu ugotovi, da je tožena stranka FURS s pridobivanjem podatkov o prometu na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011 kršil njeno ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Ta tožbeni zahtevek pa je glede na tožbene navedbe in obliko tožbenega zahtevka mogoče šteti kot zahtevek na podlagi 2. odstavka 34. člena ZVOP-1, kar ugotavlja Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 296/2016 (16. točka obrazložitve), pri čemer dodaja, da je sporno dejanje FURS kot nosilca oblasti opredeljeno v določenem časovnem okviru, ki je bil že zaključen. Zakonodajalec z določili 34. člena ZVOP-1 ureja sodno varstvo pravic posameznika; tako ZVOP-1 v 1. odstavku 34. člena določa, da posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, lahko zahteva sodno varstvo ves čas dokler kršitev traja, v 2. odstavku navedenega člena pa določa, da če je kršitev iz prejšnjega odstavka prenehala, lahko posameznik vloži tožbo za ugotovitev, da je kršitev obstajala, če mu v zvezi s kršitvijo ni zagotovljeno drugo sodno varstvo; kar pomeni, da je odsotnost drugega sodnega varstva procesna predpostavka za uveljavljanje sodnega varstva na tej pravni podlagi.

17. Sodišče je pri svojem predhodnem odločanju izrazilo stališče, da je treba 34. člen ZVOP-1 razlagati v povezavi z 32. in 33. členom ZVOP-1 tako, da bi morala tožnica najprej v skladu z 32. in 33. členom ZVOP-1 pri banki A., d.d., kot upravljavcu osebnih podatkov v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1, podati zahtevo za izbris osebnih podatkov ter pojasniti, zakaj so po njenem mnenju bili njeni podatki zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom, in šele za tem, če bi banka A., d.d., kot upravljavec osebnih podatkov tožničino zahtevo v upravnem postopku z odločbo zavrnila, bi tožnica s tožbo v upravnem sporu lahko zahtevala sodno varstvo za ugotovitev kršitve ustavne pravice iz 38. člena Ustave RS. Vendar je nasprotno stališče zavzelo v citiranem sklepu št. I Up 296/2016 (v 17. točki obrazložitve) Vrhovno sodišče, ki je nasprotno štelo, da opisana napotitev (pri)tožnice na sprožitev postopka pred oziroma zoper banko A., d.d., ki je podatek posredovala FURS, s tožbenim zahtevkom ni vsebinsko povezana, saj v tožbi (pri)tožnica ne zahteva presoje morebitne kršitve varstva osebnih podatkov s strani banke A., d. d., temveč s strani FURS z dejanjem javne oblasti. V ponovnem postopku mora zato sodišče najprej opraviti presojo procesnih predpostavk predmetnega tožbenega zahtevka, upoštevajoč določila 34. člena ZVOP-1, med drugim obstoj drugega sodnega varstva, kot ga je razložilo Vrhovno sodišče v citiranem sklepu št. I Up 296/2016, pravni interes za ugotovitveno tožbo in pravočasnost, ter ponovno odločiti po ugotovitvi, ali glede na podano dejansko stanje FURS nastopa kot upravljavec v smislu 6. točke 6. člena ZVOP-1 ali le kot uporabnik pridobljenega podatka v smislu 8. točke 6. člena ZVOP-1 ter v zvezi s tem ugotoviti, ali je zato zoper njega (sploh) mogoč postopek po 32. členu oziroma po 33. členu ZVOP-1. 18. ZVOP-1, ki na splošno ureja zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov, med drugim skladno s 1. odstavkom 32. člena ZVOP-1 določa, da mora upravljavec osebnih podatkov na zahtevo posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, dopolniti, popraviti, blokirati ali izbrisati osebne podatke, za katere posameznik dokaže, da so nepopolni, netočni ali neažurni ali da so bili zbrani ali obdelani v nasprotju z zakonom. Vendar tožnica v konkretnem primeru niti ne zatrjuje, da bi bili nepopolni, netočni, neažurni ali zbrani v nasprotju z zakonom zadevni podatki o prometu na njenem bančnem računu za obdobje od 1.1. 2006 do 31. 12. 2011, ki jih je na pisno zahtevo FURS dne 7. 5. 2012 le-temu posredovala banka A., d. d. Slednjo je v konkretnem primeru treba po presoji sodišča šteti kot upravljavca navedenih tožničinih osebnih podatkov v smislu 6. točke v povezavi s 3. in 5. točko 6. člena ZVOP-1, saj gre po naravi stvari za podatke, ki jih glede na naravo svoje osnovne dejavnosti banka o transakcijah komitentov zbira, shranjuje in obdeluje ter jih daje na razpolago tudi FURS za izvajanje njegovih pooblastil, nalog in pristojnosti, skladno z določili 16. člena ter 1. in 3. odstavka 17. člena Zakona o finančni upravi (ZFU). Izpostavljena določila 16. člena ter 1. in 3. odstavka 17. člena ZFU pa po presoji sodišča kažejo v prid opredelitvi FURS kot uporabnika navedenih tožničinih osebnih podatkov (v smislu 8. točke 6. člena ZVOP-1), ki mu mora banka omogočiti tudi vpogled v svojo dokumentacijo; nenazadnje zlasti v povezavi z določili 1. in 2. odstavka 39. člena ZDavP-2, ki ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov ter, med drugim, tudi varovanje podatkov in izmenjavo podatkov z drugimi državami članicami Evropske unije; predvsem pa glede na temeljno obveznost vsakega davčnega zavezanca iz 3. odstavka 12. člena ZDavP-2, ki terja izpolnitev njegove davčne obveznosti; le-to mora namreč izpolniti ne glede na svoje druge obveznosti (2. odstavek 46. člena ZdavP-2); prav temu je namenjena tudi predpisana obvezna uporaba davčne številke, saj jo mora skladno s 3. odstavkom 35. člena ZDavP-2 predložiti vsaka oseba ob odprtju računa pri banki; nenazadnje tudi zaradi odmere davka od nenapovedanih dohodkov na podlagi 68.a člena ZdavP-2, če FURS ugotovi, da davčni zavezanec fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki znatno presega dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal (1. alineja 1. odstavka 68. a člena ZdavP-2) ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec - fizična oseba, trošenjem davčnega zavezanca - fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca - fizične osebe (2. alineja 1. odstavka 68. a člena ZdavP-2). Ker se postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZdavP-2 uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih 10 let pred letom, v katerem je bil uveden, tožnica po presoji sodišča v konkretnem primeru ne izkazuje pravnega interesa, pač pa le dejanski interes za tožbo, vloženo 13. 1. 2015, na ugotovitev, da je tožena stranka FURS "s pridobivanjem podatkov o prometu na bančnem računu tožnice za obdobje od 1.1. 2006 do 31. 12. 2011 kršila ustavno pravico tožeče stranke do varstva osebnih podatkov po 38. členu Ustave in do zasebnosti po 35. členu Ustave", ki mora biti skladno z določili 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 izkazan oziroma podan že ob vložitvi tožbe v upravnem sporu in tudi ves čas trajanja postopka, na kar mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Upravni spor je namreč dopusten le, če so kumulativno izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke, določene v 1. do 8. točki 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ena izmed njih je tako določena v 6. točki istega člena in se nanaša na obstoj pravnega interesa, saj mora vsakdo, ki v upravnem sporu uveljavlja sodno varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, ves čas postopka izkazovati potrebni pravni interes oziroma pravo-varstveno potrebo, kar pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno priznano oziroma dopustno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči in si tako na pravno dopusten način izboljšati svoj pravni položaj. Na obstoj pravnega interesa pa mora, kot rečeno, paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka, vendar po oceni sodišča v konkretnem primeru navedena procesna predpostavka, upoštevajoč izpostavljena določila ZFU in ZDavP-2, ni podana, saj iz tožničinih navedb v tožbi in tožbenega zahtevka izhaja, da tožnica zgolj posplošeno nasprotuje zahtevanemu posredovanju podatkov dne 7. 5. 2012 v obliki izpisa prometa na osebnem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011 s strani banke A., d. d., toženi stranki FURS. Ker tako po presoji sodišča navedena procesna predpostavka obstoja pravnega interesa iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, zato v obravnavani zadevi upravni spor ni dopusten in so podani razlogi za zavrženje tožbe iz 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 19. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh preostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej posebej opredeljevalo.

K točki 2:

20. Ker je Vrhovno sodišče po pritožbi tožnice delno razveljavilo prvotni sklep Upravnega sodišča ter odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev, za tem pa je razveljavilo tudi v ponovljenem postopku izdani sklep Upravnega sodišča, je potrebno odločiti tudi o teh stroških. Ker pa skladno z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, kadar sodišče tožbo zavrže, v konkretnem primeru zato tožnici ni bilo mogoče priznati stroškov, ki jih je uveljavljala.