Jedro

Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah).

Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka.

Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.

Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave.

Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.

Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami.

Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).

Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (II. točka izreka).

Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v pravočasni pritožbi zoper sodbo navaja naslednje bistvene razloge: da sodišče prve stopnje ni imelo trditvene podlage za uporabo določb o objektivni odgovornosti, kar predstavlja kršitev razpravnega načela, sodba pa je v razlogih glede objektivne odgovornosti neobrazložena, pri čemer je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in neustrezna sodna praksa; sodišče prve stopnje ni ustrezno izvedlo dokaza z izvedencem hidrološke stroke, pridobljeno mnenje pa je nestrokovno, neobrazloženo in nekonsistentno; sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede dosega poplavnega vala zaradi napačnega razumevanja hidrološke tematike in pravno neustreznih zaključkov glede upoštevanja okoliščin, ki pomenijo pretrganje vzročne zveze; sodišče prve stopnje je prekršilo določbe pravdnega postopka v zvezi z uporabo listin, ki se v spisu ne nahajajo in so relevantna za ugotavljanje obstoja vzročne zveze; sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na podlagi dokazov, ki niso bili predlagani niti izvedeni; sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo glede višje sile, saj ni upoštevalo INCA metode; ni bilo pogojev za izdajo vmesne sodbe; odločitev o mednarodni pristojnosti je nepravilna. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva pritožbene stroške.

Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dosedanji potek postopka

Tožnik je zahteval plačilo odškodnine 12.690,00 EUR s pripadki zaradi škode, ki mu je nastala v posledici poplavnega vala reke Drave. Iz navedb tožnika izhaja, da je reka Drava začela zelo hitro naraščati v jutranjih urah 5. 11. 2012 zaradi povečanega dotoka iz Avstrije, kar je bila posledica upravljanja hidroenergetskih objektov v upravljanju toženke. Šlo je za največji poplavni val reke Drave v opazovanem obdobju. Toženka ni sodelovala s hidrološko službo v Celovcu, zavračala pa je tudi neposredno izmenjavo podatkov. Z manevriranjem na hidroelektrarnah toženke je bila spremenjena oblika in konica hidrograma odtoka, med ravnanjem toženke in škodo, ki je nastala tožniku pa obstaja vzročna zveza. Najprej se je poplavni dogodek zgodil v Avstriji, nadaljeval pot proti Sloveniji in se med potjo še okrepil ter nadaljeval pot naprej proti Hrvaški. Toženka se je zavedala izjemno povečanih pretokov in je v tem času z manevriranjem izpuščala velike količine vode naprej proti Sloveniji. Prav tako je bila toženka s strani predstavnikov ARSO obveščena, da je pretok v višini 2.000 m3/s in več za Slovenijo prevelik in bo povzročil poplave, vendar se na to ni ozirala. Tožnik je utrpel škodo na svojih premičninah v skupnem znesku 12.690,00 EUR. Kot dokaz je predlagal popis škode, ponudbo Navtika A. z dne 3.12.2013, fotografije in zaslišanje strank (priloga A7). Tekom postopka je še navedel, da so bile v škodnem dogodku poškodovane oziroma uničene stvari, ki jih je tožnik popisal ob poplavah, ter priložil še račun za motor. Navedel je, da je vse te stvari reka Drava odnesla iz skladišča tožnika, ki se nahaja neposredno ob reki Dravi.

Toženka se je za razbremenitev svoje odgovornosti sklicevala na višjo silo. Nadalje je ugovarjala obstoju vzročne zveze med njenimi ravnanjami in škodo, ker se objekt nahaja zunaj vplivnega območja elektrarn, škoda na objektu oziroma premičninah pa bi nastala tudi pri naravnem pretoku reke Drave. Navedla je, da za škodo ne more biti odgovorna niti objektivno niti subjektivno in da nima možnosti preveriti zatrjevane škode, saj ni dovolj konkretizirana.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da so podani vsi elementi objektivne odgovornosti, toženka pa se tudi ni uspela te odgovornosti razbremeniti, saj dogodek dne 4. in 5. 11. 2012 ni bil nepričakovan niti nepredvidljiv. Zavrnilo je toženkine očitke o pomanjkljivih trditvah glede obsega škode.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje že odločilo, vendar je bila VSM sodba I Cp 7/2023 z dne 17. 5. 2023 v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljena in sodišču druge stopnje zadeva vrnjena v novo sojenje z VSRS sklepom II Ips 79/2023 in II Ips 25/2024 z dne 22. 5. 2024.

Uvodno pojasnilo

Izpodbijana sodba ima 154 strani ter obširno in poglobljeno odgovarja na v pritožbi navedene očitke, ki jih je toženka v bistvenem že podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato v skladu z ustaljeno ustavnosodno prakso odgovorilo v nadaljevanju na pritožbo tako, da je izpostavilo bistvena vprašanja in zavzelo do njih svoja stališča, a se pri tem v izogib ponavljanju (v opombah) sklicevalo na že podane razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je soglašalo.

Uradni preizkus

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Tak preizkus ni pokazal kršitev.

Glede ugovora mednarodne pristojnosti

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje glede pristojnosti slovenskega sodišča (39. točka obrazložitve), saj iz tožbenih navedb izhaja, da je škoda nastala na sedežu tožnika v Malečniku. Ker je škoda tožniku nastala v Sloveniji, je podana pristojnost slovenskega sodišča. Glede civilnega delikta je lahko oseba s stalnim prebivališčem oziroma sedežem v eni državi članici tožena tudi v drugi državi članici pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka (2. točka 7. člena Uredbe EU 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah). O mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča je že bilo odločeno v sklepu sodišča prve stopnje III P 180/2016 z dne 20. 5. 2016 v zvezi s sklepom VSM I Cp 823/2016 z dne 4. 10. 2016.

Pogoji za izdajo vmesne sodbe

Toženka neutemeljeno meni, da sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za izdajo vmesne sodbe. V skladu s 315. členom ZPP sodišče izda vmesno sodbo, kadar je glede podlage stvar zrela za razsojo. Takrat lahko sodišče, če je to smotrno, najprej izda sodbo o podlagi tožbenega zahtevka. Izdaja vmesne sodbe je praktična predvsem v primeru, kadar je zadeva po mnenju samega sodišča glede temelja problematična in zato sodišče ne more povsem zanesljivo vedeti, ali bo njegovo stališče o temelju zahtevka na pritožbeni stopnji potrjeno. V takem primeru je smotrno, da sodišče izda vmesno sodbo in da se tudi v postopku s pravnimi sredstvi najprej odloči o temelju zahtevka, saj je šele tedaj gotovo, da odločanje o višini zahtevka ne bo odveč. Namen vmesne sodbe je prihraniti strankam in sodišču obširno delo z dokazovanjem višine tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je izdalo izpodbijano vmesno sodbo, saj gre za zelo zahtevno in obsežno zadevo, kjer je ločeno odločanje o temelju in višini smiselno.

Mnenje izvedenca hidrološke stroke

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izvedenec hidrološke stroke ni izdelal ustreznega izvedenskega mnenja. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da je izvedenec dr. A. A. strokovno prepričljivo pojasnil v pisnem izvedenskem mnenju kot tudi ustno, da lahko že ob uporabi bilančne metode odgovori na vsa vprašanja sodišča in z uporabo hidrološkega modela, za katerega se je zavzemala toženka, ne bi prišel do bistveno drugačnega rezultata, zaradi česar uporaba metode modeliranja ni bila potrebna.

Izvedenec je prepričljivo pojasnil tudi pomanjkljivosti numeričnih modelov in opozoril na težave pri natančni parametrizaciji in umerjanju. Natančno modeliranje rečnega sistema Drave, ki ima hidrološko raznolika in kompleksna prispevna območja, bi bila zelo obsežna naloga, uspešno modeliranje pa bi dosegli le z dolgoročnim delom na parametrizaciji. Prepričljivo je mnenje izvedenca, da bi model, ki ni dobro umerjen, kljub svoji natančnosti in dovršenosti, prinesel slabše rezultate kot bilančna metoda, ki jo je sam uporabil.

Izvedenec je še pojasnil, da z metodo modeliranja, ki jo je predlagala toženka, ne bi mogli natančneje določiti višine vode na kraju škodnega dogodka, za kar si je pravzaprav toženka prizadevala s predlagano dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kot je obrazložil izvedenec, bi z modeliranjem lahko le natančneje določili količino dodatnih izpustov iz akumulacij toženke znotraj že ugotovljenega razpona 750 in 900 m3/s, ki ga je sam ugotovil na podlagi bilančne metode, ne bi pa prišli do manjše količine izpustov od 750 m3/s, kar je uporabilo sodišče prve stopnje kot podlago svoje odločitve.

Ker je bilo izvedensko mnenje že tako izjemno obsežno in strokovno prepričljivo utemeljeno, bi bilo dodatno izvedensko delo, ki ne bi prineslo pomembne dodane dokazne vrednosti, neekonomično, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dopolnitev izvedenskega mnenja z izvedbo modeliranja, ki ga je predlagala toženka.

Sodišče druge stopnje soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je zadoščala glede vrednosti pretoka na kraju nastanka škode metoda izvedenca, ki je med drugim upošteval pretočne vrednosti na državni meji in bližnjih merilnih mest, tudi na bližnji HE Mariborski otok, ki ni toliko oddaljena, da bi ne bila meritev relevantna, kot meni toženka, saj vmes ni nobenih pritokov. Tedaj se upoštevanje preteklih oznak višine poplavljanja na kraju nastanka škode in primerjava pretokov preteklih poplav z obravnavano poplavo izkaže kot zadostna, pritožbeni očitek, da bi bila navedena primerjava ustrezna le, če bi se uporabilo modeliranje, pa neuspešen. Tak je tudi očitek, da izvedenec ni mogel povsem natančno ugotoviti višine poplavnega vala, saj zadošča ocena, da je šlo za dodatni meter višine (glede na dodatni pretok 750 m3/s), torej bistveno višje, kot bi bila višina ob naravnem pretoku brez dodatnih izpustov iz akumulacij hidroelektrarn v upravljanju toženke, kar je pomembno vplivalo na nastanek škode.

Vpogled izvedenca v dodatno dokumentacijo

Toženka neutemeljeno graja ravnanje sodišča prve stopnje, ki je dovolilo izvedencu, da sam pridobi potrebne podatke za izdelavo izvedenskega mnenja. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi podalo obširne razloge. V skladu z določili prvega in drugega odstavka 252. člena ZPP sodišče vodi dokazovanje z izvedencem, lahko mu daje pojasnila in dovoli pregled spisov, lahko se izvedejo tudi dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne za izdelavo mnenja. Sodišče in stranke postopka namreč ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi v vsakem primeru vedele, kaj in katere listine oziroma podatke potrebuje izvedenec, da lahko izdela pravilno, popolno ter strokovno mnenje. O tem, da izvedenec lahko sam pridobiva potrebno dokumentacijo, izhaja tudi iz sodne prakse.

Kot izhaja iz spisa, sta stranki bili prisotni na naroku na kraju samem dne 17. 8. 2020, ki se je izvedel na naslovu X, Malečnik, kasneje pa na naslovu Y, Malečnik. Na tem naroku je sodišče prve stopnje odobrilo, da izvedenec vpogleda v dodatno dokumentacijo, da bo lahko odgovoril na postavljena vprašanja. Prav tako je bilo stranskemu intervenientu naloženo, da omogoči izvedencu vpogled v dodatno dokumentacijo o pretokih reke Drave dne 5. in 6. 11. 2012. Ta ogled je bil izvedencu omogočen dne 21. 8. 2020, o čemer je izvedenec pravočasno obvestil tudi stranke, kar izhaja iz uradnega zaznamka sodišča z dne 20. 8. 2020 in elektronskega sporočila pooblaščenca toženke (l. št. 642, 770 spisa). Toženka je imela možnost biti prisotna na sedežu stranskega intervenienta, kjer se je lahko seznanila, v katero dodatno dokumentacijo je izvedenec vpogledal. Da je izvedenec vpogledal še v kakšno drugo dokumentacijo, razen te na sedežu stranskega intervenienta, toženka konkretizirano ne navaja. Sodelovanje toženke v dokaznem postopku glede izvedbe dokaza z izvedencem ji je bilo po obrazloženem ustrezno omogočeno, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek v tej zvezi, da je sodišče prve stopnje oprlo odločitev na procesno gradivo, o katerem se ni razpravljalo v dokaznem postopku.

Ogled izvedenca

Toženka nadalje neutemeljeno graja postopanje sodišča prve stopnje, ki je o ogledu kraja na naslovu Z, Malečnik, odločilo na naroku 17. 8. 2020 kljub nasprotovanju toženke.

Glede na to, da izvedenec v sodnem postopku nastopa kot pomočnik sodnika pri ugotavljanju ali pojasnjevanju odločilnih dejstev, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je oglede nepremičnin na vseh treh naslovih prepustilo izvedencu, ki je imel med drugim nalogo ugotoviti gibanje poplavnega vala. Kot izhaja iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje, je izvedenec nadaljeval z ogledom takoj po končanem naroku sodišča na kraju samem. Na ogledu z izvedencem hidrološke stroke pa je bil prisoten tudi pooblaščenec toženke (kar priznava toženka v pritožbi v točki 4.2.). Pooblaščenec toženke pa je prisostvoval tudi ogledu na sedežu stranskega intervenienta.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi z ogledi izvedenca navedlo obširne razloge in med drugim natančno opisalo potek dogodkov v zvezi s samim ogledom. Posebej je izpostavilo, da se je ogled izvedenca v ... vršil neposredno po ogledu sodišča prve stopnje, na katerem je bil prisoten pooblaščenec toženke. Izvedenec je na ogled povabil vse prisotne, torej tudi pooblaščenca toženke, ki pa na ogledu izvedenca ni želel ostati. Z navedenim postopanjem je bila toženki zagotovljena možnost sodelovanja v postopku, ki pa je sodelovanje sama opustila. Sodišče je dolžno stranki omogočiti sodelovanje, na stranki pa je, ali bo pri procesnih dejanjih nato sodelovala.

Zmotno je stališče toženke, da je izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. ZPP tega ne predpisuje, takšna dolžnost pa ne izhaja niti iz strankam zagotovljene pravice do izjave. To je tudi razumljivo, saj informativni ogled izvedenca ni del dokaznega postopka. Dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec s sodelovanjem strank. Šele sodišče bo tisto, ki bo dokaz z izvedencem izvedlo in strankam ob tem omogočilo uresničitev pravice do izjave tako, da bo mnenje, ki ga je strankam vročilo, na naroku, na katerega sta obe stranki povabljeni, vpogledalo in izvedenca zaslišalo.

Sklepčnost tožbe in materialnopravna podlaga

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile poplave (za katere je odgovornost pripisalo toženki) tisti vzrok, zaradi katerega je voda odtrgala steno tožnikovega skladišča ter odnesla stvari, ki so bile v njem, ter je določena škoda tožniku nedvomno nastala. Z obravnavano vmesno sodbo je glede škode odločilo, da zatrjevana škoda izvira iz škodljivega dejstva, za katerega toženka odgovarja, kar je predmet pritožbenega preizkusa, ne pa tudi vprašanje vrednosti škode in s tem vprašanje sklepčnosti po višini.

Sodišče prve stopnje je odškodninsko obveznost utemeljilo z objektivno odgovornostjo toženke (drugi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), pri kateri je trditveno in dokazno breme še bolj na oškodovalcu kot pri subjektivni (krivdni) odgovornosti, saj se vzročna zveza domneva in se šteje, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti, kar pomeni, da imetnik nevarne stvari oziroma ta, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, za škodo ne odgovarja le, če dokaže, da ta ni bila vzrok (primerjaj 149. člen OZ). Glede škode pa je tudi v primeru zatrjevane objektivne odgovornosti dokazno breme na oškodovancu.

V zvezi s sklepčnostjo tožbe sledi sodišče druge stopnje razlogom v VSRS sklepu II Ips 79/2023, II Ips 25/2024. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da med pravdnima strankama ves čas trajanja postopka ni bilo sporno, da je tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, z izjemo škode, glede katere je po mnenju toženke podal tožnik pomanjkljive trditve o njenem obsegu.

26.Tožnik je navedel, da je zaradi poplav utrpel premoženjsko škodo na svojih premičninah, ki so bile poškodovane oziroma uničene ter so razvidne iz priloge (skupno vrednost je ocenil na 12.690 EUR); da je kritičnega dne voda segala do 1,8 metra njegovega skladišča; da je Drava odtrgala steno skladišča in odnesla stvari, ki so bile v njem in so popisane na tožbi priloženem seznamu (popis škode ob poplavah (priloga A7). Vrhovno sodišče je potrdilo, da take trditve tožnika glede na materialnopravna stališča o predpostavkah odškodninske obveznosti prestanejo vse teste sklepčnosti, saj so dovolj individualizirane ter dovolj substancirane, (29. in 30. točke obrazložitve VSRS sklepa II 79/2023 in II Ips 25/2024). Vrhovno sodišče je v tem sklepu tudi obrazložilo, da je vprašanje, kako natančno in konkretno mora stranka opredeliti dejstva, odvisno predvsem od okoliščin posameznega primera, pri čemer sta v obravnavani zadevi taki upoštevni okoliščini dejstvo, da je tožniku voda vse stvari odnesla ter da je toženka trditve o nastanku škode prerekala zgolj pavšalno (34. točka obrazložitve).

27.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odgovornost toženke. Objektivna odgovornost je strožja odgovornost od krivdne odgovornosti, zato ob izpolnitvi zakonskih pogojev za objektivno odgovornost, četudi se sodišče opredelili do ravnanja obratovalca nevarne dejavnosti, ne moremo več govoriti o krivdni odgovornosti, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka v pritožbi.

28.Toženka v pritožbi nepravilno meni, da je sodišče prve stopnje v svojih razlogih navedlo subjektivno (krivdno) odgovornost, ki ni podana, in ne objektivne odgovornosti. Zgolj to, da je sodišče prve stopnje opisalo ravnanje toženke glede upravljanja z zapornicami hidroelektrarn, še ne pomeni, da je zavzelo stališče o njeni subjektivni odgovornosti. Nevarna dejavnost namreč lahko zajema določeno ravnanje, ki še vedno spada v presojo objektivne odgovornosti. Ravnanje z zapornicami (spuščanje in dviganje zapornic) je sestavni del obratovanja hidroelektrarne, ki obsega jez z vodnim zajetjem (akumulacijo) pred jezom, kot je bil primer v obravnavani zadevi. Četudi se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da se je (pred)praznjenje akumulacije pred največjo od elektrarn izvajalo v času vrha poplavnega vala, namesto da bi se zaključilo pred njegovim prihodom, navedenega ravnanja ni presojalo z vidika subjektivne odgovornosti, ampak z vidika povezave obratovanja elektrarne z nastankom škode (vzročne zveze) v okviru presoje objektivne odgovornosti in možnostjo njene razbremenitve, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

29.Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre za pomembno razlikovanje med pretočnimi elektrarnami, kot so v obravnavani zadevi, in zadrževalnimi elektrarnami. Tudi pretočne elektrarne imajo pred jezom akumulacijo vode, na katero te vplivajo z upravljanjem z zapornicami. V obravnavani zadevi ni bistveno, da so lahko akumulacije pri hidroelektrarni, ki ni pretočna, večje, temveč je bistvena velikost akumulacij pred hidroelektrarnami v upravljanju toženke.

30.Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi objektivne odgovornosti pravilno izhajalo iz izjemne količine vode, ki jo lahko aktivira obratovanje (tudi pretočne) hidroelektrarne. Skupni obseg akumulacij vseh elektrarn v upravljanju toženke je 34 milijonov m3, že znižanje zapornic za 1 meter pa na največji od elektrarn HE Kazaze sprosti 10 milijonov m3 vode. Kritičnega dne je toženka spustila na tej elektrarni zapornice za 2,51 metra, zaradi česar je zgolj iz te akumulacije izteklo 25,1 milijona m3, iz vseh skupaj v upravljanju toženke pa 34 milijonov m3. Zaradi tega so ti izpusti povečali naravni pretok reke Drave (poplavni val kritičnega dne) vsaj za 750 m3/s, s čimer je nastala katastrofalna poplava s povratno dobo 400 let, namesto poplave s povratno dobo 100 let, kot bi kritičnega dne sicer nastala ob naravnem poplavnem valu.

31.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je upravljanje s hidroelektrarnami s tako velikimi kapacitetami akumulacij nevarna dejavnost, saj iz nje izvira večja škodna nevarnost za okolico (drugi odstavek 131. člena OZ), četudi je morebitna pogostost nastanka škode manjša, vendarle pa so posledice poplavljanja lahko zelo velike. Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi pravilno oprlo na obstoječo sodno prakso in pravno teorijo. Čeprav gre za starejšo sodno prakso, jo povzema tudi pomembna novejša pravna teorija in tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je zastarela in neuporabna.

32.Pri tem ni bistveno, kar sicer izpostavlja pritožba, ali so poplave nastale pred elektrarno (kot v navedeni sodni praksi) ali za elektrarno, če so te odraz obratovanja elektrarne, kot v obravnavani zadevi, kjer je ravnanje z zapornicami povzročilo bistveno povečanje poplave za hidroelektrarnami v upravljanju toženke. Toženka tudi neutemeljeno meni, da je bistveno za razlikovanje nevarnosti, ali upravljavec z jezom elektrarne v celoti nadzoruje pretok vode in višino akumulacije, kot je primer pri zadrževalni elektrarni, ki je bila obravnavana v navedeni sodni praksi, ali lahko na pretok vode elektrarna z obratovanjem zgolj vpliva, kot velja za pretočno elektrarno. Pomembno je, da obstaja vpliv obratovanja elektrarne, ki poveča škodno nevarnost za okolico, tak vpliv pa je bil v obravnavani zadevi podan.

33.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati, da nevarna dejavnost obratovanja hidroelektrarn ni bila vzrok nastali škodi (149. člen OZ).

34.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na mnenje izvedenca hidrološke stroke, da na podlagi količin padavin, niti na podlagi količin pritokov reke Drave ni mogoče pojasniti poplavnega dogodka tako velikega obsega za hidroelektrarnami v upravljanju toženke, zato je treba vzrok iskati v izpustih iz akumulacij v upravljanju toženke, ki (pred)praznjenja, zlasti pred največjo hidroelektrarno Kazaze, ni zaključila pred nastopom konice poplavnega vala. Da ima obratovanje hidroelektrarn v upravljanju toženke pomemben vpliv na pretok reke Drave, je potrdil izvedenec tudi s tem, da bi lahko z upravljanjem elektrarn, kot protipoplavnimi objekti, občutno znižala poplavni val.

35.Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je dodatno povečan pretok zaradi praznjenja akumulacij hidroelektrarn v upravljanju toženke (vsaj dodatno 750 m3/s) dvignil višino Drave za dodatni 1 meter (namesto 1,2 m je na kraju nastanka škode znašala 2,2 m), kar je bistveno vplivalo na možnost nastanka škode v skladišču tožnika (višina stranice 2,4 m, ki jo je odneslo; oddaljenost skladišča od reke 5 do 6 m), kjer je bil na strop obešen čoln, ki ga je odneslo. Prepričljivo je stališče sodišča prve stopnje, da brez dodatno povečanega pretoka taka škoda ne bi nastala.

36.Toženka se po obrazloženem ni razbremenila svoje odgovornosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izvedencu hidrološke stroke, ki ni mogel potrditi, da bi zgolj naravni poplavni val Drave, ki bi segal do 1,2 m skladišča tožnika, odtrgal stranico in odnesel stvari v njem, vključno s čolnom. Domneve vzročne zveze toženka ni uspela izpodbiti.

37.Prav tako ni pretrgana vzročna zveza zaradi ravnanj tretjega (drugi odstavek 153. člena OZ), kar je sicer zatrjevala toženka z očitkom, da so škodo povzročile C. d.o.o. (C.) z nepravočasnim in neustreznim praznjenjem akumulacij elektrarn in zamuljenostjo reke Drave. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da navedena razbremenitev odgovornosti ne pride v poštev, če je tretji le soprispeval k nastanku škode (četrti odstavek 153. člena OZ) in škoda ni nastala izključno zaradi njegovega ravnanja.

38.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz navedb toženke, s katerimi je potrdila določeno povečanje naravnega toka z izpusti iz akumulacij. Ni pritrditi pritožbi, da je bila njena navedba napačno razumljena. Navedbe, da izpusti niso povečali pretoka za več kot 500 m3/s, ni mogoče razumeti drugače, kakor da se izpusti do te vrednosti priznavajo. Če je konico poplavnega vala že povečalo ravnanje toženke, sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da ni mogoče govoriti o izključni povzročitvi škode s strani tretjega.

39.Pri tem je bistven zaključek sodišča prve stopnje, da C. ni prispeval k povečanju naravnega poplavnega vala, saj je pravočasno zaključil praznjenje akumulacij in je s svojim ravnanjem celo minimalno zmanjšal pretok reke Drave. Navedenega zaključka toženka pritožbeno ne graja, razen v tem, da je sodišče prve stopnje presojalo subjektivno odgovornost C. Sodišče prve stopnje z opredelitvijo do ravnanj tretjega ni presojalo subjektivnih elementov odgovornosti tretjega, ampak le morebiten vpliv na vodni tok v pomenu vzročne zveze. Drugačno stališče v pritožbi ni utemeljeno.

40.Kot je bilo obrazloženo, je obratovanje elektrarn v upravljanju toženke povzročilo povečanje naravnega pretoka v času konice poplavnega vala, tako tudi ni bistveno, da so elektrarne v upravljanju C. bližje kraju škode, kar izpostavlja pritožba, saj se vodna masa, ki je dodana, ohranja dolvodno, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje.

41.Pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje glede vpliva zamuljenosti oziroma zaraščenosti rečne struge, oprti na izvedensko mnenje izvedenca hidrološke stroke. Posplošena pritožbena graja izvedenskega mnenja izvedenca hidrološke stroke, da se ga v tej zvezi ne da preizkusiti, ni utemeljena. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je prepričljivo izvedensko mnenje o tem, da pri veliki poplavi reka odnaša material v strugi in s tem strugo na novo oblikuje, zato je vpliv zamuljenja in zaraščenosti na konico poplavnega vala majhen. Zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za izključni vzrok za nastanek škode, ki bi toženko razbremenil objektivne odgovornosti, je tako pravilen.

42.Prav tako ni podan razbremenilni razlog višje sile. Obratovalec nevarne dejavnosti je prost svoje odgovornosti, če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je zunaj okvira nevarne dejavnosti in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti (prvi odstavek 153. člena OZ).

43.Obratovanje hidroelektrarn je vedno povezano z naravnimi (vremenskim) pojavi, saj elektrarna koristi pretok vode, ki s takimi pojavi nastane. Ravnanje z rečnim tokom je potemtakem znotraj okvira dejavnosti rečnih hidroelektrarn. Spremljanje in odzivanje na naravne pojave, ki vplivajo na vodnatost reke Drave (padavine, taljenje snega, namočenost tal), je za toženko kot upravljavko elektrarn temeljni del opravljanja dejavnosti. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, je toženka sama navedla, da je redno spremljala vremenske napovedi in tudi izvedla praznjenje akumulacij pred elektrarnami z upravljanjem zapornic.

44.Spremembe vremenskih razmer tako praviloma niso nekaj nepredvidljivega za toženko, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Glede vremenskih razmer kritičnega dne, se je sodišče prve stopnje prepričljivo oprlo na izvedensko mnenje izvedenca meteorološke stroke dr. B. B., da so bile vremenske napovedi glede padavin splošno dovolj dobre za širše področje (avstrijska Koroška), in glede napovedi temperature v višinah točne (pomembno glede taljenja snega in snežne meje). Sodišče prve stopnje je navedeno napoved pravilno upoštevalo kot ustrezno podlago za odziv toženke, prav tako pa tudi, da je vremenske razmere kritičnega dne niso mogle presenetiti, kot je sicer sama navedla, kot tudi ne predhodna namočenost tal glede na dolgoročno spremljanje vremenskih razmer.

45.Toženka neutemeljeno meni, da navedeno izvedensko mnenje izvedenca meteorološke stroke ni ustrezno, ker ni bila uporabljena INCA metoda. Kot je pojasnil izvedenec, z uporabo te metode ne bi prišli do drugačnih rezultatov, kot jih je sam podal. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da je bila za pričakovanost vremenskih pojavov primerna že širša napoved (za celotno pokrajino), ki je bila dovolj natančna, četudi je podcenila padavine v hribovitem svetu. Napoved po mikrolokacijah, ki bi se dosegla z INCA metodo, za kar si prizadeva toženka še sedaj v pritožbi, ni bila bistvena oziroma potrebna.

46.Kot je že bilo obrazloženo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka z odzivanjem na spremenjene vodne razmere (upravljanjem z zapornicami in praznjenjem akumulacij pred elektrarnami) prispevala k nastanku navedene škode, in da brez dodatno povečanega pretoka (zgolj zaradi naravnega toka) taka škoda ne bi nastala. Da je višja sila izključni razlog za nastanek navedene škode, kot je trdila toženka, dokazni postopek ni potrdil.

47.Toženka v pritožbi neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati morebitno krivdno odgovornost v povezavi z razbremenilnim razlogom višje sile (nezmožnostjo vpliva na zaradi vremenskih razlogov povečan pretok reke) tako, da bi upoštevalo pravila, ki so opredeljevala ravnanje toženke. Sodišče prve stopnje je, v zvezi z navedenim razbremenilnim razlogom, pravilno presojalo, ali je lahko toženka vplivala na pretok reke Drave, ali pa je bil pretok povsem zunaj njene sfere odzivanja in s tem neobvladljiv. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, kot je že bilo obrazloženo, da je imela toženka možnost vplivati na pretok tako, da ga je povečala s tem, ko je praznila akumulacije pred elektrarnami (zlasti največjo) še v času konice poplavnega vala, in tako, da bi ga lahko zmanjšala ob pravočasnem zaključku praznjenja in ustreznem ravnanju s hidroelektrarnami kot protipoplavnimi objekti. Širša presoja njenega ravnanja glede upravljanja z elektrarnami, za katero se zavzema toženka, bi že pomenila presojo krivdne odgovornosti za nastalo škodo, kar pa ni bil primer v obravnavani zadevi, ko je sodišče prve stopnje že ugotovilo obstoj zakonskih pogojev za objektivno odgovornost, ki je strožja.

Odločitev

48.Po obrazloženem je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

49.Toženka, ki ni uspela s pritožbo, krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1(1) Zahteva po obrazloženosti meritorne odločitve instančnega sodišča je po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Če sodišče višje stopnje pritrdi pravnemu naziranju sodišča nižje stopnje, mu ni treba izčrpno ponavljati vseh razlogov za tako odločitev. USRS sklep Up-184/98, USRS odločba Up-590/05, USRS odločba Up-498/15. Več o tem Galič, A.: Ustavno civilno procesno pravo. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 400-401.

2(2) Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je zavzelo stališče, da se določilo 2. točke 7. člena Uredbe o kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, nanaša tako na kraj, kjer je bilo storjeno dejanje, s katerim je bila povzročena škoda, kakor tudi na kraj, v katerem je škoda nastala (SEU C-509/09, C-161/10), tako da lahko oškodovanec vloži tožbo pred sodiščem enega ali drugega kraja.

3(3) A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, 3. knjiga, str. 62.

4(4) 244 . do 255. točka obrazložitve.

5(5) VSRS sodba III Ips 103/2016 z dne 24.10.2017.

6(6) 257. do 264. točka obrazložitve.

7(7) VSRS Sodba II Ips 132/2017, 19. točka obrazložitve.

8(8) Glej 204. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 122. točko - izrecno glede čolna, ki ga ob nižjem nivoju vode ne bi odneslo ter ta škoda ne bi nastala.

9(9) VSRS sklep II Ips 79/2023, II Ips 25/2024, 27. točka obrazložitve.

10(10) Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da je podana objektivna odgovornost, zato ni treba ugotavljati predpostavk subjektivne odgovornosti, zlasti ne s vprašanji, ali je toženka ravnala v skladu s predpisi in ali je podana njena krivda (225. točka obrazložitve). Kolikor se je sodišče prve stopnje sklicevalo na splošno načelo o prepovedi povzročanja škode in načelo poplavne nevtralnosti (211. točka obrazložitve), ne gre za nosilne razloge, ki se nanašajo na zakonske pogoje objektivne odgovornosti, ampak dodatne razloge, ki za pravilnost odločitve in njene obrazložitve niso bistveni.

11(11) 195. in 196. točka obrazložitve.

12(12) Sklicevanje sodišča prve stopnje tudi na jedrsko elektrarno je pravilno razumeti le v kontekstu pojasnitve velike nevarnosti kljub majhni pojavnosti škode zaradi njenega obratovanja, in ne kot neposredno primerjavo s hidroelektrarno.

13(13) Zadeva VSS II Ips 79/89, ki je povzeta v Jadek Pensa, D. v: Juhart, M in Plavšak, N. (urad.). Obligacijski zakonik s komentarjem. GV Založba, Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 871.

14(14) 114. točka obrazložitve.

15(15) 115. točka obrazložitve.

16(16) Obširno o tem na podlagi zaslišanja izvedenca 167. do 178. točka obrazložitve. Glej tudi 204. točko obrazložitve.

17(17) Obširno o tem 205. do 212. točka obrazložitve, posebej 208. točka obrazložitve.

18(18) 215. točka obrazložitve.

19(19) Kar jasno izhaja iz 220. točke obrazložitve.

20(20) Obširno o tem 270. do 301. točka obrazložitve, posebej 296., 297. in 301. točka obrazložitve.

21(21) Izvedenec je pojasnil, da so na grebenih napovedi padavin praviloma podcenjene glede na napoved za celotno regijo, ker napoved za celotno regijo upošteva tudi majhne količine padavin po nižinah in se na koncu količina padavin za celotno regijo izravna (289. točka obrazložitve).

22(22) Posebej o tem pri razlogih glede razbremenitve odgovornosti zaradi višje sile 303. do 307. točka obrazložitve.